Za razliko od živali, ki se stalno premikajo in jim npr. na safariju nikakor ne pridemo blizu, ali ljudi, ki nam obračajo hrbet in včasih jezno zabliskajo z očmi, je fotografiranje rastlin prav hvaležno opravilo. Nobena roža ne bo protestirala ali pobegnila, ko bomo vanjo usmerili objektiv. Največkrat nas pritegnejo prav barviti in dišeči cvetovi. Lahko si vzamemo čas, najdemo primeren kader, počakamo na boljšo svetlobo, fotografiramo čisto od blizu ... Seveda pa tudi dober posnetek rože zahteva nekaj priprav, opazovanja in tehničnega znanja. To je zvrst fotografije, ki jo lahko odlično vadimo na naših domačih rožah, najbolje kar na bližnji jasi ali vrtu pred hišo. Fotografiranje marjetice na sosedovem travniku namreč ni kaj dosti drugačno od fotografiranja kalandrinije v avstralski puščavi.

Vendar čudovitih rož na našem potovanju ne srečujemo kar vsevprek. V naravi so nekatere že zelo redke ali pa smo zamudili njihov čas cvetenja. Lahko so tudi na nedostopnih mestih, npr. sredi jezera, na skalnih policah, morda visoko v krošnjah dreves. Zato je, če želimo posneti kakšno značilno cvetlico obiskane dežele, pogosto bolj praktičen in zanimiv obisk krajevnega botaničnega vrta, tržnice, kjer prodajajo rože, rastlinjaka orhidej, vsakoletne razstave cvetja itd.

KRASNO, NEVIHTA SE BLIŽA!

Glede najbolj (ali najmanj) primerne naravne svetlobe, v kateri fotografiramo barvite cvetove, bo ob naslednjem stavku marsikateri popotni fotograf rahlo začuden. Ta svetloba nikakor ni direktna sončna luč. Nasičenost barv, oblika cveta in mehkoba senc se dosti lepše izražajo v razpršeni svetlobi, ki jo povzroči temno oblačno nebo, po možnosti tik pred nevihto. Barve na močni svetlobi sonca običajno precej zbledijo, lističi pa delajo temne in ostre sence. Ker pa na potovanju nevihte niso vedno »pri roki«, si v žgočem soncu pomagamo z različnimi zastori ali belim prosojnim platnom (če seveda rastlina ni prevelika), s katerim razpršimo ali zmanjšamo količino sončnih žarkov. Zaželeno je, da to počnemo ne da bi pomečkali ostale cvetlice, polomili grm, potacali vrt… Vseeno pa lahko direktno sončno svetlobo tudi kreativno uporabimo, ko cvet fotografiramo proti svetlobi. Takrat svetloba posije skozi rožo in zariše strukturo cvetnih listov.

V SVETU MAKRO FOTOGRAFIJE

Fotografiramo lahko široko polje ali travnik, posejan s pisanimi cvetovi, lahko pa se osredotočimo samo na en grm ali cvet. Tu pa že nastopijo pravila izbirne ostrine. Travnik rož je lepši, če je v celoti oster, torej bomo razširili globinsko ostrino in zaslonko čimbolj zaprli. Posamezen cvet bomo bolj poudarili, če bo ozadje zabrisano, kar dosežemo z odpiranjem zaslonke. Vendar nam običajni objektivi ne dopuščajo, da bi se cvetlici približali več kot na par decimetrov. Če je to npr. majhna vijolica, bomo poleg cveta posneli preveč nepomembnega ozadja. Da bi se vijolici popolnoma približali, moramo vstopiti v svet makro fotografije.

Makro fotografija pomeni fotografiranje z večje bližine. Predmeti se v tem primeru navidezno povečajo in z običajno fotografsko opremo lahko posnamemo majhne predmete tako, da zapolnijo celotno velikost filma ali svetlobnega tipala. Najboljši (in najdražji) pripomoček so posebni makro objektivi, ki nam predmete povečajo tudi, ko smo nekoliko bolj oddaljeni. To je predvsem koristno, ko se na cvetu pojavi pisan metulj ali čebela, ki je lahko zanimiv »modni« dodatek posnetku. Lahko pa uporabimo tudi posebne makro obročke, ki jih pritrdimo med fotoaparat in klasičen objektiv, ali makro leče, ki jih privijemo na konec objektiva. V obeh primerih posnetek nekoliko izgubi ostrino in kontrast.

