Leica M8

Končno je tu! Vendar se lepo postavite v vrsto, kot pri dragih avtomobilih, v naše kraje bodo namreč dobesedno kapljali, predvsem zaradi velikega povpraševanja, kljub ceni preko 4000 evrov. Za primerjavo: Canon 1D mark III je celo nekaj cenejši, edini konkurent, Epson RD1s pa celo za polovico cenejši. Kljub temu pridne nemške roke le stežka dohajajo prodajo, saj marsikdo želi original. Se sprašujete, zakaj? Leica je že od nekdaj kraljevala na področju tako imenovanih »range-finder« fotoaparatov, drugi so jih le bolj ali manj uspešno posnemali. Doba avtomatskega ostrenja je Leico kar malce porinila na obrobni tir, vendar so do digitalne dobe bolj ali manj uspešno preživeli. Tu so se najprej povezali z Fujifilmom, nato s Panasonicom, a lastnega izdelka praktično niso imeli. Digitalni zadek za serijo R8/R9 je bil njihov edini lastni izdelek do Leice M8.
Ste že opazili prvo posebnost novinca? V imenu ni dodatka D, kot ga imajo praktično vsi drugi. Oblika je ostala praktično enaka, manjkata napenjalo in gumb za napenjanje oziroma previjanje filma. Snovalci so na zanimiv način poskrbeli za prostor za baterijo in pomnilniško kartico. Oboje najdemo skrito pod pokrovom na spodnji strani, kjer je varno spravljeno. Po eni strani bi si želeli hitrejši dostop, predvsem do pomnilniške kartice, saj je baterija dokaj vzdržljiva. V notranjosti se po novem skrivata kovinski zaklop in elektronsko napenjanje, nekaj praktično nezaslišanega za fotoaparate serije M. Vsi prejšnji modeli so imeli ročno previjanje filma ter zavesni zaklop. Poleg sprožilca je še gumb za vklop, ki ima možnost enega posnetka, zaporedno snemanje ali časovni zamik. Poleg najdemo še vrtljiv gumb za ročno nastavitev časa oziroma avtomatske izbire, ki je pravzaprav edini polavtomatski program, ki ga na fotoaparatu najdemo. Zaslonko nastavljamo na objektivu in je v celoti mehanska. Leica M8 pač ni namenjena začetnikom, ampak bolj izkušenim fotografom. Iskalo je kot pri drugih fotoaparatih iz te serije postavljeno na levi rob in je zelo skopo z informacijami. Prikaže namreč le čas, kar pa je čisto dovolj. Za nastavitve digitalnega dela je odlično poskrbljeno. Vse osnovne funkcije, kot so pregled posnetkov in nastavitve, so enostavne se jih hitro navadimo. Pregled slike ima še eno posebnost, pokaže namreč lahko povečan pogled in tako hitro preverimo, ali je posnetek oster. Datoteke lahko shranjuje v formatu JPEG ali DNG, slednji je zapis RAW po Adobovi specifikaciji. To pomeni, da ni potrebna nadgradnja programske opreme, kot je to pri večini drugih proizvajalcih. S kakovostjo slike smo bili zadovoljni, kar je tudi pričakovano za tak fotoaparat. Na preizkusu smo imeli le 50 mm f2,8 objektiv, tako da boljših žal nismo mogli preizkusiti.
Leica je s svojim fotoaparatom v digitalno dobo stopila dokaj pozno, a zato temeljito. Tehnika napreduje in kar je bilo še pred leti nemogoče, je danes dosegljivo. Poleg tega je konkurenca pokazala, da se da narediti tak izdelek in ga celo rahlo nadgradila, kar pomeni, da se jim je celo izplačalo. Dober razlog, da tudi sami poizkusijo in naredijo svoj izdelek, ne le v sodelovanju z drugimi.
Leica M8 je končno tu in kje je sploh problem, ki smo ga na začetku omenili? V razdalji med zadnjim delom optičnega sklopa (objektiva po domače) in filmom oziroma tipalom. Ta je namreč zelo blizu in žarki padajo pod močnim kotom, ki je veliko večji kot pri drugih proizvajalcih. Tipala namreč zahtevajo dokaj pravokotni padec žarkov, v nasprotnem primeru zelo hitro pride do pojava temnjenja robov. Zato so morali inženirji sprejeti kar nekaj kompromisov. Prvi je velikost tipala, ki je malo manjše, kot je površina 35 mm filma, in faktor povečave je 1,33x. Drugi je posebna oblika tipala oziroma glavnega filtra, ki je rahlo vbočeno, tipalo pa ima posebno oblikovane mikro leče, ki zbirajo svetlobo na robovih. Da se uporabnik s tem res ne bi ukvarjal, je tu še programsko odpravljanje vinjetiranja glede na objektiv, vendar tu nastopijo nove težave. Leicini objektivi so namreč v celoti mehanski, brez elektronskega sklopa in ne sporočajo fotoaparatu svojih tehničnih lastnosti. Zato so se spomnili in objektive kodirali, podobno kot izdelki v trgovini. Novi to že imajo, stare pa morajo lastniki poslati v tovarno, da jim to kodo dodajo. Zaradi kratke razdalje med objektivom in tipalom so morali inženirji žrtvovati debelino glavnega filtra, ki zaradi tega prepušča del infrardeče svetlobe. To se kaže tako, da črna včasih ni črna, ampak postane vijolična. Težavo so rešili s posebnimi filtri, ki se jih namesti na objektiv in odpravijo to težavo.
Leica M8 je fotoaparat, ki ga bodo v predvsem veseli uporabniki iz njihovih vrst. Digitalna doba je tu, objektivi so izmenljivi in čas je za korak naprej, čeprav marsikdo še vedno uporablja legendarni M3 iz 50. let prejšnjega stoletja. To vam tudi marsikaj pove o vzdržljivosti teh fotoaparatov in temu se tudi v digitalni dobi proizvajalec ne bo smel odpovedati. A prestiž je treba plačati in to bo glavna ovira za marsikoga, ki bi ga rad imel.

Alan Orlič