Tisti, ki zna povedati, kaj je Canon bistveno spremenil pri fotoaparatih DSLR v zadnjih sedmih letih, si gotovo zasluži posebno nagrado. Kričanje v slogu več pik, snemanje videa ali živ pregled slike ne pomaga. Evolucija pač. Kar nas bolj skrbi, je tempo, pri katerem ta velikan še vedno vztraja, lani trije fotoaparati DSLR, leto pred tem kar pet! Bodimo pošteni, predhodnik, model 1100D, je prišel ven pred tremi leti, čas za prenovo je. Poglejmo še iz drugega zornega kota. 1200D je vstopni model, potem so tu 70D, 100D, 700D, 5D, 6D in končno 1DX. Sedem je res pravljično število, kljub temu je izbire preveč, resnično preveč. In po drugi plati premalo konkurence rastočemu trgu brezzrcalnih fotoaparatov oziroma zmogljivih kompaktov, ki imajo le eno neljubo napako – visoko ceno. Cenejši fotoaparati DSLR so se znašli v čudnem položaju. Na eni strani glavni orožji, kakovost fotografije in hitrost ostrenja, preprosto ne zadoščata več, saj so ju kompakti in brezzrcalni fotoaparati če že ne ujeli, pa se jima vsaj močno približali. Živ pregled slike in ostrenje sta na slabši ravni kot pri kompaktih, cena pa tudi ni tako nizka, da bi bila pomemben dejavnik. Razen seveda velikosti, če je komu to sploh pomembno. Oba velikana sta se znašla v tem položaju in oba bosta morala nadaljnjo strategijo temeljito premisliti. Ena od rešitev bi recimo bila menjava tipala. Želiš večje število pik, boljši ISO, kupiš novo tipalo, kar bi ti recimo zamenjali v trgovini v nekaj minutah. Ali pa opustiti tak tempo in letno predstaviti največ dva nova modela fotoaparata. Ni problem v tem, da so novi slabi, nasprotno, čedalje boljši so, a tudi lanski oziroma predlanski model ni slab in rabljeni se včasih prodajajo zelo poceni.

Alan Orlič