Človekova potreba po lovu zaradi preživetja je v razvitem svetu že davno splahnela, to je dejstvo. O etiki in drugih tegobah, ki jih imajo v svojih glavah današnji lovci in druga družba, na tem mestu ne bom moraliziral. Ena od mnogih fotografskih vej se je razvila na plečih lovske bratovščine, v katerih so svoje želje uresničevali karseda različni ljudje. Nekateri še danes za nič na svetu ne zamenjajo vonja po smodniku in krvi, so pač »pravi moški«, drugi pa nikoli v tej smeri nismo niti razmišljali in smo ostali le pri uživanju narave z združitvijo fotokamere in lova.

Fotolovec pa se v evoluciji človeka pojavi šele s prihodom opreme, ki je omogočila posneti prebivalce gozdov, step, morij .... Tukaj ne morem zaobiti vsem znane revije National Geographic, ki je kot edicija naravoslovnega kluba iz ZDA začela spodbujati fotografe po vsem svetu k iskanju najlepših motivov, kjer so glavni igralci narava in njen živalski svet. Tudi v Sloveniji se je že zelo kmalu pojavilo lepo število fotografov, ki so zamenjali puško s foto kamero. Leta 1972 je bil ustanovljen celo Foto klub Dijana, ki je prvi združil pod svoje okrilje fotolovce in deluje še danes.

PREBUJENI NAGON ŠE NI DOVOLJ ...

Velika večina fotografov, se je na svoji poti srečala s fotolovom, saj nam že vsakdanji sprehod na okoliški travnik ali gozd pred objektiv prej ali slej pripelje »plen«. Takrat se v človeku zgodi nekaj nenavadnega. Po vseh desetletjih, ko je sodoben samec prenehal biti prehranjevalec družine in je postal uslužbenec na pošti, učitelj matematike, prodajalec sesalnikov, partner svoji samici, se nenadoma v njem prebudi lovski nagon. Hlastno seže po fotokameri, jo komaj vklopi s tresočimi prsti in ves vznemirjen pritisne na sprožilec. Rezultat pa največkrat takšen, da bi se njegova družina težko prehranila z njegovimi lovskimi dosežki.

Fotograf na svojem lovskem začetku ob opremi potrebuje predvsem postopnost, kajti s svojim omejenim znanjem in izkušnjami, bo v gozd odhajal največkrat le na sprehod. Živalim v gozdu so čutila ostala enako fantastično razvita, kot so jih imela nekdaj, človek pa je v sodobnem načinu življenja otopel, kajti življenje z naravo se je omejilo na rekreacijo in športne dejavnosti, za katere pa največkrat nima dovolj časa. Predvsem veliko slednjega pa je tisto, kar fotolovec potrebuje. Prvi razlog je že v naravi sami, saj imajo živali svoj življenjski ritem drugačen od nas. Drugi, še pomembnejši razlog, pa je v nas. Živeti z naravo, jo tiho poslušati in videti, obenem pa pridobiti znanje o navadah in obnašanju različnih vrst živali, nikakor ne gre na roko sodobnemu načinu življenja. Torej, če imate čas, berite naprej.

PRI OPREMI NI KOMPROMISOV

Fotolovec potrebuje tudi opremo. Tu se stvari žal močno zapletejo, ker za resnejši pristop k stvari kompromisi s fotografsko opremo niso možni. Fotograf s prakso najprej ugotovi, da je v gozdu temno, in to tudi podnevi. Kaj šele takrat, ko je večina živali najdejavnejših, to pa so zgodnja jutra ali pozni popoldnevi. Zato na kompaktne fotokamere in njihove hibridne izpeljanke, ki imajo resda velik razpon pri goriščnih razdaljah, kar pozabite. Za dobro fotografijo žal potrebujete fotokamero, ki zmore dobre rezultate pri višjih ISO-vrednostih, ima kakovostno avtomatsko ostrenje (AF) in velik teleobjektiv, za katerega je zelo priporočljivo, da ima veliko svetlobno moč.

Tu razni objektivi nižjega cenovnega razreda, kot so 70−300 mm/f3,5−5,6, 18−200 mm/f4−6,3, največkrat ne zmorejo posneti kakovostne fotografije, saj so fotografije neostre in pretemne. Vedno so tu tudi izjeme, a žal v preveliki odvisnosti od sreče. Če rečem naravnost: fotolov se glede objektivov začne pri 200 mm (čisti minimum) in s svetlobno močjo f2,8. H kakovosti fotografije zelo pripomore tudi stabilizacija slike, ki jo omogočajo nekateri objektivi. Namreč, stabilizatorji kompenzirajo drhtenje rok, pritiskanje sprožilca, nemirni stativ, a le do neke mere. Tehnika ni vsemogočna, vendar zelo pomaga. Dejansko bi bilo najboljše sedeti v terenskem vozilu s 500-milimetrskim objektivom, pritrjenim na nosilec, in to bi bilo to. A žal največkrat ne gre tako, pa še s fotolovsko etiko smo hitro navzkriž.

