Za tokratni test smo vzeli dva aktualna modela, ki smo mu dodali še enega, letnik 2008. Za današnje čase že prava starina, a ravno to nas je zanimalo, kako se obnese v primerjavi z novincema. Digitalni fotoaparati, ki jih lahko odnesemo pod vodo, so že nekaj časa z nami. Trend je začel Pentax, nadaljeval Olympus, ki je poleg vodoodpornosti dodal še odpornost na padce, za njima so se hitro pridružili še drugi. Novinca, ki smo ju tokrat preizkusili, se ponašata še z GPS-sprejemnikom, da bodo vaši prijatelji res verjeli, kje ste bili. Žal navigacije ne premoreta, morda bo to naslednja zanimiva možnost.

OBLIKA

Pentax Optio WG-1 izhaja iz družine WP, od katere je podedoval značilno podolgovato ohišje. Slednje je večinoma plastično, a kljub temu odporno na padce. Obliko malce kvari GPS- sprejemnik, a na uporabnost to ne vpliva. Sprednji del je gladek in nima nobene izbokline, ki bi olajšala držanje. Gumbov je kar nekaj, večina na zadnji strani, zgoraj sta le sprožilec in gumb za vklop. Pokrov za baterijo in pomnilniško kartico je zaščiten z dodatnim zatičem, kar onemogoča hitro odpiranje. Pod drugim pokrovom se skrivata vtiča USB in HDMI, česar ne štejemo ravno v plus, saj je tako možnost vdora vode v fotoaparat večja.

Panasonic FT-3 je predstavnik Olympusove šole, ima robato kovinsko ohišje z rahlo izbočenim desnim delom za boljše držanje. Ne veliko, a dovolj. Pokrov, pod katerim se skrivajo vtiči, baterija ter pomnilniška kartica, je skupen ter je na desni strani. Tudi ta ima poseben zatič, ki onemogoča hitro odpiranje, nanj nas fotoaparat opozori ob vsakem vklopu. Pravilno, saj lahko hitro pozabimo, nesreča pa nikoli ne počiva. Gumbov je kar nekaj, zgoraj najdemo še gumb za neposredno snemanje videa, kot ga ima že večina kompaktnežev.

Najstarejši od tokratne trojice, Olympus mju 1030SW, je prava klasika, z značilnim kvadratnim kovinskim ohišjem. Tako kot Pentax ima dva pokrova, ki nista dodatno zaščitena proti odpiranju. Prvi je za USB-vtič, drugi za baterijo in pomnilniško kartico. Gumbov je kar nekaj, edini ima vrtljiv izbirnik, kar pomeni malo manj brskanja po menijih. Tudi zaslon je najmanjši, a to ne igra pomembne vloge.

Zakaj toliko poudarjamo pokrove in načine zapiranja? Namreč, ravno ti deli so med najbolj izpostavljenimi pri podvodnih fotoaparatih, že trepalnica, položena čez tesnilo, je dovolj, da voda najde pot v notranjost fotoaparata. Redni pregled in čiščenje sta vsekakor zaželena, če ne že zapovedana. Dodatni zatič je še ena stopnja zaščite, ki jo imajo praviloma vsi novejši fotoaparati.

TEHNIKA IN UPORABNOST

Objektiv se pri vseh treh fotoaparatih začne pri 28 mm, pri Olympusu se konča pri 105 mm, Panasonicu 120 mm, Pentaxu pa pri 140 mm. Zelo podobno je pri ločljivosti − Olympus 10 M, Panasonic 12 M, Pentax pa 14 M pik. Kako se obnesejo v praksi, pozneje, za začetek uporabnost. Olympus z vrtljivim gumbom daje najresnejši občutek, tudi z meniji in dostopnostjo meri na zahtevnejše uporabnike. Pri obeh novincih je potrebno več pritiskanja na gumbe, najbolj pri Panasonicu, če gremo po redni poti. Slednji se sicer izvleče s hitrim dostopom, medtem ko je Pentax zahtevnejši. Pravzaprav vsa trojica meri na nezahtevne fotografe, tisti resnejši naj bi si tako ali tako kupili podvodna ohišja. Kar nas ne sme zavesti, včasih je preprosteje poiskati ustrezno ikono kot nastavljati vsako nastavitev posebej. Olympus je šel še korak dlje in poslovenil vse menije ter nastavitve. Pošteno, marsikdo se hitro izgubi ali ni vešč tujega jezika, čeprav takih verjetno ni veliko. Vsi trije fotoaparati so vodotesni in odporni na padce. Najbolj se je potrudil Panasonic, FT3 lahko ponesete do globine 12 metrov, ostala dva »le« do 10 metrov, tudi pade lahko Panasonic z večje višine. Edino Olympus ima aktivno zaščito objektiva, druga dva ga imata ves čas odkritega. To je prednost, če je fotoaparat v žepu s ključi, a načeloma to opušča tudi sam Olympus v novejših modelih.

KAKOVOST SLIKE IN VIDEOOSNETKI

Čas je, da potegnemo črto: kdo je najboljši? Na prvi pogled se Olympusu leta ne poznajo veliko. A če pogledate primerjavo pri visoki občutljivosti, hitro opazite razliko. Olympusov šum je »lepo« viden, medtem ko ga preostala dva uspešno prikrijeta. A obenem tudi izgubita veliko detajlov, ki so pri najnižji občutljivosti lepo vidni. Odpravljanje šuma je torej v treh letih lepo napredovalo, a razlika ni tako drastična, kot bi si želeli tržniki. Pri najnižji občutljivosti je pri Olympusu vidna mehkejša slika v širokem območju, v teleobmočju je približno enako ostra. Podobno je pod vodo, kljub več zaporednim posnetkom je bil rezultat enak. Pri vseh treh so v teleobmočju dobro vidne napake objektiva, ki se kažejo kot cvetenje na robovih. Kompaktneži imajo manjši dinamični razpon kot zrcalnorefleksni fotoaparati, tudi to se hitro opazi. Panasonic in Pentax sta si dokaj blizu, Panasonic je na račun bolj kontrastne slike všečnejši. Presenetil nas je šum v temnih delih pri Pentaxu, ki pa je viden le pri 100 % povečavah. Pri videoposnetkih je v vodstvu Panasonic, edini zmore HD-video v polni ločljivosti. Olympusu se tu le poznajo leta, premore le ločljivost VGA pri 30 posnetkih na sekundo.

Kateri je torej najboljši v merjenju moči med dvema novincema in »starčkom«? Nove možnosti se poznajo, na primer HD-video, višja ločljivost, agresivnejše odstranjevanje šuma. Kakovost posnetkov pri 14-milijonskem fotoaparatu ni nižja kot pri 10-milijonskem, kar je za zdaj dobra napoved. A za domačo rabo je že 10 milijonov preveč, za povečave zadošča 5 milijonov pik. Zamenjava se torej ne izplača, razen če vas ne veseli HD-video ali katera od Pentaxovih posebnosti. Ima namreč 5 diod, razporejenih okoli objektiva, in fotoaparat lahko uporabimo tako rekoč za mikroskop, saj je najbližja razdalja skromen centimeter. Ali pa poln HD-video, kot ga zmore Panasonic. Seveda je pomembna tudi cena, ki je za te fotoaparate dokaj visoka. A po drugi strani jih lahko vzamemo kamor koli, kadar koli. Tudi to šteje.

Moj mikro, oktober 2011 | Alan Orlič Belšak