Film je bil pravzaprav zelo elegantna rešitev od začetka do konca. Slogan »Vi pritisnete sprožilec, mi naredimo vse ostalo« od tako rekoč pokojnega Kodaka je poskrbel ne le za spomine, ampak tudi za spodoben arhivski material, ki se ob primerni hrambi lahko ohrani tudi sto ali več let. Nekaj barve bo morda zbledelo, a fotografija bo še vedno tu. Poleg tega je film tudi dokaj odporen na različne težave, in če ga napade vlaga, bomo še vedno imeli možnost rešiti vsaj del posnetka, če ne celo večino.

V digitalnem svetu lahko o tako trajnem arhivu le sanjamo, in največ, kar lahko naredimo, je to, da poskrbimo za zadostno število arhivskih kopij. Čeprav smo že globoko zabredli v oblačne shrambe in socialna omrežja, še vedno prisegamo na klasiko, fotografijo, izdelano na klasičen fotografski papir, ali fotoknjigo. Razlog je preprost, tudi tu je obstojnost zelo dolga, poleg tega je tudi poceni. Posnetek velikosti 10 x 15 centimetrov dobite že za okoli 10 centov, fotoknjige formata A4 so pod 30 evri. Od tu naprej smo v digitalnem svetu, kjer je več možnih scenarijev. Prva, najpomembnejša stvar je urejen katalog posnetkov. Za začetek je dovolj, če so poimenovani po datumu in uri, na primer 2014-10-16-12-34-56.JPG, kjer so prve tri številke datum z letnico in zadnje tri ura. Če ne fotografirate rafalno, je to dovolj, lahko pa dodate še dodatne številke, ki bodo odpravile tudi to težavo. Format JPEG ima možnost zapisa komentarja v datoteko, lahko pa nadaljujemo kar v samem imenu datoteke. Če dodamo imenu datoteke še POČITNICE-PIRAN, bomo posnetke pozneje še lažje poiskali.

Za osnovno varnost je dovolj že zunanji USB-disk, čeprav vam iz izkušenj priporočamo, da imate poleg posnetkov na trdem disku še dve kopiji. Trdi disk namreč ni arhivski medij in bolje je imeti še dodatno rezervno kopijo, kot da po kakšnem čudnem naključju ostanete brez vsega. Omrežno diskovno polje, po domače NAS, predstavlja za resnejšega ljubiteljskega fotografa tako rekoč hrbtenico arhiva. Domače gigabitno omrežje je hitrejše kot USB 2.0, poleg tega lahko do podatkov dostopamo iz več računalnikov. Praviloma imajo naprave NAS prostor za vsaj dva diska, večje štiri in več, kar nam omogoča, da že na sami napravi poskrbimo za dodatno varnost podatkov. NAS-naprave niso poceni, za boljše boste hitro odšteli okoli 150 evrov ali več, k temu dodajte še ceno za diske. Žal se tega marsikateri fotograf ne zaveda, saj večina misli, da so podatki na trdem disku večni in da je največji strošek nakup nove fotografske opreme. To velja le do prvega sesutja, streznitev utegne biti dokaj draga. Če še ne razmišljate o napravi NAS, vas lahko reši hitra internetna povezava. Pravzaprav je dovolj vsaka optična ali xDSL povezava z vsaj 1 Mb/s prenosa k ponudniku. Višja je ta številka, hitreje bodo fotografije na varnem nekje v izgubljenem vesolju interneta.

Od zastonjskih možnosti vsekakor prednjači Flickr, ki pa ima samo eno napako, in sicer nima direktorijske strukture. Dobite namreč zastonj 1 TB prostora, kar bi pri sprotni selekciji posnetkov moralo zadostovati za nekaj let ali celo več. Naslednja zelo zanimiva in poceni možnost je Microsoft Office 365, različica za domačo rabo. Prav ste prebrali, kajti poleg programskega paketa Office (internetna različica) dobite še 1 TB prostora v oblaku za vsakega od petih uporabnikov, kar znese že zelo spodobnih 5 TB za 100 evrov letno. Če ne želite, da vaše posnetke pregledujejo različne državne ustanove z NSA na čelu, imate še eno priročno možnost, zasebni oblak. Večina NAS-naprav omogoča oddaljen dostop, nekatere imajo zelo spodobno programsko opremo, ki domači disk pokaže tudi prek interneta kot omrežni disk. Za prvo silo je dovolj tudi FTP-dostop, pomembno je, da naredite arhivsko kopijo na drugi strani. Za to potrebujete hitro internetno povezavo, NAS in prijatelja, ki podobno razmišlja. Večina naprav NAS omogoča FTP-dostop, ki sicer ni idealen, je pa priročen. Za začetek ga morate na NAS-napravi omogočiti. Nato naredite novega uporabnika, mu dovolite FTP-dostop in nastavite kvoto oziroma količino prostora, ki jo ima na voljo. Pri nastavitvah po možnosti nastavite, da se pri treh neuspešnih prijavah dostop zapre za nekaj minut in NAS-naprava zabeleži vsiljivčev IP. Na usmerjevalniku določite številko vhodnih vrat (port) zunaj klasičnih številk, po možnosti nad 10.000, tam jih razni skenerji ne zaznajo samodejno, in to preusmerite na IP-naslov naprave NAS in vrata 21. Vaš prijatelj naj naredi enako. Če nimate od internetnega ponudnika statičnega IP-naslova, potem prek strani www.no-ip.org poskrbite, da boste dobili samodejno preusmeritev, recimo mojusmerjevalnik.no-ip.org (dinamični DNS), da vas ne bo vaš prijatelj vedno spraševal za vaš IP. S tem ste praktično zaključili, le še preizkusite, ali vse deluje. Še to: če so vam naprave NAS predrage, imate izvrstno alternativo v mini računalniku Raspberry PI, ki je po potrebi lahko tudi to.

Čeprav je pot od posnetka do pregleda postala izredno kratka, so se skrbi zaradi ohranjanja le-tega krepko podaljšale. Internet je na srečo ponudil nekaj rešitev, a dodal druge skrbi, kot je na primer zasebnost. In zapomnite si, vsaka rezervna kopija je boljša od tiste, ki je ni.

Moj mikro, november – december 2014 | Alan Orlič |