Namizni računalniki izumirajo.

Trditev se je pojavila tudi pri nas, in to že pred leti, ko so tržne raziskave prvič zaznale, da je bilo prodanih več prenosnih kot namiznih računalnikov. Danes ni nič drugače, razlika med prodajo prenosnikov in namiznikov se veča, delno tudi zaradi nižjih cen prvih.

To še ne pomeni, da bodo namizni računalniki izumrli. Še vedno jih kupujejo uporabniki, ki potrebujejo večje zmogljivosti in preprosto nadgradljivost, saj bi pri odločitvi za prenosnik za ti lastnosti plačali preveč. Hkrati se razvijajo tudi namizniki, predvsem v dve smeri − računalnikov vse v enem, kjer ni nepotrebnih dodatkov, in netbookov, računalnikov, ki so videti lepo zraven avdio-video komponent. Res je le to, da delež namiznih računalnikov pada.

Drag HDMI-kabel je boljši od cenenega.

To vam bo zagotovil prodajalec, pri katerem boste kupili nov kos zabavne elektronike in boste potrebovali tudi HDMI, DVI ali kabel za vmesnik DisplayPort. Zanj je dražji kabel seveda boljši, ker bo več zaslužil, s tehnološkega vidika pa je popolnoma vseeno, ali kupite kabel za par deset ali za sto evrov.

V času analognih naprav, ko je signal iz ene naprave v drugo potoval v analogni obliki, je kakovost kabla vplivala na kakovost zvoka ali slike. Analogni signal je elektromagnetno valovanje, ki je na poti po kablu občutljiv na motnje. Zato »slika«, ki je zapustila videorekorder, ni bila nujno stoodstotno enaka sliki, ki jo je prikazal televizor, saj se je del signala lahko na poti izgubil. Opazna pa je bila že majhna sprememba v signalu. V digitalnem svetu omenjenih vmesnikov pa »slika« potuje v obliki niza enic in ničel. Za ilustracijo recimo tole: Enica je vsak signal od 2,5 do 5 voltov, pod 2,5 volta pa je ničla. Zgoditi se mora res nekaj res drastičnega, da enica postane ničla, torej da s pet voltov pade pod 2,5 volta, in šele to bi se poznalo pri kakovosti slike. Do takšnega padca lahko pride, a v praksi običajno pri kablu, daljšem od 8 metrov. Če imate tako potrebo, večina uporabnikov je zagotovo nima, potem res potrebujete dražji kabel.

Ker pa so običajne razdalje med dvema naprava manjše in če ne boste kabla vsak dan vtikali in iztikali, potem je popolnoma vseeno, kako drag kabel boste kupili. Navdušencem, ki trdijo, da je zvok in slika dobra šele zdaj, ko so kupili najdražji kabel, pa v poduk: argumenti in znanost niso na njihovi strani.

LCD-televizor je boljši od »plazme«.

Plazemski televizorji so po nedolžnem na slabem glasu. Večinoma zato, ker porabijo več energije in ker so jih nekateri proizvajalci nehali izdelovati. Dejstvo pa je, da plazemski televizorji še vedno bolje prikažejo temnejša področja, imajo širši vidni kot in so cenejši v primerjavi z LCD-ji, ki ponujajo enake zmogljivosti. Kljub vsemu pa prihodnost plazemskih televizorjev ni rožnata. Še vedno jih najdemo v trgovinah, čez nekaj let pa jih tam ne bo več.

Windows Vista je počasnejši od Windows 7

.
Vista je veljala za počasen in sistemsko zahteven operacijski sistem, zato je veliko uporabnikov raje obdržalo starejši operacijski sistem XP. Ker so novi računalniki opremljeni z Windows 7, Vista pa teče le še v kakšnem starejšem, smo se morali pri razrešitvi tega mita opreti na subjektivne občutke. Ti pa nam pravijo: Windows 7 je hitrejši, hitrejše so operacije z diskom, opazna pa je tudi malenkostno daljša avtonomija prenosnikov. Po drugi strani pa lahko pri nekaterih programih opazimo, da ti za zagon potrebujejo nekoliko več časa. Pod črto. Windows 7 je hitrejši, a ne spet toliko, kot mislite, da je.

Več črtic, boljša storitev.

