Odvrnil nam je takole: »Gre za trilemo, ki se vleče že od samega začetka tovrstnih spletnih platform. Zaradi negativne konotacije »socialni«, ki pri večini Slovencev zbudi napačno asociacijo na socialne probleme, socialno pomoč, socialno službo ..., se imenovanje socialni mediji (omrežja) redko uporablja. Čeprav morda niti ni napačno – biti socialen pomeni biti družaben. Najbolj sta v uporabi imenovanji družabna in družbena omrežja. Večina je povzela priporočilo strokovne PR-stroke, ki forsira kot edini pravilni izraz družabna omrežja. Ker so uporabniki v tovrstnih omrežjih družabni, se družijo, komunicirajo, se povezujejo. Oznaka družbena omrežja ima lahko dve različni konotaciji: lahko so last neke družbe ali pa smo na njih zaradi družbe. Vsako imenovanje je načeloma pravilno, gre bolj za pregovorno slovensko kompliciranje v stilu CD-jev oz. zgoščenk. Pomembno je, da iz »tlačkosuka« prihaja prijetna melodija.«

Omrežja obstajajo že vse od začetkov človeštva. Z ljudmi, ki nas obkrožajo, nas druži veliko različnih stvari. Z nekaterimi smo povezani sorodstveno, z drugimi prijateljsko, s tretjimi službeno … Šele s pojavom Faceboka pa se je o tem začelo resno govoriti, saj smo šele takrat lahko ta omrežja tudi narisali, jih definirali ter jih tudi začutili. Slovenija je majhna država in čutiti je, da smo vsi pravzaprav nekako povezani. Sodišča zelo očitno sodijo po neki pripadnosti (kakršnikoli že), nekaterim ljudem je dovoljeno precej več kot drugim. In za vse to so kriva družbena omrežja − pa ne tista, ki jih poznamo v internetu. Niti ni potreben klic sodniku, da »uredi« določene zadeve, dovolj je že, da oba veva, da pripadava isti družbeni mreži. Če bo to prepoznal tudi sodnik, so moje težave rešene, čeprav z njim nisem niti posredno niti neposredno komuniciral.

Facebook pa je vse te povezave prenesel v navidezni svet. Iste povezave so izkoristila tudi druga družabna omrežja v internetu: Twitter, Linkedin, Netlog …

IDEALNO ZA OBLASTNIKE

Facebook je močno spremenil svet in splošno mišljenje, tako kot tudi svetovni splet. Če je bilo še pred dobrimi 10 leti skorajda samomorilsko imeti svojo spletno stran ter na njej svojo sliko, je danes to popolnoma normalno. Še več, na tej naši »spletni strani« objavljamo več, kot smo si kdaj upali objaviti. Ne samo, da objavljamo svoje osebne podatke, oglaševalcem damo na voljo praktično celotno svoje življenje, da lahko preučujejo nas in naše vedenje, zadnji modni krik pa je t. i. »geotagging«, s čimer vsemu svetu razkrijete, kje in kako pogosto se gibljete, mnogokrat celo v realnem času. Facebook in Google vesta o nas veliko več, kot vemo mi sami. In če sta bila oba pred časom le zbiralca drobtinic našega življenja, znata danes oba iz vseh drobtinic zbrati skupaj prave ter jih sestaviti v pravo celoto.

To sta vendar idealni orodji velikih oblastnikov, ki so vedno želeli imeti vse pod nadzorom. Iz spletnega življenja ljudi, je mogoče razbrati njihove osebnosti, njihove prednosti in slabosti. Vsa ta orodja nekomu na drugi strani oceana prinesejo na pladnju moje življenje. No, seveda z zadnjimi stavki močno pretiravam, pa vendar je lahko dejstvo, da nekdo te stvari ima, precej srhljivo.

