Angleško iskanje »SMB excellence ICT« nam iz Googla vrne zadetke, ki imajo v primerjavi z rezultati iskanja »odličnost MSP IKT« povsem drugačne skupne pomenske značilnosti. V angleščini imamo med prvouvrščenimi zadetki na izbiro bodisi komercialne (beri: skoraj vse povezane z napori velikih podjetij, da bi kaj prodala malim) bodisi posredno komercialne (nagrade za odličnost (strategov) velikih podjetij, ki se trudijo kaj prodati malim in ki jim to do neke mere dobro uspeva). Na drugi strani v slovenščini rezultate dobimo predvsem iz vladnih in akademskih strežnikov, nekaj pa je vmes tudi evropskih razpisov.

Lahko bi se sicer izgovarjali na neposrednost prevoda, vendar zgoraj povedanemu brez zadrege lahko sledi hipoteza, da smo na tej strani Alp predvsem dobri teoretiki. A ta hipoteza ne izključuje obstoja vsaj ene kričeče podobnosti: razpisi so, pravzaprav enako kot nagrade velikim korporacijam, ki si prizadevajo čim bolje »penetrirati« v segment SMB med angleškimi zadetki, namenjene velikim organizacijam (združenjem, agencijam, platformam, centrom odličnosti, kompetenčnim centrom, grozdom odličnosti in podobnim), ki bi rade z denarjem z razpisov pomagale malim podjetjem. Videti je, kot bi prevladala podobna miselnost kot pri dobrodelnih organizacijah, ki skrbijo za pomoč revnim in lačnim. In ravno tako kot dejstvo, da morajo jesti tudi ljudje, ki delajo v dobrodelnih organizacijah, je neizogibno tudi to, da nekaj stane tudi delovanje vseh teh posrednikov z različnimi imeni.

Mikro in malim podjetjem (v nadaljevanju MMP) brez zvez, poznanstev ter poznavanja birokracije in splošno sprejetega protokola »mreženja« je z le dobro idejo zelo težko priti do zunanje pomoči, bodisi v obliki neposredne finančne injekcije bodisi utiranja poti do »pravih« kupcev. In tudi če je takšno podjetje uspešen samorastnik, lahko ta rast, vsaj v primerih, ko gre za podjetja z enim zaposlenim, traja samo do točke, do katere hkratnemu lastniku, direktorju in delavcu uspe žonglirati med dejanskim delom na eni ter pridobivanjem posla na drugi strani. Še posebej pa je to res, če omenjeno podjetje ustvarja veliko dodano vrednost oziroma se ukvarja takšnimi ali drugačnimi storitvami. Če ostanemo v IKT, iz tega sledi, da bi morala pri nas cveteti podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo strojne in z razvojem/s prodajo programske opreme. Prva trenutno ne cvetijo nikjer, kaj šele na majhnem in nepomembnem slovenskem trgu, medtem ko lahko nepredvidljivi ROI razvoja programskih izdelkov pri nas brez večje škode prenese le nekaj podjetij, ki pa še zdaleč niso niti mala niti mlada.

