Nikon Df

Le malo fotoaparatov je v zadnjem času vzbudilo toliko zanimanja fotografske srenje. Delitev med taboroma za in proti je ostra, novinec vam je všeč ali ste proti njemu, vmesne možnosti ni. Zgodbo bomo začeli globoko v Nikonovih skrivnih laboratorijih, kjer se nam je s pomočjo Sove uspelo dokopati do magnetograma pogovora med vodilnim inženirjem in tržnikom. Pogovor je potekal nekako tako: tržnik se popraska po glavi in reče: »Glej Fujifilm, smo ga že skoraj pokopali, pa zdaj dela fotoaparate kot po tekočem traku. Z retro obliko so okužili novodobne fotografe. Tudi Olympusu to uspeva. Kaj če bi še mi naredili kaj takega?« Inženir mu odgovori: »Seveda znamo to narediti, ampak povej, koliko retro naj bomo.« Tržnik se zamisli in reče: »Do konca. Hipsterji ga morajo vzeti za svojega in mora spominjati na katero od naših ikon, recimo FM2.« Čez nekaj mesecev so več prototipov pokazali izbrani skupini hipsterjev in ti so izbrali model, ki je zdaj pred nami. Zgodbi lahko verjamete ali ne, Df poskuša posnemati retro do zadnjega detajla. Pravzaprav celo preveč, vsaj za naš okus. Gumbov in nastavitev na ohišju je toliko, da se hitro izgubiš med njimi. Celo nastavitev občutljivosti je med njimi, pravzaprav smo pogrešali le izbirnik za izravnavo beline. Zunanjost seveda spominja na fotoaparate izpred dobrih tridesetih let, srebrno črn zgornji del to le še poudarja. Retro kriči iz fotoaparata, celo Fujifilm mu lahko zavida. V notranjosti se skriva enako tipalo, kot ga ima Nikon D4, a na žalost s točkami za ostrenje iz Nikona D600. Odkupi se z velikim in svetlim iskalom, kot ga ima Nikon D800. A tudi tu ni vse tako, kot bi moralo biti. Nikon je ob najavi fotoaparata na veliko razlagal, da lahko z novincem uporabljamo vse objektive od začetka serije F. Vse lepo in prav, a cel kup starih objektivov nima samodejnega ostrenja, fotoaparat pa nima medlice, ki bi omogočala ročno ostrenje. Malo manjša nerodnost je pri vložišču za SD-kartico, ki je skupaj z baterijo, tako kot pri večini kompaktov. Zakaj niso izbrali ločenih vratc za kartico in baterijo, lahko le ugibamo. Morda estetika? Za piko na i omenimo še ceno, skoraj tri tisočake skupaj s 50-mm f1.8 objektivom. V primerjavi s Hasselbladovo ekstravaganco, ki je pravzaprav Sony v lepšem ohišju, je Nikon Df poceni. A če ga primerjamo z drugimi Nikonovimi fotoaparati, je kljub tipalu iz Nikona D4 razmeroma draga naprava. Poglejmo na novinca še z drugega zornega kota, pravzaprav tam, kjer smo začeli. V poplavi retro fotoaparatov si tudi Nikon želi odrezati svoj kos pogače. Za naš okus je šel Nikon predaleč, marsikomu pa bo pretikanje gumbov in včasih že mučenje z nastavitvami všeč. Vsaj malo spominja na analogno dobo. Na koncu pa tako ali tako šteje le rezultat, naj bo s telefonom ali z zadnjim fotografskim čudežem.