GOOGLE MERI ŠE DLJE

Poznam mnogo ljudi, ki se načrtno upirajo Facebooku, čeprav vedno vse vedo, kaj se dogaja tam, kdo je s kom povezan ter kaj je nekdo komu napisal. To kaže na dejstvo, da se virtualnim družabnim omrežjem pravzaprav ni mogoče izogniti. S prihodom omrežja Google+ lahko to le še potrdim. Če so se internetni uporabniki Facebooku nekako lahko izogibali, bo pri Googlu zdaj to vedno bolj nemogoče. Pričakovati je, da bo Google počasi krepil prisotnost Googla+ v svojih storitvah, vse do te mere, da bo popolnoma prepleten z drugimi storitvami in bo prisotnost v njem, četudi z zaprtim profilom za javnost, nujna.

Google nas je pravzaprav tako zelo navadil na svoje storitve, da bi danes zelo težko resnično uporabljali internet, če bi se jim želeli vsem izogniti. Stvari so šle celo tako daleč, da bi mnogi med nami potrebovali Google tudi v resničnem življenju za iskanje določenih izgubljenih predmetov. Vse bolj smo navajeni pritisniti CRTL+F ter vpisati iskano geslo. Mar ne bi bilo super, ko bi lahko tako poiskali določen dokument, ki smo ga založili, ali pa našo izgubljeni denarnico, …

MEHURČKASTE VREDNOSTI

In čeprav se velikost in moč družabnega omrežja merita le po številu registriranih uporabnikov, pa je javno znano dejstvo, da niti Facebook ne posluje pozitivno. Seveda ameriška zakonodaja omogoča, da se poslovni rezultati ne razkrijejo, zato so števila le ugibanja, s prihodki pa se tako velika podjetja redno rada pohvalijo. Tudi vrednost podjetja, kot je Facebook, je močno prenapihnjena, približno tako, kot so bile napihnjene vrednosti podjetij dotcom s konca devetdesetih let in se je večina razpočila kot milni mehurček. Pravzaprav se današnja spletna podjetja ne razlikujejo bistveno od dotcomov tistih časov, le da je danes to popolnoma normalno, da podjetje posluje samo v internetu, medtem ko je bila v tistem času to velika posebnost. Seveda, današnja podjetja obračajo precej večji kapital in operirajo s precej večjimi številkami, vsaj kar se uporabnikov tiče.

Kolikšna je resnična vrednost podjetja, ki je prejelo ogromne angelske investicije, samo pa ima na leto komajda malo več prihodkov kot odhodkov? Vsi ti poslovni modeli trenutno še držijo vodo oz. bolje rečeno zrak, ko pa se bo milna ovojnica razpočila, pa utegne biti hudo, precej hujše kot je bilo konec devetdesetih let. Nekje sem slišal, da je pravzaprav naše celotno življenje mehurčkasto. Vsaj zdaj, v tem času. Svet doživlja dolgo trajajočo krizo, ki ji ni videti konca. Države se zadolžujejo v nedogled, nepremičninske agencije še vedno držijo nerealno visoke cene nepremičnin, ljudem se še vedno dolgujejo plače in dobro stoječa podjetja še vedno propadajo. Kako dolgo še? Verjetno vse dokler bo šlo. Torej vse dokler ne bomo prišli do meje, ko bo vse skupaj počilo. Kaj bo potem, ne ve nihče.

ZASTONJ ALI NE?

Miselnost, da je vse v internetu zastonj, izvira še iz časov začetka interneta, ko drugače, kot da je zastonj, sploh ni šlo. Ne predstavljam si takšnega razvoja interneta, če bi moral za dostop do vsebin plačevati. Že takrat so nas telekomunikacijska podjetja »lupila« z dostopom do interneta, ko smo morali recimo za ADSL-dostop, dokupiti tudi ISND, čeprav so vsi ptički naokoli čivkali, da je to nateg in da ADSL-a za delovanje ne potrebuje ISDN-a in da celo boljše deluje na navadni liniji.

