Hasselblad je vzel za osnovo Sonyjev NEX7, ga preoblekel v dražje materiale in ga namerava prodajati skoraj štirikrat dražje. Bi ga kupili?

Pojdimo po vrsti, stara rivala Canon in Nikon sta oba predstavila model v nižjem cenovnem razredu s priporočeno ceno malo nad 2000 evri. Druži ju še marsikaj, dokaj podobno število pik, tehnične lastnosti in celo imeni sta podobni. Canon 6D napram Nikonu D600. Oba se hvalita, da sta med manjšimi, a ne pričakujte kakšne revolucije. Do velikosti Olympusa E-M5 jima še veliko manjka. Canon 6D se ponaša z nekaj zanimivimi možnostmi, vgrajenim Wi-Fi oddajnikom in GPS-sprejemnikom na primer. Po drugi strani pa ohranja kar nekaj elementov predhodnika, iskalo ne pokrije celotnega vidnega polja, na voljo je le dvanajst točk za ostrenje, celo izgubil je veselo paličico oziroma 'multi direction button' na zadnji strani. Razlika v ceni med njim in Canonom 5D mark III je krepka, v kakovosti slike pa bistveno manjša. Nikon je pri modelu D600 ubral drugačno logiko, fotoaparat se ponaša s 24 milijoni točk, spodobnim sklopom za avtomatsko ostrenje in logiko, kot jo imajo vsi večji in zmogljivejši bratje. Razlika v ceni med njim in D800 je veliko manjša kot pri Canonu, a še vedno dovolj velika, da si lahko privoščite čisto spodoben objektiv. Oba velikana sta se torej usmerila na tiste uporabnike, ki bi radi poceni prišli do fotoaparata polnega formata. Takih uporabnikov je čedalje več, zato tudi poteza ne preseneča.

Sony se je odločil drugače, na eni strani A99, na drugi RX1. Prvi je bil že dolgo časa napovedovan, tudi tehnične lastnosti so bile bolj ali manj znane. Pravzaprav fotoaparat, ki ga je Sonyjeva komuna željno pričakovala. Tudi ta ima namesto zrcala polprepustno prizmo, ponaša se s futuristično obliko, prav posebej pa so se potrudili pri LCD-zaslonu, ki ga lahko dvignemo nad fotoaparat. Slednje utegne priti prav videosnemalcem, saj tako ne potrebujejo dodatnega LCD-zaslona. Čeprav je A99 odlično zasnovan fotoaparat s kopico možnosti, se je v soju žarometov znašel RX1. Ime je znano, nova Sonyjeva serija zahtevnejših kompaktnežev, le da se je tokrat v majhnem ohišju znašlo tipalo polnega Leica formata. Objektiv se žal ne skrije v fotoaparat, a vse skupaj je še vedno zelo spodobno majhno in spominja na klasične brezzrcalne fotoaparate. Objektiv ima dobro izbrano goriščnico, 35-mm, in spodobno zaslonko, f2.0. Sony, kot kaže, ni želel kompromisov, pri zaslonki f2.8 bi lahko bil objektiv še manjši, a bi bilo tudi manj globinske neostrine. Najavljena cena 2700 evrov je zelo blizu Nikona D800, a sta si ta fotoaparata tako različna, da je cenovna primerjava tako rekoč brez smisla. Boljša je primerjava z Leicami, ki stanejo praktično dvakrat več, in to brez objektiva. O tem, da se fotoaparat ne bi prodajal, niti najmanj ne dvomimo, čeprav se ne moremo znebiti občutka, da je RX1 le napoved za fotoaparat tipa NEX z velikim tipalom. Zadnja v vrsti je Leica z dvema fotoaparatoma, novincem, ki se preprosto imenuje M, in cenejšo različico M9, poimenovano M-E. Prva je seveda zanimivejša, saj v svet Leice prinaša video in možnost elektronskega iskala. Tako mimogrede, iskalo je enako, kot ga imajo Olympusovi Peni, le da na njem piše Leica in je temu ustrezno dražje. Leica nikoli ni bila poceni, za M-E boste odšteli okoli 4500 evrov, za M pa še dodatnih 1500. Objektivi imajo tudi podobne cene, komplet s tremi vas utegne stati približno toliko kot cenejši avto srednjega razreda.

Trg fotoaparatov s tipali polnega 35-mm formata se je letos končno razcvetel. Če k skupini, ki je bila predstavljena na Photokini, dodamo še Canon 5D mark III in oba Nikona D800 oziroma D800E, je bilo letošnje leto res prelomno.

