Začnimo pri obeh glavnih igralcih, Canonu in Nikonu. Oba, Canon 1DX in Nikon D4, sta cenovno krepko prek proračuna povprečnega ljubiteljskega fotografa, zato bomo takoj pogledali stopničko oziroma dve nižje. Pri Canonu sta to model 5D mark III, pri Nikonu D800 oziroma D600. Razlike v ceni med D800 in D600 je dovolj za spodoben objektiv. Kaj pa tehnične lastnosti? Marsikoga seveda pritegne visoka ločljivost, ki jo zmore D800, a ta potegne za seboj tudi objektive, če hočemo fotoaparat v celoti izkoristiti. Pri Canonu je zgodba malce drugačna, tipalo je dokaj podobno, razlika je v sami tehniki. 6D ostaja z enakim številom točk za ostrenje, kot jih je imel 5D mark II, medtem ko je 5D mark III le stopil tisto prepotrebno stopničko višje. Cenovna razlika med obema je še večja kot pri Nikonu, poleg za spodoben objektiv nam ostane še za bliskavico. Ostrenje je res počasnejše, a pri kakovosti fotografije ni bistvene razlike. Če se bo tu še večina strinjala, da je izbira med temi štirimi fotoaparati dobra odločitev, kaj pa še za korak nižje, proti brezzrcalnim fotoaparatom? Prednosti in slabosti so bolj ali manj znane, a jih vseeno ponovimo. Manjša velikost, manjša teža, kakovost fotografije na ravni zrcalnorefleksnih fotoaparatov z APS-C velikostjo tipal. Slednje pravzaprav pomeni največji korak nazaj glede kakovosti fotografije, a pri tem vseeno bodimo realni, za večino potreb je kakovost tipal od leta 2008 več kot dovolj dobra. Preden gremo naprej, pomislimo še na izvirni greh, ki se mu reče Leica. Naj bo analogna ali digitalna, fotografi so vedno radi posegali po njej. Po digitalni sicer malo manj, a ima zato analogna toliko več privržencev. Prednosti je kar nekaj, od zelo kakovostnih objektivov do same velikosti slednjih, vključno s fotoaparatom, ter navsezadnje glasnosti zaklopa. Še ena, niti ne tako nepomembna malenkost: uporaba obeh očes na račun iskala, ki je postavljeno čisto v levi kot. Zanimivo je, da se je Leica kljub ročnemu ostrenju obdržala v svetu samodejnega ostrenja, malo se jim je zataknilo pri prehodu v digitalno dobo, a trenutno so spet na zeleni veji in ne morejo zadostiti povpraševanju. So torej brezzrcalni malčki in zmogljivi kompakti uporabni za resno fotografsko delo? O tem smo se pogovarjali z dvema fotografoma, Jožetom Suhadolnikom in Alešem Fevžarjem. Slednji je med prvimi slovenskimi fotografi, ki za svoje delo uporablja brezzrcalni fotoaparat. Kot nam je povedal, uporablja tudi žepnega kompakta, ki mu služi predvsem za vsakdanje beleženje trenutkov, medtem ko brezzrcalnik opravlja resno reportersko delo. S kakovostjo fotografije je zadovoljen, čeprav ni tisto, kar ponujajo zrcalnorefleksni fotoaparati s tipalom polnega Leicinega formata, a kljub temu zadostijo zahtevam njegovih naročnikov. Med stvarmi, ki mu pridejo prav, je recimo zaporedno snemanje z desetimi posnetki na sekundo. Pri fotografiranju športa tako lažje dobi tisti pravi trenutek, in to z opremo, ki stane skoraj petkrat manj kot profesionalna. Jože Suhadolnik, Delov hišni fotograf, rad poseže po zmogljivem žepnem kompaktu, saj ga ima lahko na račun velikosti vedno pri sebi. Prav mu pride tudi za portrete in ulično fotografijo, ne le za beleženje trenutkov. Preizkusil je tudi brezzrcalne fotoaparate in podobno kot Aleš Fevžer tudi on ugotavlja, da so ti fotoaparati počasi zreli za pravo reportersko delo. So majhni, nevpadljivi, a dovolj zmogljivi za resno delo. Se zrcalnorefleksnim fotoaparatom morda izteka čas? Zagotovo ne, tako pravita oba sogovornika. Kakovost fotografije, hitrost delovanja, tudi vzdržljivost so še vedno na strani pravih reporterskih zverin. A če ni potrebe oziroma okoliščine to dovoljujejo ali celo zahtevajo, pa brezzrcalniki pridejo zelo prav. Nadaljujejo in delno tudi nadgrajujejo tradicijo Leice. Naš tretji sogovornik je bil Lenart J. Kučič, ljubiteljski fotograf in Delov novinar, ki se je pred kratkim mudil v Čečeniji. Področje, ki sicer ne velja več za krizno, je še vedno pod vtisom vojne, in fotoreporterji, ki niso pod državnim nadzorom, niso ravno dobrodošli gostje. Zato sta mu bila dva, na prvi pogled turistična fotoaparata več kot dobrodošla sopotnika, saj nista zbujala nobene pozornosti.

Za konec še naša zadnja, poročna izkušnja. Dva brezzrcalna fotoaparata in resen kompakt. Prva dva sta se dobro obnesla, svetlobe je bilo sicer dovolj, včasih celo preveč, a to ju ni zmotilo. Možnost, ki je prišla zelo prav, je bila prepoznavanje obrazov. To pride zelo prav v protisvetlobi, saj bo obraz pravilno osvetljen. A ker možnost prepoznavanja obrazov praviloma izbere tisti obraz, ki je najbližji fotoaparatu, utegne biti tudi omejujoča in presenetljivo zoprna. Kljub temu se obnese v večini primerov. Večja globinska ostrina zaradi manjšega tipala je hkrati blagoslov in prekletstvo. Če želimo neostro ozadje, lahko mirno pozabimo na objektive s spremenljivimi goriščnicami, saj imajo praviloma preveč globinske ostrine. A ko želimo imeti več obrazov ostrih in pri tem ne želimo preveč zapreti zaslonke zaradi slabe osvetlitve, pride ta učinek zelo prav. Ker so fotoaparati lahki, imamo brez težav pri sebi dva, enega s širokokotnim, drugega s teleobjektivom. Tudi če izberemo najdražja brezzrcalna fotoaparata, še vedno staneta manj kot na primer pri Canonu 5D mark III le ohišje. Primerjava sicer ni ravno na mestu, a po drugi strani nam omogoča večjo varnost, če eden od fotoaparatov odpove. Brezzrcalni fotoaparat kot glavno orodje za poroko je ravno na meji, a če ga primerjamo s prejšnjo generacijo zrcalnorefleksnih fotoaparatov, recimo Canonom 5D mark II, sta pri ostrenju dokaj blizu. Včasih je v prednosti en, drugič drugi. Kakovost fotografije je seveda na strani večjega tipala, a razlika ni tako drastična. Zmogljiv kompakt se je tu slabše odrezal, predvsem na račun slabšega dinamičnega obsega. Poleg tega je kljub hitremu ostrenju še vedno zamujal in končni izplen posnetkov ni bil zadovoljiv.

Majhni in zmogljivi fotoaparati so torej med nami. Zrcalnorefleksnih fotoaparatov, predvsem tistih s tipali polnega Leicinega formata, ne bodo zamenjali, utegnejo pa postati dopolnilno oziroma rezervno orodje. Velikost ni več vse, tudi manjši znajo priti na svoj račun.

Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Alan Orlič