Olympus Stylus 1

Priznamo, fotoaparat je pravo presenečenje. Pozitivno seveda, z malo grenkobe, ki se ji reče cena. Oziroma ko postavimo vse detajle skupaj, morda niti ni tako visoka. Olympus je sestavil malčka, ki v sebi skriva objektiv, primerljiv z 28 do 300 mm in konstantno zaslonko f2.8. Poleg tega so mu dodali elektronsko iskalo z 1,5 milijona točk, gibljiv LCD in kar nekaj gumbov, posejanih po celotnem fotoaparatu. Če odmislimo sprednji del, je novinec sumljivo podoben malo večji zverini, ki se imenuje E-M5. Pravzaprav bolj ne bi mogli zadeti, saj so snovalci to imeli v mislih. Poleg tega ima vgrajeno bliskavico, pokrovček, ki se sam odpre, in spodobno hitro delovanje. Stylus 1 je tako rekoč E-M5 v malem, s kakšnim gumbom manj seveda. Največji magnet je seveda objektiv s konstantno zaslonko. Olympus ni prvi, ki mu je to uspelo, pred dvema letoma je tak fotoaparat naredil Panasonic, a z manjšim tipalom, večjim razponom goriščnice in večjim ohišjem. Kljub temu gre naš glas novincu, je manjši in ima zmogljivejše tipalo. Tu sicer ne pričakujte čudežev, kot pri drugih, podobnih fotoaparatih vas bo nad ISO 400 začel navduševati šum, a konstantna zaslonka na celotnem območju vseeno omili to težavo. Olympusu je uspelo narediti zanimiv fotoaparat, ki združuje oba svetova, na eni strani kompakte, na drugi brezzrcalne fotoaparate. Seriji XZ pravzaprav ne ostane veliko, razen nižje cene in zaslonke boljše začetne vrednosti pri širokem kotu. Poleg tega tudi nima elektronskega iskala, ki je pri teleobjektivu tako rekoč obvezno. Poglejmo še konkurenco. Že omenjeni Panasonic FZ-200 je že pravi starosta, veliko bližje mu je Sony RX10. Slednji ima še boljšo kakovost fotografije, a tudi bistveno večje ohišje ter manjši razpon goriščnice. Panasonicov malček LF-1 ima prav tako manjši razpon goriščnice in objektiv s spremenljivo zaslonko, a je še manjši, prava žepna izvedba, in ima tudi nižjo ceno. Olympus Stylus 1 torej ostaja nekje vmes, a kljub temu verjamemo, da bo našel kar nekaj kupcev.

Panasonic LF1

Če se je Olympus odločil spogledovati z brezzrcalnimi fotoaparati, je Panasonic ostal zvest klasični obliki. Z eno pomembno razliko, malček je po velikosti čisto pravi žepnik, in to kljub vgrajenemu elektronskemu iskalu. Morda se vam zdi čudno, zakaj toliko poudarjamo elektronsko iskalo. Razlogov je kar nekaj, čeprav se večinoma da lepo živeti brez njega. A takoj ko smo na močnem soncu ali v slabih svetlobnih okoliščinah, pride slednji zelo prav. Panasonicovi snovalci so se torej šli miniaturizacijo, kar v zadnjem času ni nič novega. Ohišje je lepo zaobljeno, gumbov ni veliko, a se da kljub temu fotoaparat lepo upravljati, brez večjih posegov v menije. Objektiv pokrije kot od 28 do 200 mm z zelo spodobno začetno zaslonko f2.0 in krepko slabšo končno f5.9. Da fotografije niso preveč stresene, mu pomaga umirjevalnik slike. Tipalo je že star znanec, ki ga uporablja tudi Olympus v Stylusu 1, prav tako Canon in še marsikateri drugi proizvajalec. Kaže, da so tu razvijalci naleteli na mejo, če hočejo opravičevati višjo ceno za zmogljivejše kompakte. Delovanje novinca je hitro, prav tako ostrenje kot shranjevanje in obdelava posnetkov. Lahko rečemo, da je Panasonicu s tem malčkom uspelo. Cena je še ravno nekje na meji, a možnosti, ki jih ima, ga naredijo zanimivega za marsikaterega fotografa.