Smernice so jasne, na eni strani brezkompromisna kakovost slike, ki jo daje večje tipalo, nekje v sredini so tipala APS-C formata, ki zadovoljujejo širok krog potrošnikov, in na dnu kompaktneži. Vmes je še vedno veliko prostora, ki ga uspešno zapolnjujejo brezzrcalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi. Tokrat začnimo pri Fujifilmu, ki je predstavil cenejšo različico modela X-Pro 1 X-E1. Enako tipalo, le elektronsko iskalo, a z visoko ločljivostjo in nižjo ceno bo gotovo privabilo lepo število kupcev. Nasproti mu stoji Sony NEX-6, ki se zgleduje po dražjem NEX-7, a s tipalom, ki ima 16 milijonov točk in malo manjšim naborom gumbov. Seveda je tudi cena primernejša in je za približno sto evrov cenejši kot Fujifilm. NEX-5R je malce izboljšan model 5N, se je pa zato Sony bolj potrudil pri objektivih. Končno je tu spodoben širokokotnik 10–18 mm, fiksen 35-mm z zaslonko f1.8 ter mini kompaktni zum 16–50 mm. Pravzaprav manjka le še ribje oko, a za slednjega je poskrbel neodvisen proizvajalec Samyang. Olympus je dobro predelal oba nizkocenovna Pena, E-PM2 in E-PL5. Oba sta dobila izboljšano ohišje z držalom, ki je pri E-PL5 snemljivo, a tisto pomembnejše, enako tipalo, kot ga ima E-M5. Prednost slednjega je v izboljšanem umirjevalniku, ta se utegne pojaviti v E-P5, a bo tudi cena drugačna. Če smo bili pri brezzrcalnih fotoaparatih vajeni na njihovo velikost ali bolje rečeno majhnost, je Panasonic na željo filmskega lobija krenil v drugo smer. GH3 je namreč skoraj tako velik kot manjši zrcalnorefleksni fotoaparati in je v primerjavi s predhodnikom zrasel v vse smeri. Tipalo je novo, prav tako so izboljšali načine za snemanje videa, predvsem z večjim pretokom podatkov. GH3 ne bo po godu fotografom, ki želijo čim manjšo napravo, a prinaša vremensko zaščiteno ohišje, vgrajen Wi-Fi oddajnik, možnost daljinskega proženja bliskavic in cel kup lastnih nastavitev. Za konec smo pustili uglednega proizvajalca, ki se je odločil zaslužiti. Nič novega, boste rekli. Kaj bi rekli, če bi recimo neko znano podjetje vzelo malo boljši avto in ga predelalo, a le po zunanjosti? Brez predelave motorja, podvozja, le boljše materiale, drugačno karoserijo in vse skupaj prodajalo petkrat dražje? Točno to je naredil Hasselblad, predstavil je Sonyjev NEX7 v luksuznem ohišju. Evropskih kupcev verjetno ne bo veliko, vzhodno od nas pa utegne biti položaj drugačen.

Področje zrcalnorefleksnih fotoaparatov z APS-C formatom tipala pa je bolj ali manj ostalo nedotaknjeno. Canon 650D prinaša zaslon, občutljiv na dotik, in vrtljiv zaslon. Bolj zanimiv je Pentax K-5 II oziroma njegova različica IIS, ki je brez Anti Aliasing filtra, podobno kot Nikon D800E. In tu se zgodba zrcalnorefleksnih fotoaparatov tako rekoč konča. Preostanejo nam le še kompaktneži. Tudi tu ni nobene revolucije, razen že omenjenega Sonyja RX100, o katerem smo že pisali. Nekaj dražjih novincev se ponaša z zelo svetlimi objektivi, ki se začnejo pri zaslonki f1.4 (da, prav ste prebrali), in če bi morali iz te množice izpostaviti kakšen fotoaparat, bi pravzaprav le tri: Samsung E-X2, Panasonic LX7 in Nikon Coolpix S01. Pri prvih dveh ni dileme, svetla zaslonka, spodobno tipalo, seveda temu sledi tudi cena. Coolpix S01 je iz čisto drugega sveta, je namreč med manjšimi digitalnimi fotoaparati, meri namreč le 77 x 52 x 17 milimetrov, z vgrajenim Wi-Fi oddajnikom bi bil popolni zmagovalec.

Fotoaparati se ne spreminjajo le po tehničnih lastnostih in zunanjosti, spreminja se tudi programska oprema. Kar je začel Polaroid, je nadaljeval Nikon, na Photokini pa se je predstavil Samsung, ki je predstavil fotoaparat s pomenljivim imenom Galaxy Camera. S sprednje strani spominja na kompaktneža, z zadnje na telefon. Manjka mu le govorna povezava, za vse ostalo je poskrbljeno. Operacijski sistem je pričakovano Android v zadnji različici, tako da je čas od zajema posnetka do objave na katerem od družabnih omrežij zelo kratek. Tudi drugi proizvajalci razmišljajo v tej smeri, tako imata recimo Sony in Panasonic v novejših fotoaparatih možnost uporabe različnih aplikacij, za zdaj le s strani proizvajalca. S pametnim telefonom lahko fotoaparat tudi krmilimo, slednje je omogočil Panasonic v modelu GH3. Fotoaparati se tako spreminjajo in postajajo več kot le orodje za zajemanje trenutkov, s povezavami v družabna omrežja je lahko posnetek praktično v naslednjem trenutku že na ogled vsem ostalim. To, kar so do zdaj počele razne agencije, lahko po novem počne vsak posameznik, dovolj je le fotoaparat.

Za letošnjo Photokino lahko torej brez težav rečemo, da je bila prelomna. Morda res nismo videli nobenega vrhunskega fotoaparata iz tabora katerega od glavnih igralcev, a je bilo drugih manjših, a za povprečnega kupca pomembnejših novosti več kot dovolj. Za proizvajalca leta lahko brez težav razglasimo Sony, ki nas je spomladi že presenetil z RX100, na Photokini pa še z dvema fotoaparatoma polnega Leica formata. Canon in Nikon sta tako dobila resnega tekmeca, še posebno če upoštevamo, da je Sony med glavnimi dobavitelji tipal. Za kupce pa je najbolj pomembno to, da se oprema, ki je bila še nekaj let pregrešno draga, vztrajno ceni. Morda nima vseh oh in sploh dodatkov, a ima ustrezno ceno. In to je na koncu tudi najbolj pomembno.

Moj mikro November December 2012 | Alan Orlič