Makro fotografija ima nekaj značilnosti, med katerimi so lahko nekatere tudi zelo neprijetne. Najbolj tipična je izredno majhna globinska ostrina, ki se pri velikem makro razmerju meri dobesedno v milimetrih. Zato moramo biti previdni pri določanju najostrejših točk motiva. Če fotografiramo samo vrh cveta, je najbolje, da izostrimo na prašnike in pestič. Cvet bo bolj ali manj oster pri popolnoma zaprti zaslonki, vendar pa se zato podaljša čas osvetlitve. V oblačnem vremenu smo tako zelo hitro pri nekaj sekundah osvetlitve (tu ne bi želel ponavljati stare lajne o obvezni uporabi stojala). Vse lepo in prav, vendar pa vemo, da je zvest spremljevalec neviht veter, ki našo čudovito rožo kaj hitro spremeni na posnetku v nejasno liso. Pri makro posnetku lahko že malenkostno zibanje cveta povzroči neostrino. Rešitev je zaprt prostor, kamor prenesemo rožo (če jo lahko) ali pa pač velika mera potrpljenja. Vsekakor odlična vaja za nepotrpežljive fotografe.

FOTOSAFARI V DOMAČIH LOGIH ...

Tako kot svet rastlin je tudi svet živali izjemno pester in privlačen fotografski motiv. Živali, večje ali manjše, divje ali udomačene, nas obdajajo vsepovsod. Že prvi fotografi so kmalu zatem, ko so na stekleno ali kovinsko ploščo ovekovečili sebe in svojo družino, usmerili objektiv na domačega psa ali mačko. Fotografiranje živali je postalo kmalu tako ljubiteljski konjiček kot tudi nepogrešljiv del resnega, znanstvenega preučevanja vseh živih bitij našega planeta.

Narediti dober posnetek kakšne simpatične živalce sodi med najzahtevnejše veščine sodobne fotografije. Če smo se rožam na vrtu lahko posvetili ure in ure, oziroma vsaj dokler je bila primerna svetloba, se bo še tako zvest in potrpežljiv kuža kaj kmalu naveličal ropotanja našega zaklopa. Da ne omenjam plašnih metuljev, ptic na vejah ali srne na koruzni njivi, ki jih lahko splaši že nekoliko prehitra kretnja z roko. In če od naših domačih ljubljenčkov še lahko pričakujemo nekaj »sodelovanja« (predvsem v smislu »sedi Fifi, lezi Fifi, tačko daj!«), je pri živalih v naravi popolnoma druga pesem. Morda še kdo ne ve, a večina živali se človeku na daleč izogne, tiste pa, ki se nas ne bojijo, tehtajo običajno par ton ali pa imajo zelo ostre čekane … Zato je skoraj brezupno pričakovati, da bomo na nedeljskem sprehodu po gozdu ali nekajdnevnem potepanju po Afriki posneli fantastičen portret medveda, leva med skokom na zebro ali planinskega orla, ki prinaša plen lačnim mladičem. Taki vrhunski posnetki, ki jih lahko občudujemo v naravoslovnih knjigah in revijah zahtevajo mesece ali celo leta trdega dela, opazovanja in spoznavanja živali, predvsem pa skrivanja in prežanja na najboljši trenutek. Kljub temu lahko tudi mi ukrademo naravi nekaj zanimivih in privlačnih motivov, ki jih ponuja živalski svet. Če že ne za objavo v revijah, pa vsaj v spomin na čudoviti safari po Keniji ali Tanzaniji.

