Tehnološke izboljšave, ki so jih mobilni operaterji vpeljevali, so bile povezane z evolucijo omrežja 3G. Izboljšav pa uporabniki niso opazili oziroma se jim niso zdela tako pomembna, morda tudi zaradi preprostega dejstva, da so govor in kratka sporočila še vedno prevladujoči storitvi. Bo letos kljub gospodarski krizi drugače? O tem smo se pogovarjali z dr. Mitjo Štularjem, direktorjem tehnologije v Mobitelu.

Pri UMTS-u oziroma prvi 3G mobilni telefoniji je bil še do neke mere v ospredju govor, naslednje nadgradnje so v ospredje potisnile prenos podatkov. Kako ocenjujete uspešnost dosedanjega razvoja omrežja 3G?
Pravzaprav zaradi govora omrežja UMTS ne bi potrebovali, saj zadovoljivo deluje že GSM. Za Slovenijo, ki ni zelo gosto naseljena in nima težav s kapaciteto, to še posebej velja. Največja odlika UMTS-a in njegovih nadgradenj so prav visoke hitrosti prenosa podatkov, ki so danes primerljive s tistimi, ki jih omogočajo ožičene internetne povezave. Sicer so bili pa začetki sistema UMTS skromni, vsaj v primerjavi z današnjim stanjem. Začeli smo pred dobrimi petimi leti, konec leta 2003, terminali so bili veliki in dragi, na začetku je bil na voljo en sam model, baterije so bile kratkega trajanja, pokrivanje na začetku le v Ljubljani, hitrosti prenosa podatkov do 384 Kb/s. Bilo je kar nekaj težav pri prehajanju med omrežjema UMTS in GSM. Ves čas od takrat do danes pa smo gradili, optimirali in nadgrajevali. Danes pokrivamo 73 % prebivalstva in omogočamo hitrosti do 7,2 Mb/s, kar je skoraj 20-krat hitreje kot na začetku. Otroške bolezni je sistem prebolel in danes lahko res govorimo o visoki kakovosti in zanesljivosti. V tem času se je nedvomno pokazalo dvoje: da videotelefonija ne dosega množične uporabe, da pa je sistem povsem upravičil pričakovanja pri mobilnem prenosu podatkov, kjer prav v zadnjih mesecih beležimo silovito rast, ki je povezana z atraktivnim cenovnim modelom neomejenega prenosa za fiksno ceno. Mobilni dostop do interneta pri marsikaterem uporabniku prevzema vlogo edinega dostopa do interneta. Torej, dosedanji razvoj je bil absolutno uspešen, res pa je, da je bilo v začetnem obdobju potrebno nekaj vztrajnosti in vizije.

Kdaj lahko pričakujem naslednjo stopnjo razvoja (LTE) in kaj bo to prineslo uporabnikom?
Nekaj vode bo še preteklo do komercialnih sistemov, saj standardi še niso povsem zaključeni. Res pa je, da proizvajalci že dvigajo temperaturo s prikazovanjem demo naprav, ki dajo uporabniku vsaj občutek, za kaj pravzaprav gre. Konceptualno je zadeva sestavljena iz dveh delov: novega radijskega protokola in nove jedrne arhitekture. Uporabniku bo vse to omogočalo višje prenosne hitrosti v rangu 100 Mb/s ter manjše zakasnitve v razredu 5 ms, operaterju pa boljše izkoriščanje frekvenčnega spektra in doseganje višjih kapacitet. Nadgradnja na LTE bo obsežna v vseh delih mobilnega sistema, zato bo potekala postopno. V določenih delih se tudi pri nas na to že pripravljamo.