Vsebine v internetu pa so danes po veliki večini zastonj. Občasno se pojavljajo novi poslovni modeli, ki pa so bolj kot ne obupan poskus velikih, da iz nas iztisnejo še nekaj malega cekinov. In kljub velikemu hvalisanju ob uvedbi plačljivosti člankov, je recimo portal Požareport to potihoma ukinil oz. nadomestil z DoubleRecallom, ki pa je resnici na ljubo nekakšen pripomoček za odganjanje obiskovalcev in še najmanj revolucionarno marketinško orodje, saj po prepisani besedi niti slučajno ne poznam reklamnega sporočila, kaj šele oglaševalca. Vedno večkrat, praviloma skoraj vedno, pa se zgodi, da stran, ki me pričaka z DoubleRecallom, preprosto zapustim. Prav dobro bi bilo videti statistiko, koliko uporabnikov takšno stran zapusti, ne da bi prebralo vsebino, in koliko je zares tistih, ki vtipkajo dve besedici. Iz izkušenj smo se že naučili, da se podjetja rada pohvalijo z dobrimi rezultati, tiste slabše pa najraje zamolčijo.

DVE PLATI POVEZANOSTI

Nekaj časa se je o virtualnem svetu govorilo le po tihem oz. vedno v povezavi s Second Lifom. Danes se vsi zavedamo, da obstajata dva svetova: pravi in navidezni. Pravzaprav postaja virtualni vedno večji in obsežnejši in tudi v internetu preživimo vedno več našega časa. Internet se je pravzaprav tako zelo vklopil v naša življenja, da je čedalje težje reči, kdaj si »gor« in kdaj nisi. Te ločnice se morda zaveš šele, ko zvečer sediš ob morju, v kampu, nekje v tujini, da bi prišel do interneta, moraš pa obiskati recepcijo ter jim po možnosti še nekaj plačati, da ti dajo dostop do interneta za nekaj dragocenih minutk. In ko tako preživiš nekaj dni ali pa tednov, se zaveš, da pravzaprav virtualnega sveta niti ne potrebuješ. Da ti je v realnosti povsem dobro. No, mimo tebe gredo informacije, ki so v 99 % povsem nepomembne, tiste pomembne pa vsekakor izveš, če so dovolj pomembne, tudi brez interneta. To nam da vedeti, da internet še ni postal tisto zares uporabno in koristno orodje, kot bi si ga želeli, temveč, da to šele postaja − morda. Koliko časa nekoristno preživimo v internetu, ko gledamo stvari, ki jih tako ali tako že vemo, ter koliko časa preživimo v internetu, ko nam ta dejansko koristi, da se nekaj novega naučimo ali pa najdemo tisto, kar smo iskali? Internet bo verjetno počasi postal tako zelo vpleten v naša življenja, da priklop niti ne bo več potreben. Naprave bodo internet uporabljale za povezovanje, ljudje bomo internet uporabljali za širjenje naših obzorij, za zmanjšanje sveta. Hej, pa saj to je že zdaj, boste rekli! Res je, pa vendar nam je internet še vedno vse preveč za zabavo kot za resno uporabo, kar seveda ni nič narobe. Vsak čas prinese svoje vrsto zabavo in tudi zabava in sprostitev v internetu sta zelo pomembni.

Če danes nekemu najstniku omenimo IRC ali pa povezavo na klic, bo samo debelo gledal, pa čeprav smo to uporabljali še pred 10 leti. Takrat je bil internet le za »frike« in morda kakšne bolj odprte in napredne ljudi. In čeprav je število uporabnikov naglo rasto, se je velika večina današnjih uporabnikov zares priklopila v internet šele s prihodom Facebooka, četudi niso bili njegovi uporabniki. V tem času je bil porast uporabnikov interneta izjemen. Prepričan sem, da bi bilo brez Facebooka število uporabnikov interneta danes precej manjše, kot je. Danes ga uporabljajo tako rekoč vsi: otroci, najstniki, mladostniki, odrasli, moški, ženske, upokojenci …

BO FACEBOOK IZGUBIL PRESTOL?