Fujifilm X-M1

Strategija Fujifilma, da si gradi trg od zgoraj navzdol, se je odlično obnesla. Začel je z nišnimi fotoaparati, si na njih zgradil ime in zdaj si na ta račun povečuje tržni delež. Model X-M1 je v avtomobilskem žargonu nižji srednji razred, tam, kjer sta na primer Olympus E-PL5 ali Sony NEX 5T. Trojka ima kar nekaj podobnosti, od možnosti za fotografiranje, ki so namenjene zahtevnejšim uporabnikom, do vrtljivega zaslona in kit objektiva. Sony je v tej trojki najmanjši, Olympus ima vgrajen umirjevalnik na tipalu, Fujifilm pa se lahko pohvali z odličnim razmerjem kakovost fotografije/šum. Seveda bo marsikdo ravno ob tem zastrigel z ušesi, a tako Olympus (v navezi s Panasonicom) kot Sony prednjačita v številu objektivov in druge dodatne opreme. A po drugi strani tudi Fujifilm svojo zbirko objektivov dopolnjuje in ima zanimivo izbiro, ki zna prepričati predvsem zahtevne uporabnike. Vrnimo se k X-M1, ki v nasprotju s prejšnjimi modeli močno izstopa in je pravzaprav čisto moderen brezzrcalnež brez trohice retro oblikovanja. Glavni izbirnik ima vse moderne možnosti, dva vrtljiva gumba, brezžična povezava in že omenjeni gibljivi LCD-zaslon močno spominjata na Olympus E-PL5. Glavna razlika je bliskavica, ki jo ima X-M1 vgrajeno, Olympus pa le izmenljivo. Uporaba in dostop do možnosti sta zelo dobra, oba vrtljiva gumba delo le olajšata. Meniji bi si zaslužili boljši pregled, a to so bolj ali manj lepotne napake. Ostrenje je dokaj hitro, preseneti pa kakovost posnetkov. Fujifilm ima zelo dobre algoritme za JPEG, ki znajo iztisniti iz tipala tako rekoč zadnji foton. ISO 6400 mu ne dela nobenih težav, celo pri ISO 12800 uspešno parira DSLR-jem s tipalom 35-mm formata. Žal nismo imeli ustreznega objektiva, a primerjava z Nikonom Df je pokazala, da glede kakovosti fotografije niti nista tako daleč narazen. Fujifilm je s tipalom zelo dobro opravil svoje delo, X-M1 pa prav tako ne razočara. Poceni vstop v svet drugačne digitalne fotografije.

Canon Powershot S120

Včasih se proizvajalci že kar preveč trudijo in na vsak način želijo predstaviti novosti, čeprav gre bolj za lepotne popravke. Tako je tudi v primeru tega novinca. Od predhodnika ga ločuje predvsem novo tipalo, a z enakim številom pik, in malenkost boljša začetna zaslonka. Vse ostalo je bolj ali manj enako. Če omenimo še dvakrat večje število pik na LCD-zaslonu, smo praktično končali z novostmi. Med programskimi možnostmi se najde še možnost timelapse, ki je predhodnik ni imel. Je novinec vreden menjave v primerjavi s prejšnjim modelom? Zagotovo ne, za resnični razlog za menjavo bi morali skočiti krepko bolj nazaj, do modela S95. Tu so razlike veliko bolj opazne, krajša spremenljiva goriščnica, slabše tipalo in pomanjkanje brezžične povezave. Seveda moramo povedati tudi kaj v zagovor novinca. Kakovost fotografije je dobra, pozitivno smo bili presenečeni pri višjih občutljivostih, hitrost delovanja je zelo spodobna, prenos posnetkov na mobilni telefon pa preprost. Tako rekoč vse, kar si zahtevnejši uporabnik želi v pravi žepni izvedbi.

Canon Powershot G16

Vse, kar smo povedali za S120, velja tudi za G16. Krasen fotoaparat, a razlike s predhodniki so tako majhne, da moramo tu stopiti nazaj le dva koraka, da vidimo pravo razliko. V primerjavi z G12 ima krepko svetlejši objektiv, večje število pik in vgrajeno brezžično povezavo. Ostale možnosti, razen nekaterih programskih, so si dokaj podobne. G16 ostaja vrhunski Canonov kompakt, ki ga zasenči le pred kratkim predstavljeni novinec G1X mark II. A slednji bo veliko dražji in tudi malo večji, zato G16 ostaja zanimiv za resne uporabnike. Oblika je ostala podobna predhodnim, le nekateri gumbi so dobili druge nastavitve. Večina pomembnih nastavitev je hitro dosegljiva, med njimi izstopa poseben vrtljiv gumb za pod-/nadosvetlitev. Tipalo je enako, kot ga ima S120, in daje zelo dobre rezultate. K temu pripomore že omenjeni svetel objektiv z začetno zaslonko f1.8 in končno spodobnih f2.8. Za piko na i mu manjka le malo širši kot, 28-mm utegne biti včasih rahlo preozek. Delovanje fotoaparata je hitro, prav tako ostrenje in shranjevanje. G16 je več kot zanimiv ne le kot rezervni fotoaparat, ampak zaradi neslišnosti delovanja tudi kot glavni v primerih, kadar je zvok zaklopa moteč.

Moj mikro, marec - april 2014 | Alan Orlič