Veliko se govori o omrežjih 4G, kjer bodo osnova podatki, ne nazadnje tudi govor postaja podatek, vendar teh omrežij še ni. Koliko na to vplivajo tehnološke ovire?
Definicije govora pravzaprav ne moremo nasloniti na način prenosa govornega signala, pač pa na način uporabe na strani uporabnika. Tudi v mobilnih omrežjih prihajamo postopno v položaj, kjer se bodo tako podatki kot govor prenašali na tehnično povsem enak način. Razlika je le v tem, da zahteva prenos govora višjo kakovost v smislu nižjih zakasnitev in kolikor toliko konstantne prenosne hitrosti. O omrežjih 4G je pa v tem trenutku še razmeroma malo znano. V letu 2008 se je šele začelo delo na definiranju zahtev za sisteme 4G. Od tod do tehničnih konceptov in rešitev je še dolga pot. 4G bo sledil nadgradnji na LTE, cilj pa so prenosne hitrosti celo do 1 Gb/s. Ko omeniva to številko, nama je verjetno obema jasno, da je treba premagati kar nekaj tehničnih ovir. Od elektronike, ki mora delovati v širšem frekvenčnem pasu razreda 100 MHz, preko procesorskih zmogljivosti elektronskih komponent, ki morajo obdelati velike količine prenesenih podatkov, pa vse do problemov z napajanjem zaradi višje porabe energije. Vse to v mali napravi, ki ji rečemo mobilni terminal. Skratka, razvijalcem ne bo dolgčas.

In koliko vpliva preprosta želja proizvajalcev opreme in verjetno tudi operaterjev, da se povrnejo investicije v razvoj omrežja?
Seveda se tudi ekonomskim zakonitostim ne moremo izogniti. Saj verjetno poznate sicer nekoliko poenostavljeno tezo, da je vsaka tehnična rešitev mogoča, če imamo zanjo dovolj denarja. Tega sicer ne gre vzeti povsem dobesedno, a do neke mere drži. S tem, da se morajo investicije v omrežja povrniti, ni nič narobe. To uporabnikom zagotavlja dosegljive cene in zagotavlja ekonomijo obsega, ki znižuje cene tudi na strani dobaviteljev opreme in terminalov. Operater je od teh cen seveda življenjsko odvisen. V mobilnih komunikacijah v zadnjih desetletjih velja, da je cikel ene generacije okrog 10 let. Bistveno hitreje preprosto ne gre in tudi uporabniki temu ne bi sledili.

Težave s prenosom podatkov so povezane predvsem s hitrostjo podatkov, ki ni stalna, temveč je odvisna od zasedenosti radijskega dela omrežja. Kdaj lahko pričakujemo zagotovljene hitrosti prenosa in kako bo to v izvedeno praksi?
Mehanizmi za zagotavljanje kakovosti prenosa v sistemu UMTS obstajajo. To pomeni, da lahko uporabniku z določenimi parametri določimo nivo storitve, na primer najvišjo dovoljeno hitrost prenosa, najnižjo sprejemljivo hitrost prenosa, prioriteto, zakasnitev in še kaj. Pri tem pa vseeno obstaja nekaj problemov. Eden od njih je, da je treba nivo kakovosti zagotavljati na celotni poti, kjer se prenašajo podatki. Ta pa je praviloma sestavljena iz več segmentov, ki niso v domeni istega operaterja, zato imamo lahko težave. Operater lahko obljubi, da bo pri sebi zagotavljal določen nivo kakovosti, kar pa še ne pomeni, da ga bo uporabnik imel v celotni verigi komunikacije. Naslednji problem, ki ga imamo v mobilnih omrežjih, je dejstvo, da je kakovost komunikacije odvisna tudi od pokrivanja s signalom in kapacitete omrežja. Operater na primer lahko uporabniku reče, da mu bo zagotavljal najmanj 500 Kb/s, a tega ne more izpolniti, če se uporabnik znajde na področju, kjer pokrivanja s signalom ni ali je slabo. Tukaj je bistvena razlika med mobilnimi in fiksnimi omrežji. Ko vam fiksni operater obljubi zagotovljeno hitrost prenosa, natančno ve, na kateri žici ali optiki mora to storiti. Mobilni operater pa ne ve, na kateri lokaciji bo uporabnik, saj je ta lahko kjerkoli. Trenutno najbolj smiseln pristop je gradnja čim bolj kakovostnega omrežja, s čim boljšim pokrivanjem in zadostno kapaciteto glede na povpraševanje uporabnikov. Uporabniku v tem omrežju ponujamo najboljše, kar je v danem trenutku na določeni lokaciji na voljo. Uvajanje kakovostnih razredov pride na vrsto pozneje, ko bodo razmere za to zrelejše.

