Zgodbo moramo začeti sredi osemdesetih let, ko je v fotografijo vstopila nova doba s samodejnim ostrenjem. Razen Leice so se vsi vodilni proizvajalci odločili za prehod, tudi Olympus. A slednji je naredil le en fotoaparat s samodejnim ostrenjem in nekaj objektivov, nato je obupal. Raje se je posvetil kompaktom, kar mu je v prvih nekaj letih digitalne fotografije prišlo zelo prav. A vmes je izgubil skoraj petnajst let, kar so drugi proizvajalci s pridom izkoristili in izpilili samodejno ostrenje. Ko so se trendi v digitalni fotografiji obrnili k fotoaparatom z izmenljivimi objektivi, je bil Olympus v precepu – kako naprej? Se še spomnite modela E-1? Da, tistega, ki so ga na začetku prodajali za 3000 evrov, na koncu pa študentom za tretjino te cene z objektivom vred. Praktično vse so naredili narobe, razen izjemnih objektivov, po čemer je Olympus znan že od samega začetka. Druga odločitev, še manjše tipalo, se jim je takrat tudi maščevala, saj sta bila takrat vodilna – Canon in Nikon – ne en, temveč skoraj dva koraka spredaj. Kar je bolj žalostno, je to, da so podobno zgodbo čez nekaj let ponovili z novim standardom, microm 4/3. Seveda je bil tudi tu prvi fotoaparat neuspešen, a potem so se stvari začele drugače obračati, vsak naslednji fotoaparat je bil boljši. Zgodbo za zdaj zaključuje E-M1, ki prihaja iz nekega drugega, vzporednega vesolja. Lahko rečemo le tako naprej, Olympus!
Po drugi strani pa je Canon daleč od zgodbe o uspehu s svojim brezzrcalnim sistemom. Pravzaprav je nekje tam, kjer je bil Olympus leta 2004, ko je predstavil E-1. Kot kaže, so vodilni rekli inženirjem, da naj naredijo brezzrcalni fotoaparat, da bomo lahko rekli, da obvladamo tudi to področje. Še bolj so se opekli pri Pentaxu, ki je s svojim fotoaparatom naredil še večjo napako. Oba fotoaparata lahko zdaj kupite po smešni ceni, če ste seveda pripravljeni imeti izdelke, ki so zašli v slepo ulico. Nikon je pred kratkim predstavil nov fotoaparat D610, ki se od predhodnika razlikuje v malenkostih. D600 je odličen fotoaparat, boljšega za ta denar ne boste dobili, z eno manjšo napako – sem ter tja pušča sledi na tipalu. Kakšen je resnični obseg te težave, vedo le pri Nikonu, a dejstvo, da je novinec prišel ven tako hitro, pove marsikaj. Predvsem dejstvo, da ima drugačen zaklop, ki zmore šest posnetkov na sekundo namesto 5,5. Uradni odgovor je, da so uporabniki želeli še hitrejši fotoaparat. Resno? S 5,5 na šest posnetkov na sekundo? Žal našega histeričnega napada smeha ne morete videti, a si ga skušajte zamisliti. Menimo, da bi lahko Nikon to izpeljal drugače, bolj taktno in morda s kakšnim opravičilom, a verjetno se je s tem izognil skupinski tožbi, ki utegne biti kar neprijetna za proizvajalca. Vsekakor poteza, ki temu velikanu ne bo prinesla pozitivnih točk.
Sony je posebnež, ki po svoje ne ve natančno, kaj bi rad, razen tega, da bi bil rad številka ena povsod. To dokazuje zadnja ofenziva na vseh področjih, in kot kaže, se bo spustil tudi v cenovno vojno. Ta bo še zanimiva, a se vrnimo za začetek malce v preteklost, preden so kupili Minolto. Delali so odlične kompakte, manjkal pa jim je višji razred. Nekaj so poskusili z modelom R1, ki je bil takrat zelo drugačen koncept, in nato na srečo kupili Minolto. In se izvlekli za mišjo dlako, čeprav zdaj mnogi vodilni v tem podjetju razmišljajo, da bi se fotooddelka radi znebili. Bomo videli.
Ob vsem tem nam pride prav še en podatek, prodaja brezzrcalnih fotoaparatov je letos padla za dobro četrtino. In če k temu dodamo tudi padec prodaje kompaktnih fotoaparatov, je jasno, da so klasična fotografska podjetja v težavah. Delno na račun fotofonov, kar nekaj pa so prispevala sama. Razcvet digitalne fotografije je minil in zdaj je vprašanje, kako se bodo proizvajalci odzvali na nov položaj. Trg je namreč močno razdeljen in ni več pripravljen kupiti vsako novost za katero koli ceno, razen če ni res odličen izdelek. Te pa lahko v zadnjem času najdete bolj težko.
Moj mikro, november december 2013 | Alan Orlič