Izpostavil bi rad še eno začetniško dilemo. Stativ − da ali ne? Sam sem zelo dolgo fotografiral brez stativa, »iz roke«, bi se reklo. Dežurni krivec je bila teža stativa in tudi gibanje z njim je oteženo. Žal za odgovor poskrbijo le izkušnje, saj so rezultati, kadar je uporabljen stativ, boljši. Kot vedno se vse ustavi pri denarju, saj dober stativ ( Manftotto, Gitzo ...) v kombinaciji z vrhunsko fotografsko glavo, ki zmore nositi velik in težek objektiv (Markins ...), hitro doseže cene okoli 800 evrov.

Naj pod opremo potegnemo črto. Za občasnega obiskovalca narave bo solidna oprema povsem zadovoljila potrebe, kajti kar nekaj zelo lepih fotografij živali je bilo posnetih s povsem osnovno opremo. Za tisto več pa je dobro le najboljše, kjer pa se pogovarjamo o milijonskih vložkih v fotoopremo (aparati, objektivi, bliskavice, stativi …) obutev, maskirno opremo (obleke, šotori, prekrivala za aparate ...), da ne govorimo še o času in denarju, potrebnima za nekoliko bolj eksotične lovske destinacije.

POZORNOST, POSLUŠANJE, OPAZOVANJE ...

Živali so s svojo pozornostjo za dogajanje v okolici »problematične« tudi z vidika približevanja. Zato se mora fotolovec na začetku zavedati nekaterih »preprostih« dejstev, kot je tiho in počasno gibanje, kajti živali imajo vid in sluh nekajkrat občutljivejša kot človek. Pozorno opazovanje in poslušanje gibanja živali, poznavanje terena so nujnost, če nočete doživeti presenečenj, ko pred vas stopi trofeja, vi pa nepripravljeni z rokami v žepih. Zelo priporočljivo je biti neopazno oblečen, najbolje v maskirna oblačila, in ne nazadnje, zelo nespametno je imeti na sebi najnovejši vonj iz parfumerije, kajti če navdušuje ljudi okoli vas, to še ne pomeni, da tudi živali. Vse našteto bo zelo pripomoglo k boljšim rezultatom in za tovrstne ukrepe še ni treba dokončno izprazniti bančnega računa.

BREZ SPOROV Z LOVCI

Za konec pa še nekaj nasvetov, da se izognete težavam s tistimi, ki v naših gozdovih skrbijo za živali. Namreč, v Sloveniji je krovna organizacija, ki skrbi za divje živali Lovska zveza Slovenije, in kot taka ima v zakonu pooblastila, da skrbi za vse, kar je vezano na njihovo dejavnost. Vsem priporočam obisk njihove spletne strani, kjer se je mogoče seznaniti tudi z zakoni in pravilniki, ki urejajo njihovo dejavnost. Največkrat pa se boste z njimi srečali na »njihovem« terenu, kar pomeni, da bo največ odvisno od tega, kako znate potrpežljivo prenesti prve salve nejevolje. Predvsem se je treba zavedati, da je moč vse zadrege urediti s kulturnim pogovorom in dejanskim zavedanjem, da je vse, kar človek v gozdu dela, do neke mere motenje in vznemirjanje divjadi. Lovske družine imajo v lasti tudi lovske preže, ki jih uporabljajo za opazovanje živali. Najbolje se je z lokalno lovsko družino ali kakšnim njihovim članom pogovoriti in jih seznaniti z vašimi željami po fotografiranju. Preže so največkrat prazne in se ni nikoli težava dogovoriti za uporabo, kadar lovci ne izvršujejo svojih dejavnosti. Kakor koli, dovoljenja za plezanje na lovske preže, četudi so prazne, fotograf nima, zato se je o tovrstni uporabi poprej treba dogovoriti.

Fotografski lovec naj ob prizadevanju za fotografskimi uspehi predvsem upošteva naravo in tja odhaja z zavedanjem, da se bo velikokrat vrnil brez dobrega posnetka, a z izkušnjo več, ki bo pripomogla k temu, da se bo tja lahko z veseljem vračal ter videl in slišal to, kar je resnično treba varovati in pustiti zanamcem. Naj bo lovec z ljubeznijo!

Izbrani še vedno aktualni članki iz leta 2006 | Jure Frelih |