Z REPA NA SOČNEJŠE KOSE

Je torej učinkovita razvojna pomoč mikro in malim podjetjem iz sektorja IKT sploh mogoča? In nadalje, ali si država sploh želi uspešnih malih podjetij? Načeloma že, vendar bi bilo težko zanikati, da javna naročila niso pisana na kožo velikim podjetjem, ne glede na morebitno boljšo strokovno usposobljenost in nižjo ceno, ki bi jo naročnik (vlada ali katerakoli organizacija, ki jo ta kontrolira) morda dobil z oddajo naročila malemu podjetju ali pa celo samostojnemu podjetniku. Konkreten primer je recimo pred kratkim objavljen razpis za virtualizacijo (sic) UKC, odprt do 1. 2. 2010. Gre za izrazito multidisciplinaren projekt, saj bi že po površnem pregledu dokumentacije v njem morali sodelovati vsaj izkušen projektni vodja s področja IT, načrtovalec IS, grafični oblikovalec, arhitekt, inženir gradbeništva, zelo vsestranski programer (raje več programerjev), oblikovalec spletnih strani, piarovec, po možnosti pa še kak geodet, strokovnjak z izkušnjami s področja priprave »vodenih« virtualnih predstavitev zgradb in še kdo – skratka ponudba, ki od le redkih velikih podjetij ne bi zahtevala dodatnih znanj in s tem podizvajalcev. Od vseh zgoraj naštetih kadrov je v dokumentaciji omenjen zgolj projektni vodja (enkrat) in načrtovalec IS (dvakrat), kar pomeni, da so se tudi sestavljavci dokumentacije že v startu zavedali, da bodo podizvajalci pri tovrstnem projektu nujno zlo. Zato je še bolj v meglo zavit odgovor na vprašanje, zakaj sta v razpisni dokumentaciji kot pogoja za sodelovanje navedeni postavki:

a) 1 zaključen projekt, kjer se je vzpostavljala oziroma razvijala informacijska rešitev, ki je bila financirana s strani evropskega socialnega sklada, kar dokazuje poznavanje kompleksnosti vodenja in poročanja nadzornim organom, in b) 3 zaključeni projekti na področju vodenja projekta, kjer je šlo za načrtovanje, razvoj in vzpostavitev informacijskega sistema v javni upravi, pri čemer je treba predstaviti projekte, katerih vrednost je bila vsaj 250.000,00 €, ker je taka vrednost primerljiva z ocenjeno vrednostjo projekta.

Že dokazilo pod točko a) ne dokazuje prav ničesar in ne zagotavlja kakovostnega vodenja tega projekta, medtem ko si točke b) vsaj sam ne znam razlagati drugače kot metanje polen pod noge tistim, za katere ni mišljeno, da bi se na razpis sploh prijavljali.

Očitno je torej, da se država na eni strani deklarira kot podpornik in spodbujevalec malega podjetništva, vendar se na drugi strani raje drži preverjenih, velikih dobaviteljev, izključuje pa mala, zagnana in posla lačna mikro in majhna podjetja, ki bi s pravimi kadri projekt lahko izpeljala ravno tako dobro ali pa še bolje kot preverjeni razpisni favoriti.

Kakor se čudno sliši, imajo torej mali ponudniki IKT na področju prodaje pravzaprav enake težave kot veliki – oboji namreč želijo prodajati svoje storitve in izdelke predvsem velikim kupcem, saj za ukvarjanje s specifikami in posebnimi težavami mikro in malih podjetij obojim kronično primanjkuje človeških, finančnih, oglaševalskih in še kakih drugih virov. Prodaja velikim kupcem namreč navadno pomeni večji in donosnejši posel, omogoča fokusiranje in boljši izkoristek prodajnih, kadrovskih in drugih potencialov, in c) omogoča izkoriščanje ekonomije obsega. Dolg rep je namreč res dolg, in tudi med velikimi podjetji so le redka, ki ga lahko uspešno ulovijo.

IDEJE PO SPISKU

To vprašanje smo si, tako kot bržčas še v marsikaterem drugem mikro IK-podjetju, zastavili tudi v podjetju Spisek, ki se na področju IT ukvarja s svetovanjem in drugimi storitvami, hkrati pa tudi z raziskavami in analizami trga za potrebe malih podjetij, tako v IKT kot tudi na drugih področjih. Pri Spisku smo se s problematiko srečali v več vlogah: kot malo podjetje na začetku poslovne poti, kot majhen ponudnik storitev IT ter kot ponudnik svetovalnih storitev v komunikaciji s svojimi strankami. Po toliko različnih dokazih dejanskega obstoja tega nemajhnega problema smo v podjetju oblikovali pobudo za oblikovanje interesne skupine mikro in malih podjetij iz sektorja IKT in jo kot teoretično najprimernejšemu partnerju še v idejni fazi predstavili Združenju za Informatiko in Telekomunikacije pri GZS (v nadaljevanju Združenje), kjer so se na pobudo odzvali izjemno hitro. Kot je »priznal« predsednik Združenja Dušan Zupančič (več o tem spodaj), je bila ustanovitev Kompetenčnega centra GZS za mikro in mala IKT podjetja (v nadaljevanju KC) že sicer ena izmed prednostnih nalog Združenja v letu 2010, kar je v kombinaciji z dejstvom, da je tovrstna ideja prišla ravno iz vrst tistih podjetij, ki jim je zadeva predvsem tudi namenjena, pripeljalo do hitre odločitve Združenja v prid temu projektu. V Mojem mikru tako z veseljem premierno v slovenskem prostoru predstavljamo omenjeno idejno zasnovo ter hkrati vabimo zainteresirane bralce, naj se s predlogi, pripombami in kritikami obrnejo na uredništvo ali pa neposredno na GZS ZIT ali podjetje Spisek.