Zdaj se je v to tekmo pisanja zgodovine vsekakor podal tudi Google svojim omrežjem Google+. In kadarkoli govorimo o njegovem družabnem omrežju, se nikakor ne moremo izogniti primerjavi s Facebookom, ki je zagotovo na področju popularizacije interneta vsekakor naredil več, kot je Google, čeprav imajo tudi oni izredne zasluge. Google+ je v precejšnji meri podoben Facebooku, čeprav se v resnici od njega močno razlikuje. In tudi Facebook postaja vse bolj podoben G+, saj ravno v tem času uvajajo razne novosti, kot so nadzor nad vidnostjo objav itd.

Glede na razvoj dogodkov zadnjih let na področju družabnih omrežij se zdi, da je Google na dobri poti, in videti je, kot da je Facebooku pošla sapa, saj uporabnikom očitno nimajo ponuditi nič več, kot ponujajo zdaj. Ljudje pa smo po naravi takšni, da vedno želimo nekaj novega, saj nas prej ali slej karkoli začne dolgočasiti. Tako se je tudi Facebooku že začelo dogajati, da ga zapuščajo številni uporabniki, čeprav uradno tega ne bodo nikoli priznali, prav tako kot ne bodo nikoli postregli z uradnimi statistikami o aktivnosti profilov, saj se število 750 milijonov uporabnikov sliši precej boljše, kot recimo 100 milijonov aktivnih uporabnikov, pa čeprav je ta zadnja številka še vedno spoštovanja vredna.

SVETOVNO OMREŽJE STIKOV

Ljudje smo družabna bitja in se radi družimo. Nekateri bolj, drugi manj. Žal pa imamo stika v živo vse manj, virtualnega pa vse več. Vsekakor je virtualni stik zelo dobrodošel, še posebno s tistimi, s katerimi se v živo ne moremo tolikokrat srečevati. Facebook je v veliki meri uspel ravno zato, ker si na njem našel že davno izgubljene sošolce in sošolke, pa prijatelje iz mladosti, bivše partnerje in tudi druge zanimive ljudi. V času nastanka Facebooka ali pa morda še prej se je v Sloveniji pojavila spletna stran zveze.net, ki že dolgo časa ni bila dosegljiva, zdaj pa sem jo zopet opazil, vendar je še vedno beta ter »invite only«. Lahko bi rekel, da je šlo za nekakšno predrazličico Facebooka. Na strani si lahko poiskal zveze z določenimi ljudmi, lepo ti je pa tudi izrisalo medsebojne povezave ljudi, česar se v Facebooku ne da videti. Šele takrat, ko vidiš to mrežo medsebojnih povezav, se zaveš, kako majhen je pravzaprav svet in kako majhna je šele Slovenija.

V povprečju lahko pridemo v samo 6,6 koraka do 90 % ljudi na svetu. Z internetom je to postalo še toliko bolj uresničljivo. Velikokrat sem s pomočjo prijateljev na Facebooku prišel do določenih ljudi, do katerih sicer ne bi mogel kar tako priti. Večkrat sem že slišal, da je internet velika globalna vas in to popolnoma drži. Iz domačega naslonjača imaš pred seboj ves svet. 750 milijonov uporabnikov na klik. In kdor »upravlja« s temi ljudmi, ima zagotovo največjo moč. Glede na to, da so to uporabniki razvitega sveta, ima lahko tisti, ki ima dostop do vseh teh ljudi, izreden vpliv in moč. Ustvarjanje javnega mnenja ni izmišljotina, je veščina, ki jo obvladajo le redki. S tako veliko zbirko podatkov, pa tudi to ni težko.
Družabna omrežja bodo tudi v prihodnosti krojila usodo mnogih. Le tisti, ki jih bodo razumeli, bodo pa imeli od njih tudi izredne koristi. Zato se nikar ne branite povezav z ljudmi, ampak si jih naberite čim več. Z razumevanjem teh povezav, boste pa naredili še tisti preskok, ki vam bo dal odločilno prednost pred ostalim svetom.

Moj mikro, november 2011 | Matjaž Gerčar