Kaj pa femto celice v domovih uporabnikov. Pred časom se je o tem veliko govorilo, danes pa so govorice utihnile. Gre tu za tehnološke ovire, neobstoječi poslovni modeli ali kaj tretjega?
Skoraj vsaka rešitev se začne najprej z govoricami. To je pravzaprav način, s katerim proizvajalci testirajo odziv trga. Ta odziv je bil pri femto celicah dober, in kar nekaj operaterjev, tudi mi, je v letu 2008 začelo s poskusnimi postavitvami. V fazi testiranj se je pokazalo, da obstaja še nekaj problemov, ki še niso razrešeni na standardiziran način. To je pomembno predvsem zato, da lahko femto celico poljubnega proizvajalca priključimo v svoje jedrno omrežje in da bo stvar kakovostno delovala. Drugi segment, ki še ni povsem dodelan, pa je prijaznost priključitve. Manjka še nekaj mehanizmov, ki bodo operaterju in uporabniku omogočali preprosto priključitev femto celice. Sicer se pa delo na tem nadaljuje, in ko bodo stvari zadovoljivo sestavljene, pride čas za množično komercializacijo.

V preteklosti se je veliko govorilo o konvergenci storitev in tudi o tem je zadnje čase bolj tiho. Na katerih področjih ima konvergenca prihodnost – kot konvergenca storitev za uporabnika ali kot konvergenca tehnologij za operaterje?
Pravo razmišljanje gre nedvomno iz smeri uporabnika, kjer je ključno vprašanje, kako poenostaviti uporabo komunikacij in storitev ne glede na tehnologijo. Beseda »konvergenca« se ne prodaja sama zase, zanjo morajo stati konkretne stvari, ki uporabnika prepričajo. V razvoju imamo več zanimivih konceptov, ki bodo gotovo odgovorili na prava vprašanja uporabnikov. Konvergenca tehnologij na strani operaterja je tukaj lahko zgolj posledica in mora biti podrejena uporabniškim rešitvam. Nasploh smo na strani tehnologije priča procesu nenehnega optimiranja. Stvari, ki jih lahko zagotovimo z eno rešitvijo ali enim omrežjem, je nesmiselno delati dvakrat ali z dvema različnima tehnologijama. To je jasno in nedvoumno izhodišče. Problem pa je, da so pričakovanja na tem delu pogosto pretirana in da stanje tehnologije še zdaleč ni takšno, da bi lahko stvari tekle na enem mestu ali z eno samo tehnologijo. Na strani operaterja gre za dolgotrajen proces, v katerem moramo dobro poznati obstoječe in bodoče stanje tehnologije ter se razumno odločati.

V mobilnih komunikacijah je običaj, da operater uporabniku ponudi nižjo ceno aparata, kar je karikirano nekako tako, kot če bi Petrol ponudil nižjo ceno za avtomobil vsem tistim, ki se bodo zavezali in kupovali bencin le pri njem. Je to recept, ki bo vedno tu, ali bo prišel čas, ko tega operaterji ne bodo več počeli?
Vaša primerjava z avtom in bencinom je dobra, lahko bi dali tudi primerjavo z avtosalonom, ki proda avto ceneje, če se zavežete, da boste vse servise opravljali pri njih. Vsekakor je ta recept uspešen in ne vidim razloga, da bi ga opustili. Razmisliti seveda velja, s kakšno agresivnostjo ga uporabljamo, a z vidika koncepta ni problematičen. Gre za to, da operater uporabniku zniža vstopni prag za uporabo njegovih storitev, in prav ta model je omogočil neverjetno hitro rast mobilnih komunikacij v preteklih letih. Dejstvo tudi je, da se mobilna tehnologija zelo hitro razvija. Mobilni terminal, ki je danes v vrhu, bo že čez leto ali dve zgolj povprečen. Prav zato je smiselno uporabniku omogočati nakup sodobnih terminalov, ker je z njim povezana tudi uporaba sodobnih storitev. Pričakujem, da se bo ta model razširil tudi na druge industrije in da bomo na splošno vedno bolj priča paketiranju izdelkov in storitev z različnih področij.

