Sodobna arhivska orodja s podporo virtualizacijskim platformam so se v zadnjem času tako razvila, da zlahka zamenjajo obstoječe rešitve za arhiviranje s knjižnicami, kasetami in podobno. Nabava dragih knjižnic s kasetami zna biti ekonomsko neupravičena, razen v izjemnih primerih, ko ste recimo primorani shranjevati določene podatke na trak.

Kot primer naštejmo nekaj zmožnosti programske opreme za arhiviranje virtualne infrastrukture Veeam Backup & Replication verzije Enterprise:

• podpora več hypervisorjem: VMware in Hyper-V virtualna okolja,
• 2-v-1: backup in dvojnik virtualnih strežnikov,
• vgrajena deduplikacija in kompresija: do 75 odstotkov zmanjšana poraba diskovnega prostora in mrežnega prometa,
• »near continous data protection«: spremembe na slikah naših VM lahko stalno shranjujemo na naše rezervno diskovno polje brez potrebe po dragih specializiranih rešitvah podvajanja,
• brez agentov: za licenciranje, nameščanje, nadzor virtualnih strežnikov ali gostiteljev ne potrebujemo nobenih agentov,
• zagon virtualnih strežnikov neposredno iz arhiva,
• obnovitev posameznih datotek neposredno iz arhiva,
• arhiviranje in obnavljanje VMware ter Hyper-V virtualnih strežnikov iz ene konzole,
• arhiviranje SQL, Exchange in aktivnega imenika z uporabo VSS brez ustavitve servisov, kot smo že prej omenili – brez agentov,
• obnovitev posameznih objektov, kot so elektronsko sporočilo, zapis v bazi, uporabniški račun v aktivnem imeniku.

Seveda Veeam ni edina izbira, podobne rešitve imajo tudi Microsoft z DPM 2012, Symantec, Acronis in še bi lahko naštevali. Veeamu bi dal prednost predvsem zaradi izkušenj na področju rešitev za arhiviranje virtualnega okolja. A kar koli bomo že izbrali, je treba vedeti, da je kakovosten »backup« informacijskega sistema osnova za dobro poslovanje podjetja.

Gartnerjeva raziskava pravi, da bo do leta 2014 trideset odstotkov podjetij zamenjalo svoje obstoječe »backup« rešitve zaradi visokih stroškov, zapletenosti in zmožnosti rešitev, ki jih uporabljajo že dobro desetletje in več. In natančno o tem govorimo. Klasične »backup« rešitve za arhiviranje podatkov in njihovo shranjevanje na trakove se umikajo modernim rešitvam, ki znajo poleg tega, kar znajo klasične, zgrabiti tudi slike na naših VM, jih uporabiti za »backup« ali dvojnika in uporabiti vse mogoče vrste odlagališč. Z uporabo teh rešitev lahko veliko prihranimo pri izgradnji »disaster recovery« lokacij oziroma morda celo ugotovimo, da takšnih lokacij ne potrebujemo tako nujno ali jih potrebujemo samo v močno okrnjeni obliki in je zato denarni vložek neprimerno manjši.

Kaj je lahko naša »backup« destinacija? Izbira je zelo velika, uporabimo lahko kar lokalne diske, nataknjene na naš fizični strežnik, ki opravlja »backup« vlogo, pa NAS- ter SAN-diskovna polja, odlagališča v oblaku. Backup lahko hkrati ustvarimo na več mestih ali pa podvojimo podatke kar z napravami samimi. Zelo spodoben NAS z več 10 TB »raw« zmogljivosti je mogoče dobiti za nekaj tisoč evrov. Glede na to, da na njem ne bomo zaganjali produkcijskih virtualnih strežnikov, ampak bo njegova primarna vloga skladiščenje slik strežnikov, hitrost tukaj ni bistvenega pomena. Še kako prav pa nam bo to dodatno podatkovno skladišče prišlo v primeru odpovedi našega primarnega diskovnega polja, za katerega smo praviloma odšteli precej več denarja. Podvojene slike naših strežnikov lahko namreč zaženemo kar z naše »backup« destinacije in medtem uredimo težavo na primarnem podatkovnem skladišču.

Kako pa je z uporabo oblačnih storitev? Navedimo primer uporabe Amazonovega oblaka za »backup« naših podatkov. V Amazonu najamemo instanco, do našega podjetja vzpostavimo varno VPN-povezavo, namestimo »backup« programsko opremo in za odlaganje naših virtualnih strežnikov koristimo kar Amazonova podatkovna skladišča. Utopija? Nikakor. Za relativno malo denarja boste dobili odlično odlagališče za vašo virtualno infrastrukturo. Če vam Amazon ne diši, lahko uporabite recimo Microsoft Azure, ki je ravno začel ponujati IaaS-platformo z možnostjo najema strežnikov, diskovnih kapacitet.

Na letošnjem CloudExpo 2012 v Londonu sem govoril s ponudniki storitev IaaS glede zmožnosti arhiviranja strežnikov in poznejšega zagona obnovljenih virtualnih strežnikov v njihovem oblaku. Pokazali so zanimanje in podprli možnost izvedbe takega scenarija. Z »disaster recovery« postopkom bi torej načeloma lahko izvedli premik virtualne infrastrukture v oblak in spremenili vlogo primarnega nositelja vašega informacijskega sistema. Vaša lokalna infrastruktura bi postala sekundarna lokacija, primarno vlogo pa bi prevzela v oblak preseljena infrastruktura. Glede na to, da so povezave v internet s hitrostjo 100 Mbps ali več v podjetjih že stalnica, je to povsem realna možnost. Če ste delovne postaje že preselili v virtualno infrastrukturo kot VDI-namizja ali terminalske odjemalce, pa sploh. Ozko grlo so navadno namreč zastarele klient/strežnik aplikacije, kar pa se lahko uredi z uporabo terminalskih rešitev, ki pasovno širino zahtevajo samo za prenos slike, zvoka in tiska, podatki pa so vsi v lokalnem omrežju v oblaku. Torej, poskrbite za to, da bo vaše okolje virtualizirano, saj boste tako brez težav pripravili delujoče »disaster recovery« scenarije tudi brez zelo visokih naložb. Ni odveč razmisliti tudi o selitvi vaše infrastrukture v oblak ali vsaj o uporabi oblaka za »disaster recovery« lokacijo.

Moj mikro, Julij Avgust 2012 | Matjaž Antloga |