ZAKAJ VARNOSTNE KOPIJE

Preprost odgovor bi se glasil: Zato, ker je to manj boleče kot izguba podatkov. In kdor je že izgubil pomembne podatke, morda dokument, ki je vseboval več mesecev raziskovanja, razmišljanja in pisanja, se še kako zaveda pomembnosti varnostne kopije. Podjetja pa imajo kopice dokumentov, brez katerih poslovanje sploh ni več mogoče.

Drug razlog je seveda zakonska obveza podjetij, da hranijo določene podatke. Čas hrambe pa je zelo različen, lahko tudi zelo dolg.

Ker se med poslovanjem ustvarja množica dokumentov, ki jih je treba hraniti, je seveda elektronsko arhiviranje več kot zaželeno. S tem se izognemo velikanskim sobam s papirnimi fascikli, med katerimi je prav težko najti dokument, ki ga potrebujemo. Takšne dokumente seveda lahko skeniramo, pretvorimo v mikrofilme ali elektronske dokumente. Večina dokumentov danes nastane tako v elektronski obliki, ker pa še vedno ne priznavamo elektronskega podpisa enakovredno kot lastnoročnega, pa dokumente natisnemo, podpišemo, skeniramo, elektronsko hranimo in original zavržemo. Ali pa ne. Kakor kje in kakor veleva zakon.

IZDELAVA VARNOSTNE KOPIJE

Načinov je več in počasi se spreminjajo, so čedalje zanesljivejši in priročnejši. Na voljo je veliko programske opreme, ki ponuja več ali manj možnosti ročne ali samodejne priprave varnostnih kopij. Vsekakor je smiselno uporabiti nekoliko zmogljivejši program in mu določiti kaj, kdaj in kam bo shranjeval kopije. Tako se izognemo pozabljivosti ali malomarnosti uporabnikov računalnikov.

V podjetjih za to poskrbi oseba, zadolžena za nemoteno delovanje računalnikov, ki so (vsaj smiselno je) povezani v računalniško omrežje. Seveda se postavlja vprašanje, kje hraniti podatke. Na posebnem trdem disku, ki bo nekje na varnem ob strežniku, na dodatnem disku v kakšni blagajni, da je varen pred požari ... Ne pozabimo DVD-jev in še česa manj trajnega.

Tako smo včasih razmišljali o varnostnih kopijah in hranjenju dokumentov nasploh. Takšno razmišljanje je seveda več kot dovolj dobro za domače uporabnike, nikakor pa ne zadošča več za podjetja. Ne zaradi kapacitete medijev. Sploh ne. Problem je varovanje podatkov. In tega se nekatera podjetja še vedno premalo zavedajo. In kaj nam še preostane? Zadnje čase se vse bolj uveljavlja prenos varnostnih kopij v poseben strežnik prek svetovnega spleta, najetih vodov ali kako drugače. Podjetje, ki ponuja storitev, zagotavlja varnost podatkov tudi tako, da sami izdelajo varnostne kopije in jih razporedijo v več računalnikov na več lokacijah, za kar seveda zaračunajo določeno vsoto, ki navadno ni previsoka. Podatki so hitro dostopni, ni strahu pred izgubo podatkov, saj za to jamči podjetje, ki za nas opravlja storitev. Rešitev je hudo privlačna, postavlja pa se vprašanje varnosti naših podatkov v smislu preprečevanja dostopa do naših podatkov tretjim osebam. In ravno to je glavni pomislek uporabnikov, ko iščejo izvajalca tovrstnih storitev.

ZAGOTAVLJANJE VARNOSTI

Popolnoma vseeno je, ali za varnost podatkov skrbi podjetje samo ali prepusti skrb za to specializiranemu podjetju. Verjetneje je seveda, da bo specializirano podjetje bolje vedelo in seveda tudi upoštevalo vse potrebno za zagotovitev varnosti, in za nameček seveda upoštevalo tudi vse zakonske določbe, ki so pri nas v veljavi. Poglejmo, kaj to sploh pomeni.

Najprej je treba upoštevati zakonske določbe. Te najdemo v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva in arhivih (ZVDAGA) in Zakonu o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP). A to je seveda šele osnova.

