Štiričlanska družina lahko rešitev s petimi odjemalci uporablja nekako takole: otroka imata vsak v svoji sobi samo monitor, zvočnike miško in tipkovnico, mala škatlica, pritrjena na zadnjo stran monitorja, pa ne ropota, se ne greje in ne povzroča dodatnih stroškov. Ko monitor vklopimo, dobimo v trenutku prijavno okno operacijskega sistema, po prijavi oddaljen računalnik povsem normalno uporabljamo, monitor pa nam v povezavi z IPTV-jem služi tudi kot TV-sprejemnik. Če so v monitor vdelani zvočniki, tako potrebujemo samo en električni priključek za monitor in zidno vtičnico, prek katere je s kablom UTP odjemalec povezan s strežnikom. Lično, brez nepotrebnega kablovja. V pisarni imata enak sistem kot otroka tudi starša, zadnja črna škatlica pa je v dnevni sobi, priključena na TV, kjer služi kot multimedijsko središče. Prihranek? Ogromen, nakup enega računalnika namesto petih, poleg tega pa je mesečni strošek porabe električne energije vidno manjši kot pri uporabi petih računalnikov.

STVARNOST JE NEKOLIKO DRUGAČNA

Ko se v teh sodobnih časih odločamo za nakup novega računalnika, imamo na voljo pestro izbiro. Kako optimalno izbrati nov pripomoček, je tako včasih že prava umetnost. Vsekakor bi radi za čim manj denarja kupili optimalno napravo, trgovci pa bi nam radi prodali še kup stvari, ki bodo sicer v naši lasti, v nemalo primerih pa jih ne bomo nikoli izkoristili, če pa že, bo to nekoč, ko bo zadeva že krepko zastarela in bo na meji uporabnosti.

Osredotočili se bomo na domače uporabnike, ki vsakodnevno uporabljajo računalnik kot sredstvo za komuniciranje, pisanje in zabavo, sem pa ne spadajo težkokategorijski igričarji. V isti koš kot domače uporabnike iz prejšnjega opisa lahko umestimo tudi poslovne uporabnike, ki računalnike uporabljajo predvsem za administrativne zadeve. Ta skupina uporabnikov, ki je nezanemarljivo velika, ima ob nakupu novega računalnika pred sabo načeloma stroj, ki po zmogljivosti nekajkrat presega namen nakupa. Tako je bil nakup glede na potrebe drag, prav tako pa je draga poraba energije. Še naprej uporabljati star računalnik je nesmiselno, si pa bomo v nadaljevanju pogledali možne rešitve večuporabniškega sistema, ki lahko morda zadovolji potrebe celotne družine ali podjetja, hkrati pa nekoliko razbremeni proračun.

NAMESTO PROGRAMSKE STROJNA REŠITEV

Ker so današnji računalniki procesorsko izredno zmogljivi in jih ob poganjanju standardnih nezahtevnih aplikacij obremenimo komaj za nekaj odstotkov, morda ne bi bilo odveč, če bi na neki način iz računalnika iztisnili čim več. Ideja narekuje, naj en računalnik sočasno zadovolji potrebe več uporabnikov. O podobni rešitvi smo pisali že pred leti, a se je v tem času na trgu marsikaj spremenilo. Če je bila takratna rešitev izključno programska, je danes na trgu moč najti strojne izvedbe rešitev, ki omogočajo, da en računalnik sočasno uporablja več uporabnikov. Rešitev sicer ni malo, podrobneje pa smo si ogledali tisto, ki jo ponuja podjetje NComputing. Gre napravico v treh različicah, z nekaj programske opreme vaš mlinček spremeni v polno uporaben terminalski strežnik za skorajda poljubno število uporabnikov, pač odvisno od računalnika, izbrane opreme in potreb uporabnikov.

Strojne rešitve virtualizacije NComputing, najdemo v treh glavnih različicah malih naprav, posamezna skupina se na to deli še na podskupine, pogledali pa si bomo samo najnovejšo in najzmogljivejšo različico posamezne skupine.

U Series U170 – USB-različica

Je izredno preprosta za namestitev, uporabna predvsem pri skupni rabi računalnika znotraj posameznega prostora, ponuja pa nam uporabo zaslonov z ločljivostjo vse do 1680 x 1050 pik pri 60 Hz. Naprava ima poleg USB-priključka, ki služi za povezavo s strežniškim računalnikom, še standardni VGA-priključek za monitor, vhod za mikrofon, izhod za zvočnike in dva USB-priključka, ki ju uporabimo za priklop miške, tipkovnice in morebitnih drugih USB-naprav, kot je spletna kamera ali USB-ključek. Delovanje naprave je na zadovoljivi ravni, brez večjih težav boste lahko uporabljali splet, pisarniško zbirko in podobne aplikacije. Kljub navedbam proizvajalca pa se pri uporabi večjih ločljivosti uporabniška izkušnja spusti na za silo sprejemljivo raven, zlasti glede predvajanja videa. Na igranje 3D-iger pa lahko seveda kar pozabimo. Lična škatlica lahko najde mesto na zadnji strani monitorja in je tako praktično nevidna, s porabo komaj 2 W na uporabnika pa je korak naprej pri varčevanju.

