Po pravici povedano, navodil nikoli ne preberem do konca in vedno na potovanja vzamem tudi to (včasih pretežko ...) knjižico. Moje foto znanje izvira še globoko iz časov filma, ko je fotografija nastajala v glavi, fotoaparat pa je imel le tri osnovne nastavitve (zaslonko, čas, in občutljivost filma), ki so bile tako ali tako edine pomembne za dobro fotko, če seveda izvzamemo fotografa, ki je v rokah držal fotoaparat. Danes pa so se časi popolnoma spremenili in ob te tri funkcije se je postavila morda še pomembnejša lastnost; kakovost digitalnega zapisa.

OD DAGUERRA DO DIGITALNE FOTOGRAFIJE

Razvoj filma se je le začel nekje od januarja 1839 dalje, ko je Louis-Jacques-Mandé Daguerre uradno objavil, da je odkril postopek fotografskega zapisa! Zelo, zelo dolga doba, in če pomislimo na to, lahko ugotovimo, da resna digitalna fotografija v primerjavi s tem obdobjem še ni zamenjala niti prvih plenic. Kaj vse nas še čaka … Ob koncu analogne dobe presenečenj skorajda ni bilo več, in ko je na trg prišel kak nov tip filma, si kljub pompoznim napovedim proizvajalca kaj kmalu ugotovil, da razliko med novo in staro emulzijo opazi le peščica tehnično usmerjenim profijev. Danes pa so skoki v kakovosti med enim in drugim modelom čipa še vedno ogromni in ne kaže še, da bi se kaj kmalu umirili. Seveda lahko tudi v še kar bližnji prihodnosti pričakujemo malo počasnejši razvoj, vsaj osnovnih sposobnosti zapisa, prepričam pa sem, da bo glavna usmeritev izboljšav usmerjena v zmanjševanje šuma pri večji občutljivosti in izboljšanje dinamičnega razpona med temnimi in svetlimi deli slike. Na tem področju bi se dalo še marsikaj narediti, saj menim, da je število pik že zdaj dovolj veliko za vsako resnejše delo. Govorim seveda o klasični reporterski fotografiji, saj delo v studiu zahteva precej drugačne tehnične performanse.

Duhovnik je prižigal sveče v največji baziliki Alexander Nevsky v Sofiji.

PRVI VTIS. PRIJAZNOST DO UPORABNIKA

No, pa si malo pobližje poglejmo ta D-3, seveda pa je najprej treba vzeti v zakup, da moje ocenjevanje ne teži k splošni objektivnosti in univerzalnosti, pač pa izhajam izključno iz potreb mojega načina dela, ki se morda razlikujejo od načina dela koga drugega.

Torej; ohišje se ni kaj dosti spremenilo od modela D-2, kar je vsekakor velik dosežek, saj te proizvajalec ob vsakem novem modelu prepričuje, kako je izboljšal ergonomijo in ne vem kaj še vse, potem pa razočaran ugotoviš, da za skoraj noben nov model ne moreš uporabiti na primer niti baterije iz prejšnjega. Kar zame seveda ne pomeni le večjih stroškov, pač pa tudi to, da moram na potovanje vzeti dva ali celo tri (!) različne polnilce, pa še vedno, ko se mudi, iz žepa torbe potegneš napačno baterijo. Murphy pač …

Pri D-3 se to ni zgodilo in je (na zunaj) skoraj identičen predhodniku, kar zares olajšuje delo, posebej če še vedno uporabljaš D-2 kot drugi aparat. Tudi tako osovražena »učna doba« ob nakupu novega modela popolnoma odpade in že po nekaj trenutkih in res minimalnih razlikah v menijih, gumbih in funkcijah si z aparatom že na »ti«! Ko aparat držiš v roki in fotografiraš, razlike sploh ne opaziš. Očitno so že pri D-2 dosegli dovolj dobro, uporabniku prijazno obliko, ki je ni bilo treba radikalno spreminjati. Vsa čast! Toda da se razumemo; govorim o osnovnih menijih, ki jih potrebujem za svoje delo. Seveda pa je treba vedeti, da je ta Nikonov najprestižnejši model namenjen profesionalcem, ti pa imajo včasih čudne zahteve, na katere mora proizvajalec pač pomisliti in se nanje pripraviti. Prav zato se ne obremenjujem z vsemi eksotičnimi funkcijami, ki jih aparat zmore in jih večine niti ne poznam. Meni je važen končni rezultat in to je pač reporterska fotografija. Predvsem tehnična kakovost te fotografije!
No, pa smo tam, kjer se da o D-3 povedati res veliko!!!

Mamki pa sta bili del karnevala z imenom Candelaria v vasi Cabanaconde v Peruju.