Potem potrebujemo prostor, kjer bomo hranili podatke. Strežnika s pripadajočim podatkovnim skladiščem namreč ne moremo postaviti, kamor se nam zahoče. Za te namene moramo zagotoviti poseben prostor, ki bo zadostil protivlomnim, protipotresnim, protipožarnim in še kakšnim kriterijem. Lahko je to prostor, ki ga bomo posebej opremili in ustrezno klimatizirali, navadno pa se boljša podjetja odločijo za posebne »varne prostore« v obliki kontejnerjev, ki jih je mogoče postaviti v poljuben prostor in zanje proizvajalec zagotavlja odpornost na vse mogoče neugodne vplive. Proizvajalcev je več, med vodilnimi pa so Lampertz, Remtech in še kdo. Seveda tudi naša podjetja, ki se ukvarjajo s hrambo podatkov, vsaj tista resnejša, za svoje strežnike uporabljajo tudi takšne varne prostore.

Seveda pa ena lokacija ni dovolj. Za zagotavljanje varnosti podatkov sta potrebni vsaj dve, če želi podjetje tudi pravilno in skladno z zakonom podatke arhivirati (kar blagoslovi Arhiv RS) pa potrebuje še tretjo lokacijo. Seveda je kopica pravil o tem, kako daleč narazen morajo biti lokacije in še o čem.

Varne sobe pa so same figo vredne, saj navadno na področju varnosti zatajijo ljudje. Nizke plače, alkohol, ženske … razlogov je veliko, a prav neverjetno, je kako mimogrede je mogoče pridobiti nezadovoljne zaposlene za kršitev varnostne politike podjetja. Za nekaj denarja ali drugo dobrino bodo odnesli podatke komur koli. Torej morajo biti naši podatki daleč od takšnih pohlepnih prstov.

Kako podjetja to dosežejo? Različno ali pa z več ukrepi hkrati. Najprej je treba zaposlene varnostno preveriti pred nastopom službe in jih seveda preverjati še naprej. Seveda je to potrebno izvajati lepo uradno, in ne kar povprek, kakor se komu zazdi. Delodajalec lahko zahteva tudi redne zdravniške preglede in ugotavlja uporabo prepovedanih drog pri zaposlenih. Seveda se morajo zaposleni s tem strinjati. Pa saj se, sicer lahko ostanejo brez službe.

Podjetja izdelajo podrobne elaborate, kako bodo podatki prišli do njih, kako bodo hranjeni, kdo bo dostopal do posameznih prostorov .. Skratka, popolnoma je opredeljena pot podatkov skozi podjetje s poudarkom na varnosti.

Kot je videti, je zadeva zapletena in le malo podjetij si lahko privošči samostojno hranjenje podatkov na takšni ravni. Razlog je tako cena kot potrebni strokovnjaki, ki bodo zagotavljali nemoteno in varno delovanje sistema. Večja podjetja, zlasti večje banke in zavarovalnice, se zadeve lotijo sami. Ali si vsaj lahko privoščijo, da bi to počeli sami. Zanimivo je, da se prav takšni najbolj odločajo za zunanjega ponudnika, saj so navadno cenejši kot skupni stroški lastnega sistema za varovanje in hranjenje podatkov.

IZBIRA PONUDNIKA

Ob pripravi članka sem glede ponudnikov najprej pomislil: Mala malica, Google bo našel pravega. Napaka. Totalna. Najprej zadeva seveda deluje popolnoma preprosto, a naenkrat je bilo ponudnikov več, kot sem jih nekako po logiki pričakoval. Ker pač zadeve nekoliko bolje poznam, pa tudi približne stroške, s katerimi se tako podjetje ubada, sem pričakoval takole tri do pet ponudnikov. Pa še to sem bil v dvomih, ali imajo dovolj dela, da si lahko privoščijo ustrezno infrastrukturo in postopke. Potem začneš brskati in nekatere že po videzu spletne strani izključiš iz ožjega izbora. Pri izbiri gre za zaupanje oziroma iskanje nekoga, ki bo po tvojem mnenju zaupanja vreden. In če ima podjetje, ki se ukvarja z varnim arhiviranjem informacij, spletno stran kot kakšno garažno podjetje, se hitro obrneš v drugo smer.

Seveda najdeš potem manj podjetij, ki imajo zgledno urejeno spletno stran, lepo navedene reference, ponudbo, ki bi ustrezala ...