L Series L300 – ethernetna različica

Tudi pri različici L300 težav z osnovno namestitvijo ni (ob prisotnosti strežnika DHCP v krajevnem omrežju uporabnik ne potrebuje znanja s področja omrežij in IP-naslovov), se pa uporabnost zaradi večje prenosljivosti (ne omejuje nas dolžina kabla ali število USB- priključkov, temveč le razvejenost krajevnega omrežja). Naprava ponuja enake možnosti priklopa naprav kot USB-različica z najvišjo ločljivostjo pri 1920 x 1080 pri 24-bitni globini barv. V primerjavi z U170 je opazna boljša uporabniška izkušnja, saj je delo bolj tekoče, bolj pa se izkaže tudi pri predvajanju video posnetkov. Toda kljub navedbam proizvajalca na področju videa ne pričakujte čudežev, strojno predvajanje videa je podprto v predvajalnikih Windows Media Player 10 in 11 ter Media Player Classic, ki ga med drugim najdemo na priloženem CD-ju. Z drugimi predvajalniki pa se bolj kot ne igramo loterijo. Posebnost serije L je tudi možnost uporabe strežnika z oddaljene lokacije, tako se lahko v domač PC povežemo s kjerkoli na svetu, kjer najdemo zadovoljivo hitro internetno povezavo (primer uporabe je študij v tujini, tako pa lahko spremljamo domačo programsko shemo IPTV na povsem sprejemljivi ravni).

X Series X350 in X550 – različica PCI

Namestitev serije X zahteva že malo večji poseg v računalnik kot vklop USB ali omrežnega kabla. Toda če ste že kdaj privili kak vijak, večjih težav ne bo. Vmesnik na strežniški strani najdemo v obliki razširitvene kartice PCI, glede na potrebe imamo dve različici, eno s tremi in eno z možnostjo priklopa petih odjemalcev. Po vgradnji strojne opreme in namestitvi programskega dela je uporaba, tako kot pri prejšnjih modelih, izredno preprosta. Posameznega odjemalca s strežnikom v tem primeru povežemo kar s kablom UTP Cat5 (do 5 metrov) ali Cat6 (do 10 metrov), ki pa ni povezan v krajevno omrežje, ampak služi zgolj kot povezava med strežnikom in odjemalcem. Med tremi testiranci se je različica PCI odrezala najbolje, kljub največji dolžini kabla, ki se zaključi pri desetih metrih, pa je to tudi vse, kar lahko različici očitamo poleg odsotnosti USB-priključka. Dolžina kabla nam lahko omeji uporabo glede na začetno idejo, je pa dobra popotnica za nadaljnji razvoj. Naprava ima poleg priklopa za monitor z največjo ločljivostjo 1440 x 900 še izhod za zvočnike in priključka za miško PS/2 in tipkovnico. USB-naprave pa lahko priklapljamo neposredno na strežnik in jih s programsko opremo dodelimo posameznemu uporabniku. Malce neuporabno, če gre za spletno kamero, a kompromis je kompromis.

Vse tri naprave podjetja Ncomputing omogočajo priklop dodatnih uporabnikov v izbran računalnik. Glavna razlika med različicami pa je izvedba priključitve v strežnik. Pred odločitvijo nakupa pa je pomemben še sistem licenciranja programske opreme. Če boste naprave uporabljali z operacijskim sistemom Windows XP, Vista ali 7, ima pravico uporabe samo en uporabnik, čeprav je sicer možen sočasen priklop več uporabnikov, sočasna uporaba več odjemalcev je s strani licenčne pogodbe prepovedana, kar pa ne velja za strežniške različice operacijskih sistemov in pa Linux, ki je s strani proizvajalca tudi podprt. Na posamezen strežnik lahko »obesimo« tudi večje število odjemalcev. Kako bo tak sistem z, recimo, devetimi uporabniki deloval v praksi, je težko napovedati, vsekakor pa priporočam za priklop enega ali dveh dodatnih uporabnikov vsaj dvojedrni procesor, ki tiktaka pri več kot 2,5 GHz in je opremljen z 2 ali več GB pomnilnika. Za priklop več uporabnikov pa so zahteve seveda nekoliko višje. Pomembno je tudi, da si podrobno pregledate sistem licenciranja uporabljene programske opreme, da je ne boste nevede kršili in si tako, zlasti v podjetjih, nakopali nad glavo še stroške kazni zaradi nelicenčne uporabe programske opreme.

Sistem ni zanimiv samo za domače uporabnike in manjša podjetja, primeren je vsekakor tudi na področju internetnih kavarn, šol in drugih ustanov, kjer je potreba po večjem številu računalnikov. Ob ceni naprav bi se bilo v tem trenutku, predvsem za domačo uporabo smotrno obrniti na trg nettopov, ki sicer za nekoliko višji znesek ponujajo bistveno več, vsekakor pa si le želimo in upamo, da bo koncept teh in podobnih naprav ostal pri življenju, saj bi si v bližnji prihodnosti res želeli popolnoma uporabne virtualizacije iz uvoda. Cene naprav NComputing so okoli 230 evrov za L300, 132 evrov za U170, 380 evrov za X550 ter 230 evrov za X350. Več tehničnih in drugih informacij o napravah najdete na spletni strani www.ncomputing.com.

Moj mikro, oktober 2010 | Uroš Florjančič