Dušan Zupančič, predsednik GZS ZIT:

Finančna kriza in recesija v slovenskem gospodarstvu se nadaljuje tudi v letu 2010 in otežuje poslovanje naših članov. Naša podjetja se srečujejo z zmanjševanjem naročil, krizo pa še bolj kot velika in srednja čutijo mala IKT-podjetja. Ta v večini primerov nimajo finančnih rezerv, poleg tega pa imajo mala podjetja tudi majhne trge in zato verjetno ob tudi finančne težave ob odpovedi vsakega posameznega posla.

V Sloveniji je prisotno zavedanje, da je mala in mikro podjetja nujno podpirati. Zato država razpisuje razvojna sredstva za razvojne projekte malih podjetij, a podpora vse prepogosto ostane le na načelni ravni, saj se pri tem ne upošteva specifičnosti in potreb malih podjetij. V Sloveniji tudi ni formalne ali neformalne institucije, ki bi podpirala delovanje malih IKT- podjetij.

Temeljni cilj delovanja Združenja za informatiko in telekomunikacije (ZIT) je spodbujanje države in gospodarstva k večjim vlaganjem v IKT ter prodor naših podjetij na zanimive tuje trge. ZIT promovira in uveljavlja dejavnosti, rešitve in storitve informacijskih komunikacijskih tehnologij v državnem in poslovnem okolju. V okviru sekcije ZITEX podpiramo in ustvarjamo poslovne priložnosti za lažje in učinkovitejše prodiranje podjetij na tuje trge, zelo pomembni nalogi ZIT pa sta tudi povezovanje podjetij – aktivnih članov v oblikah skupnih nastopov, konzorcijev in drugih oblik povezovanja, ter informiranje in podpora pri prijavljanju in vodenju projektov za pridobivanje nepovratnih sredstev iz EU in SLO skladov.

Vse te aktivnosti niso samo za velika in srednje velika podjetja, temveč koristijo tudi malim in mikro IKT-podjetjem. Vendar opažamo, da se ta v manjši meri vključujejo v te aktivnosti. Stanje je takšno iz več razlogov, med katerimi velja izpostaviti naslednje:

• mala podjetja imajo dosti manj razpoložljivih virov za sodelovanje pri skupnih aktivnostih;
• pogosto niso seznanjena z dogodki in drugimi aktivnostmi, hkrati pa premalo poznajo koristi, ki jih prinaša sodelovanje;
• imajo specifične potrebe in se zato težje vključujejo v skupne aktivnosti,
• težko sodelujejo z večjimi podjetji.

Zaradi specifičnosti vključevanja malih podjetij v skupne aktivnosti na združenju ZIT pripravljamo projekt za vključevanje in podporo malim in mikro podjetjem. Cilj projekta je izvajanje aktivnosti, ki bodo koristile predvsem malim in mikro podjetjem. V ta namen v sodelovanju s podjetjem Spisek, d.o.o., ki je pripravilo idejno zasnovo projekta, pripravljamo KC SME, v katerega vabimo predvsem mala podjetja. V KC SME bomo izvajali aktivnosti na področjih seznanjanja malih IKT-podjetij s poslovnimi možnostmi in aktivnostmi ZIT, povezovanja malih podjetij (med seboj in z večjimi) in vključevanje teh v večje projekte, usposabljanja podjetij za poslovanje na domačem in tujih trgih ter promocije rešitev malih podjetij.