Kako pa vemo, da podjetje posluje tako, kot smo nekoliko višje opisali? Ne vemo. Načeloma. Svojevrstno zagotovilo so standardi. ISO 27001, recimo, ki govori prav o sistemu varovanja informacij. Pa teh standardov je kar nekaj. Kaj nam torej standard zagotavlja? Vsaj to, da je podjetje zaprosilo za pridobitev certifikata, da delajo skladno s tem standardom. Seveda morajo zagotavljati vse, kar standard opredeljuje. Da je zadeva še lepša, morajo to zagotavljati ves čas, iz leta v leto, sicer izgubijo certifikat o skladnosti poslovanja s tem standardom. Nekatera podjetja sicer še niso pridobila ustreznega dokumenta, so pa v postopku pridobitve. Ali pa se sklicujejo na zagotovilo ustreznosti poslovanja s strani Arhiva RS, ki seveda ne izda potrdila kar na lepe oči ali na pamet.

Večja podjetja lahko seveda zahtevajo tudi revizijo postopkov, in ker so pomembne in donosne stranke, jim to vsako podjetje brez težav tudi omogoči. Manjša podjetja pa navadno niti ne vedo, kako se tega lotiti, in tudi za ponudnika storitve je nedonosno tako revizijo omogočiti premajhni stranki.

Kaj lahko torej storijo »mali«? Pregledajo reference podjetja, recimo. Če jim zaupajo velika podjetja, banke, zavarovalnice in še kdo, potem bržkone poslujejo pošteno in ponujajo to, kar obljubijo. Seveda pa je potrebno kar nekaj previdnosti in zdravega nezaupanja. Že v prejšnji številki ste namreč lahko prebrali o zavajanju nekaterih tovrstnih podjetij s sklicevanjem na imaginarne ali za ta namen popolnoma neuporabne standarde.

Eden od načinov je seveda tudi ustno izročilo, ki še vedno deluje. Zadovoljne stranke prinašajo nove stranke. To je že dolgo znano dejstvo. Povprašajte znance, katero podjetje so izbrali in zakaj, pa se boste verjetno precej laže odločili.

DOMAČA PODJETJA

Kot rečeno je izbira pestra in zato prav nič lahka. Precej o podjetju izveste že iz obveznega pogovora s predstavnikom podjetja in njegovo pripravljenostjo na odprt pogovor, v katerem lahko izrazite vse svoje pomisleke. Saj verjetno boste reveža šokirali z vprašanjem: Kako pa mi lahko zagotovite, da naših podatkov ne boste prodali naši konkurenci? Enako ali precej podobno vprašanje sem tudi sam postavljal sogovornikom in odzivi so bili prav zanimivi. Že po tem bi skoraj z dobršno mero zanesljivost lahko ocenil resnost podjetja. Seveda vam bo predstavnik podjetja, ki se varnosti zaveda brez težav predstavilo svoje poslovanje in vas popeljalo po prostorih podjetja, kjer se lahko prepričate kako pri njih zadeve potekajo. Pa poglejmo še nekaj ponudnikov, če koga pozabim omeniti pa ne zamerite, saj je prostor omejen in to še ne pomeni, da imamo koga za neresnega.

SIMT
SIMT, eno od vodilnih podjetij pri nas na tem področju, je ponudnik celovitih rešitev in storitev za obvladovanje podatkov in digitalnih vsebin v celotni življenjski dobi. Od zajema v elektronsko obliko do hranjenja torej. Med drugim ponujajo on-line hranjenje podatkov podjetij, od varnostnih kopij datotek do sistemov in vsega, kar podjetje potrebuje za nemoteno delo. V glavnem so osredotočeni na podjetja in organizacije. So imetnik certifikata ISO 27001.