... ALI V VROČI AFRIKI

Par nasvetov za vse, ki boste s terenskimi vozili križarili čez širna afriška prostranstva in iskali renčeče predstavnike mačjega rodu. Afrika je čez dan zelo vroča celina in živali so zato aktivnejše ponoči in proti jutru. To pomeni, da se oborožimo z zalogo občutljivejših filmov (400, 800 ISO), oziroma naravnamo ustrezno vrednost na digitalnih fotoaparatih. Še pred jutranjo zarjo se zapeljemo do kake mlake, reke ali jezera in tam čakamo na žejna krdela in črede, ki prihajajo poplakniti svoj jutranji obrok. Če nas živali spustijo dovolj blizu, jih lahko fotografiramo tudi z objektivi s krajšo goriščnico, npr. 100, 80 ali 5 0 mm. Kar je seveda zelo redko. Največkrat bomo prisiljeni fotografirati z večje oddaljenosti, kar pomeni uporabo vsaj 300 ali 400 mm teleobjektivov, še bolje 500 ali 600 mm. To pa zahteva sočasno uporabo stojala, ki ga je v avtomobilu zelo nerodno razpreti. Boljša je uporaba enonožnega stojala ali celo posebnega nastavka, ki ga lahko pritrdimo na šipo avtomobila. Na safariju namreč ne smemo zapuščati svojih vozil (razen če ne želimo sopotnikom priskrbeti prvovrstnih posnetkov do kosti oglodanega fotografa). Pa še namig vsem izbirčnim »velikim belim lovcem«. Niso zanimivi samo sloni, leopardi, nosorogi, bivoli in levi. Usmerite pozornost tudi na manjše živali, antilope, ptice, plazilce itd.

UDOBEN NADOMESTEK − ŽIVALSKI VRT

Čeprav je občudovanje in fotografiranje živali v njihovem naravnem okolju nekaj najbolj pristnega v naravoslovni fotografiji, se lahko delno zadovoljimo tudi z bolj udobnim in cenejšim nadomestkom, obiskom živalskega vrta. Živali imamo tu tako rekoč »na pladnju«, le nekaj metrov od naših objektivov. Kakšna je razlika med ponosnim in svobodnim kraljem živali v Serengetiju ali njegovim ujetim in apatičnim sorodnikom za mrežo, je seveda drugo vprašanje. Če nimamo v mislih kakšne posebne ideje o lagodnem življenju v kletkah, so najbolj uspeli posnetki iz živalskih vrtov tisti, kjer ni videti, da živali živijo v umetnem okolju. Zebre, žirafe, noje, kamele in druge živali, ki živijo samo za ograjo, poskušamo ujeti v objektiv tako, da zabrišemo ozadje (teleobjektiv s čim večjo goriščno razdaljo, odprta zaslonka) in v kadru izpustimo vse, kar lahko opozarja na delo človeških rok (hlevi, posode za hrano, betonske stene, lesene ograje …). Kadar so živali v kletkah z mrežo, pa uporabimo preprost trik in mrežo na posnetku preprosto zabrišemo. Pogoj je, da se mreži čimbolj približamo in da žival ne stoji tik ob njej. Fotografiramo s teleobjektivom, ki ima goriščnico vsaj 300 mm. Popolnoma odpremo zaslonko in kar skozi mrežo ročno (da ne zmedemo avtofokusa) izostrimo na želeni motiv. Če mreža ni pregosto spletena, bo na posnetku čudežno izginila ali pa bo fotografija le nekoliko zamegljena.

DOMAČE ŽIVALI »POD KOŽO«

Domače živali v naših stanovanjih, na gmajnah ali hlevih so na prvi pogled dokaj preprost fotografski motiv, vendar je za dober posnetek tudi te dvo- ali štirinožce treba skrbno opazovati in ujeti njihov »karakter«. Konja bomo verjetno bolj občudovali med hitrim galopom na travniku kot pa v hlevu, privezanega k ograji. Razigran pes ima lahko čisto zanimiv profil, vendar bo njegova prava narava prišla do izraza šele, ko ga bomo ujeli med visokim skokom za žogo. In še eno najpomembnejših pravil, ki ga bomo podrobneje spoznali v naslednjih številkah, ko bo govor o fotografiranju ljudi. Tako kot pripadnike človeške rase moramo tudi bližnje portrete živali izostriti na najpomembnejši točki, na očeh.

Izbrani še vedno aktualni članki iz leta 2006 | Iztok Bončina |