Naredimo še mi brezzrcalca, ampak takega, da ne posegal v zrcalnorefleksne fotoaparate. Dajmo mu še manjše tipalo, nekaj marketinško zanimivih, a večinoma neuporabnih funkcij in prodajajmo čim dražje. Tako se je začelo. In čez čas so jih skoraj metali za vami. A Nikon vztraja in V2 je prišel kot naslednik zastavonoše v seriji 1. Če bi imeli nagrado za najgrši fotoaparat, bi se ta skupaj s Pentaxom K-01 potegoval zanjo. Po eni plati spogledovanje z zrcalnorefleksnimi modeli, po drugi majhna velikost in seveda nemogoče oblikovanje. Bodimo iskreni, držalo pride prav, ampak ostali del spominja na otroške igrače, ki želijo posnemati fotoaparate. Lahko se le vprašamo, katere uporabnike snubijo s tem fotoaparatom. Je res, da ima glavni izbirnik, ki ga ostali modeli iz te serije nimajo. Ima tudi možnost priklopa zunanje bliskavice, a pazite, na TTL in druge dobrote pozabite. K temu dodajte še ceno in začnete se spraševati, ali ni morda Nikon hotel s tem fotoaparatom prestrašiti bodoče kupce in jih usmeriti v DSLR-vode. Kljub temu moramo opozoriti še na pozitivne točke. Ostrenje je hitro. Res hitro. In tudi natančno, kar načelno pri tej globinski ostrini niti ni tako zahtevna naloga. In tu se praktično zgodba konča. Morda je tako tudi najboljše.

Moj mikro, november december 2013 | Alan Orlič |