Mikrocop
Ime podjetja morda še ne pove takoj, kaj počnejo, so pa vsekakor podjetje, ki ga prvo najdete, če ne veste, kdo se ukvarja z e-arhivi. Lastništvo domen www.arhiviraj.si in www.varnostnakopija.si seveda več kot pomaga k prepoznavnosti podjetja. Ponujajo storitve: elektronski arhiv, arhivsko skladišče in varnostna kopija. Imajo potrjena notranja pravila poslovanja in letos pričakujejo certifikat ISO 27001. Seveda ponujajo celotno paleto storitev, od skeniranja dokumentov do arhiviranja v elektronski obliki. Za zdaj so usmerjeni na podjetja, že septembra pa se bo to spremenilo. Pripravljajo ponudbo DoubleBackup Basic, ki bo brezplačna storitev za fizične uporabnike za hranjenje varnostnih kopij dokumentov do 1 GB. S pridobitvijo prijateljev v to brezplačno ponudbo si bo uporabnik lahko povečal prostor – za vsakega novega uporabnika 200 MB dodatnega prostora. Druga ponudba bo DoubleBackup Pro, ki bo zajemala več prostora, od 5 GB naprej in bo seveda plačljiva, pa še vedno za fizične osebe. Vmesnik bo preprostejši in uporabnikom prijaznejši kot enak, namenjen podjetjem, saj za domačo rabo ne potrebujemo nekaterih možnosti nastavitev.

Posebnost podjetja je preprosta pridobitev preizkusne dobe s programsko opremo in prostorom za hrambo podatkov. Kar prek spletne strani. Preprosto in hitro. Že po nekaj minutah lahko storitev preizkusite.

Avtenta
Tudi Avtenta je eno bolj znanih podjetij z zelo pestro ponudbo, ki zajema tudi varno hranjenje podatkov in vse, kar spada zraven. Imajo potrjena notranja pravila za tovrstno dejavnost in jih kot ponudnike storitve hranjenja podatkov pogosto srečujemo v našem prostoru. Seveda so za hranjenje podatkov usmerjeni na podjetja.
Slika: AVTENTA.gif

Pošta Slovenije
Tudi pošta se ukvarja z e-arhiviranjem. Kdo bi si mislil. Prav gotovo imajo že v izhodišču prednost, saj kot pošta veljajo za zaupanja vredno podjetje. Če jim zaupamo pošto, zakaj jim ne bi še podatkov? E-Arhiv Pošte Slovenije je celovit sistem za varno hrambo dokumentarnega gradiva v digitalni obliki, ki je skladen z zakoni ZVDAGA in ZEPEP. Ne gre za sistem za varnostne kopije (backup), ampak za arhiviranje digitalnih podatkov, ki so podvrženi strogi zakonodaji v okviru ZVDAGA, pri čemer je varnostno kopiranje teh zakonska obveza. Imajo tudi potrjena notranja pravila. Poslovanje pa je naravnano izključno na poslovanje s podjetji.

MFC-2
Podjetje MFC-2 ima na področju arhiviranja dolgoletne izkušnje. Kot sami zatrjujejo, od vsega začetka spremljajo mednarodne standarde in zakonodajo ter delujejo v skladu s pravili in priporočili s področja klasičnega arhiviranja, zajema in pretvorbe v digitalno obliko ter arhiviranja v elektronski obliki. Podjetje je registrirano pri Arhivu RS in v postopku potrjevanja notranjih pravil pri Arhivu RS.

Omenjena podjetja v glavnem poslujejo s podjetji, verjetno pa se bo sčasoma več podjetij bolj posvetilo tudi fizičnim osebam. Ta in druga podjetja delujejo na enakih načelih in s podobno ponudbo, pa vseeno z nekaterimi razlikami. Razlike so v načinih prijave uporabnika (certifikati, gesla, potrdila, biometrija …), v potrebni programski opremi in vmesnikih (nekateri ponujajo svoj program drugi izbiro programa prepustijo stranki) in spremljajoči ponudbi. Nekatera podjetja že imajo vse mogoče certifikate in potrjena notranja pravila, druga jih šele pridobivajo. Prav vsi pa se trudijo zagotoviti varnost podatkov. Tovrstnih podjetij pa je še veliko. Med njimi so ponudniki interneta in mobilni operaterji, a pogosto pri takšni ponudbi z brskanjem naletimo na katero od zgoraj omenjenih podjetij, ki storitev ponuja tudi prek drugih podjetij.

Prednosti večjih tovrstnih podjetij so tudi ponudba izobraževanja kadrov za uporabo njihove programske opreme, predavanja o pomembnosti in načinih varovanja podatkov in še kaj. Ravno pri izobraževanju kadrov se namreč rado zaplete. Podjetja so pripravljena na vse mogoče stroške pozabljajo pa na pomembnost izobraževanja kadrov.