Kratka predstavitev kompetenčnega centra GZS ZIT za mikro in mala IKT podjetja
Vsak podoben projekt se začne s pridobivanjem članov, in tudi ta ni izjema, vendar pa bo poudarek na željah in potrebah članov tudi po uspešnem zagonu moral (p)ostati stalnica. Zato bo treba zagotoviti čim večjo stopnjo prepoznavnosti KC ter vedenja o koristih, ki jih članstvo v tem prinaša. V začetku bi se bilo v naporih glede pridobivanja članov smiselno omejiti na tri večje skupine mikro in malih podjetij, in sicer obstoječe člane GZS ZIT, novoustanovljena podjetja iz IKT-sektorja ter tista podjetja, ki so registrirana za opravljanje dejavnosti iz sektorja IKT, a še nikoli niso bila včlanjena v GZS ZIT. Na novoustanovljena podjetja bi se nemara lahko obrnili že takoj po registraciji, medtem ko bi bilo za drugo skupino treba opraviti poizvedbo v bazi AJPES (podjetja do 10 zaposlenih po dejavnosti) ter primerjati rezultate z registrom bivših in sedanjih članov ZIT, ki ustrezajo enakim kriterijem.

Pri organizaciji delovanja KC bo pri odločanju treba zagotoviti čim večjo stopnjo demokracije, saj nam bo le tako uspelo preseči predsodke, ki jih mala podjetja v večini gojijo do institucionaliziranih združenj, ter jih z dejanskimi dosežki prepričati v koristnost vključevanja. Poleg tega bi bil pri pridobivanju novih članov eden močnejših argumentov alternativni pristop k izrabi sredstev iz članarine, in sicer tako, da bi podjetja v okviru združenja sama odločala o porabi sredstev, ki so jih prispevala, oziroma vsaj potrjevala predloge neposredno izvoljenih podjetij – predstavnikov.

Organizacija neposrednega odločanja znotraj KC bo nedvomno trd oreh, vendar je to nujna pot, če naj bi KC bil in ostal drugačen od drugih združenj s podobnimi cilji. Ponujata se dve možnosti. Prva je fizična prisotnost delegatov posameznih podjetij na skupščini, ki bi jo sklicali enkrat ali dvakrat letno v prostorih GZS. To bržčas pomeni, da bi bila v večini prisotna le podjetja iz Osrednjeslovenske regije, kar pa v okviru vseslovenskega projekta ne more biti zadovoljivo. Zato je nemara tako cenejša kot preprostejša možnost vzpostavitev sistema e-glasovanja, pri čemer bi avtentikacija lahko potekala kar z obstoječimi certifikati podjetij (večina jih bržčas že uporablja storitve e-bančništva ter posluje z javno upravo), s sistemom PGP ali pa s preprosto varno spletno aplikacijo. Možnost e-glasovanja bi bilo mogoče izkoristiti tudi v namene promocije KC med potencialnimi člani in širše, seveda pa bi bil poleg prihranka pri času in denarju članov njen glavni namen predvsem preprečevanje izključevanja posameznih podjetij (predvsem tistih iz drugih slovenskih regij). Za e-glasovalno platformo bi bilo morda možno pridobiti tudi sponzorja iz vrst večjih IKT podjetij, saj so nekatera vsaj pilotno že razmišljala o projektu e-volitev (seveda precej obsežnejšem), študija primera pa bi bila gotovo zanimiva tako za obstoječe kot potencialne stranke takšnega partnerja.

In kaj bi KC sploh počel? Nekaj predlogov in idej je zabeleženih na diagramu, katere pa bodo dejansko zaživele v praksi pa je, tako kot vedno, odvisno od članov.

Moj mikro, Februar 2010 | Boštjan Klajnščak | Dušan Zupančič