V začetku sem omenil mobilno televizijo. Sam imam glede tega termina drugačno mnenje, saj smatram, da lahko govorimo o mobilni televiziji le, ko gre za standard DVB-H, in ne za video tok, ki ga ponuja Mobitel. Kako vi vidite tehnološki razvoj mobilne televizije?
Zanimivo, vaš pogled je tehnološki, moj pa vsebinski, čeprav bi morda kdo pričakoval obratno (smeh). z vidika uporabnika je povsem nepomembno, ali se video vsebina prenaša prek difuzije iz ene točke na vse uporabnike ali prek video toka samo na točno določenega uporabnika. V obeh primerih lahko gledate televizijo in iz tega sledi definicija mobilne televizije: v realnem času gledati televizijski program na mobilnem terminalu. Glede tehnološkega razvoja smo pa pravzaprav na začetku. Prva faza je to, kar imamo, to je prenos video toka iz strežnika do uporabnika, za vsakega uporabnika posebej, v strokovnem žargonu govorimo o načinu unicast. Ta način je v tem trenutku povsem ustrezen, saj omogoča uporabo obstoječe tehnologije brez potrebe po gradnji novega omrežja. Ko nam tak način ne bo več zadoščal, kar se lahko zgodi zaradi velike uporabe in pomanjkanja kapacitet, sledi gradnja difuzijskega omrežja, v strokovnem žargonu govorimo o načinu broadcast. Standard DVB-H je rešitev, ki se bo uporabljala v Evropi.

Skupno vsem rešitvam mobilne televizije pa je to, da obstaja povratni komunikacijski kanal v smeri od uporabnika proti sistemu. To v svet televizije vnaša interaktivnost, uporabnik lahko vedno reagira v povratni smeri, na primer z izražanjem svojih želja, glasovanji in podobnim. Jasno je, da je zelo pomemben segment mobilne televizije predvsem vsebina. Ponudniki vsebin, torej tisti, ki delajo televizijske programe, so z rešitvijo mobilne televizije prišli v žep skoraj vsakega uporabnika. To pomeni izjemen potencial, zato menim, da bi morali »vsebinci« razmišljati o mobilni televiziji še intenzivneje kot operaterji.

Kako bo gospodarska kriza vplivala na investicije v tem letu?
To bomo še videli, a v tem trenutku ne računamo, da bi morali zaradi gospodarske krize zmanjševati investicije. V luči gospodarske krize je morda zanimivejše vprašanje siceršnje vloge uspešnega operaterja v slovenskem prostoru. Eno je ponujanje telekomunikacijskih storitev, to delamo. Drugo pa je vloga operaterja v širšem, razvojno naravnanem ekosistemu IKT-sektorja. Moje mnenje namreč je, da smo v Sloveniji premalo uspešni pri kreiranju takšnega ekosistema, ki bi lahko razvijal vrhunske produkte in postal tudi v svetu širše uspešen. Slovenija ima na tem področju dobre možnosti, a bi morala bolj sistematično pristopiti k definiranju vloge operaterja, razvojnih podjetij in raziskovalnih institucij. V takšni postavitvi je razvojno naravnan operater nujen kot generator potreb in referenčna točka. Tukaj je gospodarska kriza morda priložnost, da se zazremo vase in naredimo odločnejši korak naprej.

Telekomunikacije Februar 2009 | Marjan Kodelja