UPC in Amis
Telemach in Amis ponujata precej storitev na področju varne hrambe podatkov. Sodelujejo s podjetjem SIMT. Pri UPC-ju so bili prvi, ki so začeli govorice o pripravi ponudbe svojim naročnikom z 1 GB brezplačnega arhivskega prostora. Seveda je bilo treba preveriti še druge ponudnike interneta. Morda bodo drugi tudi ponudili enako brezplačno storitev. Vsaj večje, za vse res ni bilo časa.

Telekom Slovenije / Siol
Če lahko Pošta, zakaj ne bi Telekom? Infrastrukturo imajo, številne lokacije za varne sobe tudi. Do zdaj so ponujali hrambo podatkov podjetjem, od 16. junija letos pa tudi fizičnim osebam pod imenom Siol PlaC. Juhu, 1 GB je brezplačen, 5 GB bo stalo 2 € mesečno, 10 GB 3 € mesečno, 20 GB 4 € mesečno in 100 GB 7 € mesečno. Ni ravni hud denar, kajne?

Mobitel
Tudi Mobitel ponuja varno shrambo za dokumente. Sodeluje pa s podjetjem Avtenta. Za zdaj poslovnim uporabnikom, v prihodnje pa verjetno tudi posameznikom.

MR2 / iStor
So mednarodno podjetje s sedežem v Švici in podružnico v Sloveniji (in še 14 državah). So ponudniki rešitev za popolno zaščito podatkov od varnostnega kopiranja, stalne zaščite, visoke razpoložljivosti podatkov, arhiviranja pa do zanesljivega brisanja podatkov. Ciljna skupina so podjetja vseh velikosti. Omogočajo brezplačno testiranje ponudbe iStore SDV in iStor Securemail.

Kako zdaj ločiti med ponudniki za podjetja in ponudniki za fizične osebe, torej tudi za domače uporabnike? Težko, ker se zadeve precej prepletajo. Še ena potrditev torej, da naše tržišče ni neskončno veliko in da tako tehnično zahtevne usluge pri nas ne more nuditi prav veliko podjetij. Pa saj je dovolj če so vsaj tri velika in preverjena podjetja, ki se bodo med seboj vsaj malo klestila in s tem ponudbo vedno bolj približevala uporabnikom. Tudi za domačo rabo. Konec koncev imamo tudi doma pomembne podatke. Počasi se tega zavedajo tudi ponudniki varnih elektronskih shramb. Če ne druga pa lahko med velikim številom domačih uporabnikov naletijo tudi na takšne, ki bodo v službi omenili potrebo po tako shranjenih podatkov in tako mimogrede pripeljali plačljivo stranko.

In to seveda še vedno niso vsi naši ponudniki tovrstnih storitev. Najdemo tudi takšne, ki pri nas ponujajo uslugo tujih podjetij za varno hrambo podatkov.

ZAKAJ DOMAČI PONUDNIKI?

Tovrstne ponudbe je veliko tudi v tujini, tako poslovne kot za fizične osebe. Slednja je v tujini bolj tako. Le kdo bi jim zaupal, ko pa so pogosto brezplačni, veliko jih je, reklame nam molijo pod nos ... Težava je spet v zaupanju. Ponudba za domače uporabnike je v veliki večini naravnana na shranjevanje fotografij, pri čemer ni omembe varnega shranjevanja, ampak bolj prikaz svojih del znancem in, ja, neznancem tudi. Seveda tudi v tujini najdemo resna podjetja, ki ponujajo prav zgledno in varno storitev. Tudi za podjetja. Seveda je njihove reference težje preveriti kot pri domačih podjetjih. Kot je eden od mojih sogovornikov sočno ilustriral, pa lahko domače ponudnike pri sumu nepravilnosti tudi lažje zgrabimo za …. Seveda je lažje pri tujih podjetji, ki imajo pri nas podružnice, vendar je takih pri nas malo.

Za zaupanje torej gre in prav je tako. Seveda, če najdete tujega ponudnika, ki mu zaupate, zakaj pa ne? Saj pri njih doma morda veljajo za zelo solidno podjetje z odličnimi referencami.

KAJ NAJ HRANIJO V SPLETNI SHRAMBI DOMAČI UPORABNIKI?

