IDC namreč sodi, da bo potrošnja za programsko opremo, povezano s poslovnim obveščanjem, v regiji Srednje in Vzhodne Evrope do konca tega leta presegla 210 milijonov ameriških dolarjev. V svetovnem merilu IDC pričakuje letno rast od 10 do 12 odstotkov, v regiji Srednje in Vzhodne Evrope pa se bo ta približala 18 odstotkom. Slovenija se omenjenim trendom vsekakor pridružuje, saj vodstva slovenskih podjetij vseskozi napovedujejo, da se bo potrošnja za programsko opremo povezano s poslovnim obveščanjem povečevala.
ŽELJE IN POTREBE KUPCEV
Zaradi omenjenega se mi zdi na mestu vprašanje: Kje v tem odnosu je kupec (podjetje, organizacija) in kateri so tisti kriteriji, ki na koncu odločijo? Oddelki IT v omenjenih podjetjih in organizacijah zagotovo poznajo rešitve, toda ali imajo tudi jasno postavljene cilje in prioritete?
Drži, da je vprašanje o tem, kaj želijo kupci, precej zapleteno, saj govorimo o zelo širokem naboru podjetij ter njihovih potreb. Še posebej zato, ker gre za heterogena okolja, ki delujejo v različnih dejavnostih. Pa vendar so rezultati raziskave, ki jih povzemam, zanimivi, kajti čeprav so narejeni v precej različnem in geografsko velikem področju (regija Srednje in Vzhodne Evrope), kažejo na to, da so si uporabniki med sabo tudi precej podobni.
Rezultati raziskave, ki jo je na temo poslovnega obveščanja opravila analitska hiša IDC v sodelovanju z revijo InfoWorld januarja 2008 in rezultati zgoraj omenjene raziskave, ki smo jo opravili med udeleženci lanskoletne serije konferenc na temo poslovnega obveščanja, so si v smislu širših karakteristik precej podobni.
Obe raziskavi se dotikata kriterijev, ki jih posamezniki upoštevajo pri odločitvi za nakup in uvedbo rešitev poslovnega obveščanja; koristi, ki naj bi jih rešitve poslovnega obveščanja zagotavljale organizacijam in podjetjem ter prihodnjih načrtovanih vlaganjih. Podjetja so torej izbirala med naslednjimi kriteriji: cenovna politika, ugled ponudnika, reference ponudnika, znanje in izkušnje z uvajanjem, primerjava zmogljivosti pri različnih ponudnikih, podpora pred uvedbo, podpora v heterogenem okolju in podpora po uvedbi. Kot najpomembnejši kriterij so sodelujoči navajali znanje in izkušnje z uvajanjem projektov poslovnega obveščanja. Takoj za tem sledi podpora, ki jo uporabniki pričakujejo od ponudnikov po opravljeni vpeljavi rešitve. Funkcionalnost, v katero bodo uporabniki v bodoče vlagali največ, še naprej ostaja podatkovno skladiščenje. To pomeni, da je tehtnica v smislu poslovnega obveščanja še vedno močno na strani precej osnovnih funkcionalnosti, tj. podatkovnih skladišč in podatkovnega rudarjenja, ki bi ga lahko označili za t. i. drugi val v razvoju poslovnega obveščanja. Tretji, o katerem tudi sicer slovenska strokovna javnost ugotavlja, da se dogaja ali pa vsaj precej intenzivno govori o njem, pa je t. i. usmeritev v vseprisotno poslovno obveščanje.
VSEPRISOTNO POSLOVNO OBVEŠČANJE – MARKETING ALI REALNOST?
Za kaj pravzaprav gre? Nekje okoli leta 2005 so v industriji ponudnikov programske opreme za poslovno obveščanje skovali termin vseprisotno poslovno obveščanje (pervasive business intelligence). Termin, ki je bil na začetku res skovan predvsem kot marketinška poteza, pa je pokazal, da pomeni razvoj področja od zgolj programske opreme za poslovno analitiko prek podatkovnega skladiščenja k vseprisotnem poslovnemu obveščanju pravzaprav logično nadaljevanje in odziv na potrebe trga. Omenjeni razvoj je podvržen štirim dimenzijam:
• več uporabnikov (povečevanje nabora kategorij uporabnikov),
• več podatkov (zagotavljanje dostopa do različnih virov podatkov zunaj sistema poslovnega obveščanja, kar vključuje tudi nestrukturirane podatke in podatke tretjih strank),
• integracija procesov (dostopanje oz. omogočanje tega prek različnih poslovnih aplikacij, kar pomeni, da dejansko poslovno obveščanje postane del poslovnega procesa),
• ter ne nazadnje vpliv organizacijske kulture na analitiko (kar pomeni, da mora odločanje kot del organizacijske kulture temeljiti na podatkih, ne pa ne nemerljivih kriterijih oz. dobrih občutkih).
Torej lahko ugotovimo, da vse vrtenje okoli poslovnega obveščanja in pritoževanje obeh strani, da že lep čas samo govorimo o tem, nekako pravzaprav ni nič presenetljivega. Meja med tehnologijo ter uporabniki se namreč briše oz. vsaj znižuje. Uporabniki v tem procesu vse bolj pridobivajo pomen, saj njihove strategije in organizacijska kultura postajajo del rešitve. In tukaj nastopi problem – sta obe strani že dovolj pripravljeni na sodelovanje? Sta pripravljeni podirati oz. vsaj precej zniževati meje med »mojim« in »tvojim«? Analiza in praksa kažeta, da je začrtana smer prava in da ji sledijo oboji, vendar je pot do končnega cilja precej daljša, kot bi nas sicer radi prepričali ponudniki. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali bomo stopnjo vseprisotnega poslovnega obveščanja v »čisti obliki« res kdaj dosegli? Zagovorniki so prepričani, da zagotovo. Vse gre v smeri čedalje večje konsolidacije sistemov. Uporabniki IT vedno bolj prepoznavajo kot nujni del podpore svojih poslovnih procesov in ga tudi vedno bolj vključujejo tako v organizacijsko kulturo kot tudi v procese sprejemanja odločitev. Kritiki tej tezi nasprotujejo, češ da se bodo vedno našli posamezniki, ki jim ni do sprejemanja odločitev, kar bo rušilo prej opisani koncept, po katerem naj bi bili vsi zaposleni del sistema poslovnega obveščanja. Če sodimo po tem, kako se zaposleni obnašajo danes ,in če se v glavah uporabnikov ne bo zgodil kak res velik miselni preskok, bo še najverjetnejši scenarij neka vmesna pot. Pa vendar, v preteklosti smo bili velikokrat priče razvoju dogodkov, ki so bili prav tako vprašljivi, pa so se skozi evolucijo preprosto zgodili.
Moj mikro, December 2008 | Darja Jama