TEHNIČNE BRILJANCE

Marsikateremu prijatelju fotografu, ki me je vprašal, kako sem zadovoljen, sem enostavno odgovoril: »To ni nov aparat, to je nov svet fotografije!« In tako tudi je… Korak, ki ga je Nikon naredil od prejšnjega modela je, milo rečenoM gigantski! Tako temeljito so namreč odpravili pomanjkljivost, ki smo jim jo globoko zamerili vsi profiji. In to je šum pri večji občutljivosti. Če analiziram svoje zanimivejše fotke lahko ugotovim, da jih večina nastane v zelo slabih svetlobnih razmerah, nekje v zaprtih prostorih, zvečer, zjutraj ali pa je dogajanje tako hitro, da se mu ne da zares slediti in obenem zadovoljiti osnovnim tehničnim zahtevam. In večina tistih najboljših fotografij je posneta zelo od blizu, z močnim širokokotnim objektivom. Prav zato lahko danes rečem, da se mi je odprl popolnoma nov svet! Na D-3 namreč uporabljam tudi novi Nikonov zoom 14–24 mm/f2.8. Treba je priznati, da je ta kombinacija tako težka (govorim seveda o kilogramih, ne o ceni…;-), da je potreba po mojem vsakodnevnem obisku fitnesa dobila popolnoma nove razsežnosti. Dejansko je treba kar precej fizične kondicije, da s takim aparatom za vratom, čez ramo ali v roki lahko delaš nekaj ur skupaj. Zato pa je ta res impresivna masa zagotovilo za nepremaknjene posnetke tudi pri zelo dolgi časih brez uporabe stativa.

Mislim, da je ključ do tako velike spremembe kakovosti prav v kombinaciji teh novosti: Zelo masiven aparat, nov, svetlobno močnejši objektiv, polnoformatni senzor in pa seveda že prej omenjeni šum! Naredil sem nekaj primerjav in upal bi si trditi, da je šum pri prejšnjih 400 asa identičen šumu pri 1600 ali celo 3200 asa. Popolnoma neverjetno!!! Da ne govorim o zares več kot vrhunski optiki omenjenega objektiva, ki zagotavlja ostrino, za katero si prej nisem niti upal pomisliti, da bi se jo dalo doseči. In tako smo na en mah, s kombinacijo teh novosti za enako končno kakovost slike pridobili nekje do 4 (ali celo malo več) zaslonk! Kar je seveda, milo rečeno, revolucija! Verjamem, da si ob takih zmogljivostih športni fotografi zares oblizujejo brke! Seveda je treba omeniti tudi »full frame« senzor, ki sem se ga razveselil predvsem zaradi povečane globinske neostrine, kar pravzaprav še najbolj zamerim DX formatu. Veselil sem se tudi, da bom iz naftalinske omare lahko potegnil vse profi objektive iz časov filma, ki so pri formatu DX že kar dolgo počivali, a lahko rečem, da s kakovostjo nisem povsem zadovoljen, saj ostrina ni taka kot z novimi lečami. Zakaj? Jaz za to ne vidim prav nobenega razloga, verjetno pa obstaja kakšna tehnična razlaga.

Zelo sem zadovoljen tudi z dvema pomnilniškima karticama CF, kjer uporabljam dvakrat po 16 GB kar mi zagotavlja res veliko fleksibilnost, tako v količini posnetkov kot tudi v kombinaciji različnih formatov ali pa backupa, če ga potrebujem.

VENDARLE TUDI MINUS

Da pa ne bomo samo hvalili, pa moram tudi kaj »pošimfati«… Taki pač smo Slovenci! Za ostrenje so namreč povečali število »ostrilnih« točk na 51, kar je najbrž preveč, da bi jih vse lahko prikazali na osnovnem LCD-zaslonu, zato so to funkcijo kar enostavno ukinili. Pri D-2 sem velikokrat pogledal kar na ta zaslonček in takoj sem vedel, v katerem področju mi bo aparat ostril. Zdaj tega ni več, ob tem pa so še poskrbeli, da je rdeča svetilnost aktivne ostrilne točke tako slaba, da se je v večini primerov (razen v zelo temnih prostorih) sploh ne da najti. Zame, ki sem za povrh še barvno slep in rdeče barve ne prepoznavam kot opozorilne, je to prava katastrofa. Nikoli ne vem, kje ostrim, zato sem bil prisiljen ostrenje kar zakleniti na centralnem senzorju, in zdaj vsaj vem, da mi aparat ostri na sredini in se temu pač prilagajam. In tako mi je od vseh enainpetdesetih točk ostala le ena sama. Preostalih petdeset jih lahko kar pozabim … Velik korak nazaj v hitrosti in praktičnosti!

No, to so prvi vtisi, za kaj bolj poglobljenega, pa bo treba še kar nekaj mesecev dela v različnih razmerah in situacijah.

Mojmikro Maj 2008 | Arne Hodalič