Hja, fotografij ravno ne. Preveč prostora zasedejo. Elektronske podpise, dostopne kode, diplomske naloge in pač vse, v kar ste vložili veliko dela ali ne smete ali ne želite izgubiti. Če se vam sistem doma sesuje, pa boste pogrešali tudi elektronske naslove svojih znancev, dostopne kode za elektronsko pošto, za kakšno spletno stran za nakupovanje ali kaj podobnega. Saj v resnici imamo doma prav veliko podatkov, ki jih ne želimo izgubiti. Če ste v šoli, študirate ali honorarno delate doma, pa toliko več. Na srečo ti podatki navadno ne zasedejo preveč prostora in bo večini uporabnikov za domačo rabo zalegla brezplačna ponudba, kot se nam obeta v kratkem. Zase že vem, da jo bom z veseljem izrabil. Le še pravega ponudnika izberem … ali pa si priborim prostor kar pri več ponudnikih, pa bo še varneje.

KAJ IN KAKO HRANIJO POSLOVNI UPORABNIKI?

Pri podjetjih se loči hramba na prostovoljno in prisilno. V prvi skupini so prav gotovo dokumenti, pomembni za delovanje podjetja, njihovo znanje, rezultati raziskav … V drugi skupini pa so vsi dokumenti, ki jih podjetja morajo hraniti po zakonu. Čas obvezne hrambe pa je lahko različen in tudi zelo dolg. Če pomislimo, da bo treba nekatere dokumente hraniti deset let, nas mine načrtovati lastno varno shrambo. Če ne zavoljo drugega, v tem času nekateri pomnilniški mediji že zastarijo in je treba podatke prenašati na novejše medije. Tako dolgotrajno hranjenje seveda prej ali slej zasede precej prostora. Tudi v elektronski obliki.

Po drugi strani pa odločitev za zunanjega izvajalca pomeni, da moramo nekomu zaupati tudi tako dolgo. Kako pa vemo, da bo katero od tukaj omenjenih podjetij poslovalo tudi čez deset let? Težko je reči. Jaz si ne upam. Se preveč zadev menja v veliko krajšem času. Toda pomisliti moramo tudi drugače. Zase je prav gotovo vsak podjetnik prepričan, da bo posloval še veliko let. Ko se odločimo za ponudnika, pač moramo (tudi če nočemo) zaupati, da se podjetje trudi obstati na trgu vsaj tako trmasto kot mi. Med tukaj omenjenimi podjetji so tudi takšna, ki so že dobila priznanja dobre prakse, imajo odlične reference in zanje njihove stranke vedo povedati same pohvale.

Seveda je treba tudi ob izbiri zunanjega izvajalca storitve marsikaj postoriti tudi znotraj podjetja. Varovanje podatkov se namreč začne tam, kjer nastajajo. Tako glede možnosti izgube kot možnosti odtekanja informacij. Tudi na tem področju vam lahko pomaga zunanji izvajalec, ki vas bo opozoril na potrebne ukrepe znotraj podjetja.

Končna odločitev je seveda vaša. Sami morate tudi izračunati, kdaj se vam splača za hrambo dokumentov najeti zunanjega izvajalca. Univerzalnega pravila ni, saj tudi vsi podatki niso enako vredni. Podjetje ima lahko malo količino zelo pomembnih podatkov, drugo spet velike količine manj pomembnih. Pomembnost podatkov pa navadno odraža tudi njihovo donosnost.

Mali podjetnik, ki že tako komaj shaja, bo seveda težko namenil nekaj deset evrov za hranjenje podatkov vsak mesec, če lahko za ta denar kupi recimo USB trdi disk in ga hrani v majhnem trezorju. Tudi manjša podjetja se verjetno ukvarjajo z istim vprašanjem. Čeprav si ravno manjša podjetja ne morejo privoščiti takšne stopnje varnosti varovanja podatkov, kot bi bilo potrebno. Prav gotovo pa vam bodo ponudniki tovrstnih storitev znali svetovati in vam pomagati pri izbiri prave možnosti za vaše podjetje. Ponudba pri vseh omenjenih podjetjih namreč ni le ena in jo večinoma prilagajajo potrebam strank. Seveda pa se tudi cene silno razlikujejo s stopnjo in obsegom storitve.

Moj mikro, julij-avgust 2008 | Zdenko Frangež