Tipičen primer so srednji in veliki sistemi, kjer so različne skupine odgovorne za posamezna področja. Zaradi vse večjega prepletanja različnih področij tako prej ali slej naletimo na različne težave. Najpogostejši razlog je, da tisti, ki želi izvesti projekt, ni vedno tisti, od katerega je realizacija odvisna. Kdor spremlja priljubljeno nadaljevanko »Hiša vaših sanj« (TV3), ve, da lahko z uspešno organizacijo, uporabo zdrave pameti in medsebojnim sodelovanjem vseh v nekaj mesecih zgradijo zavidanja vredno hišo. To seveda ne pomeni, da vam bo v trikrat daljšem času uspelo v omrežje vpeljati novo storitev.

MED TEHTNIM PREMISLEKOM IN »DVOMI«

Ste se morda že srečali z vpeljavo nove storitve v poslovno okolje? Če to ni popolnoma »v vaših rokah« in ni s strani vodstva vaša naloga z vsemi pooblastili, dobro premislite, ali si tega res želite, saj bo morda to še najbolj podobno TV -imonadi z elementi filma »Misija nemogoče«. Nezainteresirani vam seveda ne bodo neposredno povedali, da ne želijo sodelovati (dodatno delo), saj bi se pred nadrejenimi postavili v slabo luč – tako delovno kot strokovno – kot konstruktivni postavijo kopico vprašanj, a žal največkrat na področjih, za katera so odgovorni drugi. Še učinkoviteje je, če se uporabi več scenarijev hkrati, vse v luči odgovorne skrbi za rešitev sveta.

Doživite lahko tudi različne ideje v obliki konstruktivnih »razmišljanj«, ki kot osnovo jemljejo idealno stanje, od katerega ste še svetlobna leta daleč, saj žal obstaja nepomembna malenkost, da je ta pogoj številka ena za dosego tega cilja neizpolnjen .

V časih svetovne recesijo je smiseln dvom v vrednost nove storitve ali aplikacije. Vprašati se je treba, kakšni bodo dejanski učinki in potrebna sredstva, kajti vsak evro je v današnjih časih treba dvakrat ali celo trikrat obrniti. Če zagotavljanje sredstev morda ni problematično, bi bilo morda smiselno premisliti ali ni pomembnejša/prednostna druga storitev. Seveda je prej treba narediti še raziskavo.

Nekoliko več izvirnosti potrebujemo, če je aplikacija na voljo brezplačno (odprtokodni, brezplačni izdelki) ali je morda že dostopna/kupljena. V tem primeru posežemo po drugačnih, a še vedno učinkovitih razlogih. Recimo, aplikacija je res brezplačna, a je še ne poznamo dovolj dobro, treba bo izvesti šolanje uporabnikov, nobene garancije ni glede prihodnjega razvoja, kdo bo prevzel vzdrževanje ... Zelo učinkovito je tudi prodajanje paranoje v smislu potencialnih nevarnosti, ki jih lahko storitev prinese. Aplikacija je lahko potencialno nevarna, pomislek je na mestu, saj ste do zdaj uporabljali le varno certificirane in optimalne aplikacije brez kakršnih koli programskih hroščev. Variacija na to temo je tudi možnost omenjanja potencialno problematičnega sobivanja z drugimi aplikacijami ali nepotrebne porabe dragocenih sistemskih virov (različnih sredstev). Res škoda je, če med testno uporabo še nismo zaznali morebitnih nezdružljivosti z obstoječimi aplikacijami. Seznam se lahko nadaljuje z omenjanjem pomanjkljivih informacij, ki jih ni nikoli dovolj – vedno lahko potrebujemo še nekaj več, kot že imamo.

Seznam še zdaleč ni popoln, končajmo pa z referencami. Če te niso ustrezne, je to odličen razlog, da zadeva ni primerna za naše okolje. Zanima pa me, kdo pri pameti bi zavrnil uporabo vozila, ki deluje na vodo, ker nima informacij o podobnih primerih uporabe. Reference so torej le dodaten argument za neodločne in dober poligon za manipuliranje, ne pa ključna informacija za odločitev med strokovnimi in odgovornimi osebami.