Vsak mobilnik je opremljen z grafičnim prikazom moči signala v obliki več črtic ali črtic različne dolžine. Velja prepričanje: boljši ko je signal, boljša bo storitev. S prakso pa to nima neposredne zveze. Na eno bazno postajo je sočasno priključenih več uporabnikov, ki si sočasno delijo njene zmogljivosti. Imamo lahko močan signal, a je lahko storitev zaradi prezasedenosti celice še vedno slaba. Bazne postaje so povezane v druge dele mobilnega omrežja prek povezav, ki morajo imeti dovolj visoko prepustnost. Slednje pride do izraza pri uporabi storitve hitrega mobilnega interneta. Imamo lahko močan signal, prazno celico, pa kljub temu slabo storitev zaradi slabih povezav. Vprašanje je tudi, kako natančen je prikaz moči signala, saj imajo nekateri mobilniki to bolje, drugi pa slabše izvedeno. Kakorkoli gledamo na stvar, je jasno le eno. Iz podatka o moči signala ne moremo sklepati o kakovosti mobilne storitve.

Pri dolgotrajni uporabi so brizgalni tiskalniki dražji od laserskih.

Še pred leti je ta trditev bila na mestu. Nekoliko nižja cena brizgalnika in nato višja cena izpisa sta pomenili, da se je bolj splačalo kupiti nekoliko dražji laserski tiskalnik, saj je nižja cena izpisa čez čas prevesila tehtnico na njegovo stran. Proizvajalci brizgalnih tiskalnikov pa so ponudili bolj ekonomične modele, tako da se je razlika v ceni izpisa drastično zmanjšala. Drugače povedano, gre takole. V pričakovani življenjski dobi enega ali drugega tipa tiskalnika za poslovne namene je njun strošek približno enak.

To pa ne velja za domače uporabnike. Na tem tržnem segmentu še vedno velja: manj ko boste plačali za tiskalnik, dražji bodo črnilniki. To gre pri cenovnih akcijah celo v take skrajnosti, da se bolj splača kupiti nov tiskalnik kot nove črnilnike ali tonerje zanj.

Vseeno pa na splošno trditev ne velja več, saj sta oba glavna tipa tiskalnikov glede stroškov uporabe skozi daljši čas vedno bližje skupaj.

IE je manj varen od drugih brskalnikov.

Prav je, da Microsoft na področju brskalnikov izgublja svoj prevladujoči položaj, a to še ne pomeni, da je manj varen. Pa je res? V svojem poročilu je Symantec zapisal, da je bilo leta 2009 v brskalniku Firefox odkritih 169 ranljivosti, v Safariju94, v IE-ju 45in v Google Chromu 41. Število ranljivosti ni pokazatelj, kateri brskalnik je varnejši. Varnejši je lahko brskalnik, ki ima 100 pomanjkljivosti, ki jih odpravijo v enem dnevu, kot brskalnik z le eno, ki jo mesece nihče ne zakrpa. Tudi ti podatki so zajeti v omenjenem poročilu. Povprečni čas, ko odkrita ranljivost ni zakrpana, je pri brskalniku IE in Firefox manj kot dan, pri Google Chromu znaša 2 dni, pri brskalniku Safari pa celo 13 dni. IE se statistično dobro drži, torej je razlog, da se uporabniki odločajo za alternativo, drugje.

Redno morate ročno zagnati defregmentiranje diska.

Datoteko sistem na disk shrani po kosih enega za drugim, če je na voljo dovolj nezasedenega prostora. Če tega ni, datoteko shrani, kjer koli najde prostor. En del je lahko na enem delu, naslednji pa na popolnoma drugem kocu magnetne pomnilne plošče, kar v praksi pomeni, da bralna glava skače sem ter tja, ko bero datoteko. Veljalo je priporočilo o rednem defregmeniranju, procesu, ki dele datotek zapiše kar se da blizu skupaj. To pa ni več nujno iz več vzrokov.

Trdi diski so neprimerno večji, kot so bili, ko se je njihova kapaciteta merila v megabajtih.
Razdrobljenost zapisov je bila takrat velika težava, ne zgolj zaradi daljše poti glave, temveč tudi zato, ker je bil razmetan tudi prazen prostor, sproščen pri izbrisu datotek. V te majhne proste prostore med zapisi večjih datotek je moral sistem tlačiti nove datoteke. Današnji diski pa so večji, večina uporabnikov pa jih zapolni le delno, zato je dovolj prostega prostora za zapisa delov datotek blizu skupaj.

Večji pomnilniki, ki lahko hranijo več podatkov, izničijo zamudo pri branju podatkov, ki nastane zaradi razdrobljenosti, izboljšani pa so tudi algoritmi (strategije) določanja, kam bo sistem datoteko zapisal.

Diska SSD sploh ni treba defragmentirati, saj nima premikajočih se delov in je popolnoma vseeno, v katerih pomnilniških celicah so podatki datoteke. Še več, pri teh diskih proces defragmentacije ni zaželen, ker imajo pomnilne celice omejeno število zapisov in ga tako, po domače povedano, kvarimo.