PRAVI STROKOVNJAKI SE IZKAŽEJO PRI DELU

Vpeljava storitev ali aplikacij ni solo projekt, ki ji odvisen od volje in želje ene osebe. Odločitve morajo biti ustrezno pretehtane na podlagi realnih dejstev – tako pozitivnih kot negativnih. Bolj ko je aplikacija kompleksna, več truda je treba vložiti za dosego končnega cilja. Vsekakor mora vsak od vpletenih odgovorno, skladno s svojimi strokovnimi znanji in kompetencami dati svoj pozitiven prispevek k razrešitvi problematike. Delo pri skupnem projektu ni namenjeno zdravljenju frustracij iz otroštva, ko osebe morda ni maral nihče v peskovniku, ali če ima kdo sindrom »kaplarja«, ki želi biti stopničko višje, kot je. Dejstvo je, da se pravim strokovnjakom ni treba truditi, da bi njihova okolica prepoznala njihovo vrednost. To tako ali tako že vsi poznajo in je ni treba poudarjati vedno znova. Kdor je dober, je pač dober – vsak od nas pa nekje globoko v srcu tako ve, kje je njegovo mesto. Morda je razlog za nesodelovanje tudi zamera, ko ste zaradi plevela v tujem vrtičku, ki je segal v vašega, opozorili nanj. Razlogi so lahko še bolj banalni. Nekooperativnost je lahko tudi posledica človeške lenobe ali pa se z izmikanjem obveznosti poskuša skriti neznanje. Veliko časa bi bilo prihranjeno, če bi vpleteni preprosto povedali, da nečesa ne morejo, nočejo ali ne znajo narediti.

Gre za misijo nemogoče? Sam mislim, da ne. Zavedati pa se morate, da boste na svoji poti kot strokovnjak marsikdaj sami. Ustreznih informacij ne boste imeli vedno pri roki, zato se morate že na začetku zanašati predvsem na svoje znanje in izkušnje. Največkrat se bo treba pozabavati s problematiko vseh nivojev modela OSI, informacije bo treba pripraviti za »hitro konzumacijo« – morda celo za osebe, ki naj bi bili na tem področju večji strokovnjaki, kot ste vi, saj podjetje vlaga nezanemarljiva sredstva v njihovo izobraževanje. Žal pa svoje znanje uporabljajo bolj kot za reševanje pravih problemov za mešanje megle in izogibanje obveznostim. Pardon, verjetno so preobremenjeni s svojim delom in le ne zmorejo dodatnih obveznosti.

IGRA ZA DVA

Tudi če nimate komunikacijskih težav z nikomer v podjetju, še ne pomeni, da jih ne boste imeli z nekaterimi. Čez čas se bo verjetno pokazalo, da niste edini. Za ustrezen pogovor sta žal ali na srečo vedno potrebna dva, znano pa je, da se obveznostim najlažje izogneš s konfliktnim obnašanjem.

Nekateri se radi skrivajo za dopisovanjem prek e-pošte in skrbno secirajo vsako vejico in piko, izogibajo pa se vsebini težav. Na srečo pa ima večina med njimi razmeroma slab spomin in še slabšo evidenco o tem, kaj so pisali. Zgodi se lahko celo to, da bodo čez čas z veliko vnemo spreminjali besedilo, ki so ga pred časom napisali sami. V tem primeru je smiselna vpeljava »mediatorja«, paziti pa moramo, da ta ni zlorabljen zaradi slabšega poznavanja detajlov problematike in da ne nasede različnim lobiranjem. Vse je torej odvisno od vaše volje in energije, zavedajte pa se – dlje ko bo trajal »boj«, večje bo na koncu razdejanje. Saj poznate star pregovor, ki pravi: Dlje časa ko raste palica, daljša je. V tolažbo le misel, da mora v vsakem kolikor toliko normalnem okolju po določenem času postati jasno, komu najbolj gre vloga Rožleta iz Vandotovega Kekca.

Postaviti si je treba vprašanje, ali si tega res želite. Želite svoje delo opravljati korektno in pošteno ali pa vam dodatna zadolžitev ne diši. Če sodite med zadnje, z zbirko razlogov, in to »utemeljenih«, jih imate lahko več kot dovolj za nekajmesečni odlog. Če boste s svojimi sposobnosti (pisnimi in retoričnimi) dovolj prepričljivi, morda celo za vedno. Če ne gre drugače, si lahko pomagate tudi z zunanjim strokovnjakom, katerega plačano mnenje bo še več vredno. Če pa ste se odločili za prvo možnost, je lahko to dober test lastne uspešnosti. V večjih podjetjih je to lahko tudi dober motivacijski faktor. Človek ni stroj, a dejstvo je, da biti slab kupec ni posebna umetnost. Prav tako ni dokaz uspešnosti imeti največji proračun v podjetju ali večino časa preživeti na šolanju. Večji vtis lahko naredi to, da svoje znanje in rezultate pokažemo v konkretnih projektih in naredimo morda tudi kaj, kar »ni naše delo«. No, vsak se mora odločiti, ali ga bo sogovornik cenil kot strokovnjaka ali pa bo v njegovi glavi le molzna krava.

Se vam morda zdi zgodba znana? Brez skrbi, zgodba je izmišljena in vsaka podobnost z vašim podjetjem je le naključna. A ostaja dejstvo, da niti ni tako redka in je s takšnimi ali drugačnimi elementi že videna. Resno pa se zamislite, če je vse skupaj pisano kot vam znana zgodba.

Moj mikro, April 2009 | Evan Ambrož