Sistema Vista in Windows 7 redno samodejno zaženeta proces defregmentacije brez vednosti uporabnika. Če računalnik v načrtovanem času ni vklopljen, se proces zažene, ko sistem zazna, da računalnik ni v uporabi – da miruje.

Močnejši napajalnik vedno porabi več.

600 W napajalnik sam po sebi ne porabi več energije kot na primer 300 W. Pomeni le, da je sposoben zagotoviti večjo moč, ko je ta potrebna. Napajalniki, ki so sicer na voljo z močjo od 350 do 2000 W, porabijo bistveno manj, kot je njihova nominalna oziroma največja moč. Računalniške napajalnike namreč označujemo z največjo močjo bremena, ki so mu zmožni zagotavljati nominalno kakovostno napetost brez nihanja. Dejanska poraba pa je nižja.

Poraba napajalnika je posledica potreb nanj priključenih komponent. Če te na primer v stanju mirovanja računalnika porabljajo 250 W, bosta oba napajalnika porabila enako električne energije.

Koliko energije porabi napajalnik pri določeni zahtevi po moči, je odvisno od podatka o njegovi učinkovitosti. Če imamo običajen poceni napajalnik z učinkovitostjo 70 in vse komponente v računalniku skupno porabljajo 200 W, potem je poraba celotnega napajalnika 285 W, saj 30 % preprosto porabi/izgubi za delovanje. Če imamo napajalnik s 85 % učinkovitostjo, pa pri istem bremenu napajalnik porabi le 235 W.

USB-napravo moramo pred odklopom ustaviti.

To je ena izmed trditev, ki velja le pod določenimi pogoji. Ideja o varnem ustavljanju naprave pred njenim odklopom je nastala zato, da uporabnik ne bi tega naredil med postopkom branja ali zapisa podatkov nanjo, kar bi lahko povzročilo izgubo podatkov. Če pa je USB-naprava v stanju mirovanja (idle) ali nima pomnilnika (tipkovnica, miška …), potem ni treba uporabiti orodja sistema za varno odstranjevanje. Preprosto jo lahko potegnete iz USB-vtiča.

Ugašanje računalnika brez ustavitve sistema pokvari trdi disk.

Veliko uporabnikov misli, da ugasnitev računalnika z gumbom na ohišju lahko povzroči fizične okvare na trdem disku, če prej ne ustavimo sistema (funkcija izklopa). Kar ni res. Računalnik lahko ugasnemo, kakor želimo, in če tega ne storimo ravno, ko ta piše podatke na disk, se nimamo česa bati. Pa tudi v tem primeru ne bo prišlo do okvare trdega diska, kvečjemu do izgube podatkov. Bistvo sistemske funkcije je ta, da sistem zaključi vse procese (tudi zapis na disk) in nato ugasne računalnik.

Magnet »pokvari« podatke na pomnilniških napravah.

Magnet lahko uniči podatke na gibkih diskih. Kdo pa te še uporablja, marsikdo sploh ne ve, kaj je to. Podatke na trdih diskih lahko uničijo le izredno močni magneti, taki, ki izsesajo železo iz krvi in jih imajo v laboratorijih. Bolj običajni pa ne. Magneti pa nimajo učinka na pomnilnike flash, še manj pa na podatke, zapisane na optičnih medijih (DVD, blu-ray).

Več pik je boljše.

Proizvajalci fotoaparatov se hvalijo z ločljivostjo (številom pik v milijonih) tipala, ki je vgrajeno v njihov najnovejši model, in nas hočejo prepričati, da je več boljše. Bolj kot število pik je pomembna optika, kompozicija fotografije. Ostra fotografija pa je tudi bolj stvar veščine fotografa kot števila pik. Ali če smo konkretnejši: 3- in 6-milijonska fotografija, natisnjena na velikost 30 x 45 cm bosta s prostim očesom videti enako.

Ponudnik dostopa hrani vse podatke o uporabnikih.

Zelo razširjen mit je ta, da ponudnik dostopa v interneta sledi svojim uporabnikom in ve, kaj vse ti počnejo v internetu. Podatki, ki pridejo do uporabnika, gredo prej prek usmerjevalnika njegovega operaterja, torej bi ta lahko te podatke skeniral in tako bral pošto, rekonstruiral spletno brskanje in še veliko drugega. V praksi pa tega ne počnejo, naši ponudniki hranijo le podatke, ki jih predpisuje zakon, več bi bilo, če nič drugega, predrago. Lahko pa operater sledi vsemu, kar počne opazovana oseba, a le če mu to zapove sodišče.