V javnosti večkrat vlada mnenje, da se študentje zares začnejo učiti šele po tem, ko se zaposlijo v podjetjih, saj naj bi jim v sklopu izobraževanja na fakultetah manjkalo predvsem praktičnih znanj. Pa je temu res tako? S prof. dr. Jožetom Duhovnikom, dekanom Fakultete za strojništvo v Ljubljani, smo spregovorili o pomenu sodobne programske opreme pri izobraževanju bodočih inženirjev.

Kako dolgo na Fakulteti za strojništvo pri izobraževanju študentov že uporabljate različne računalniške programe?
Z razvojem računalništva so se takoj na začetku pojavile ideje o tem, kako okolje, naravo predstaviti v virtualnem digitaliziranem svetu. Najprej so se razvili t. i. CAD-paketi, ki so bili predstavljeni kot končni rešitelji mukotrpnega »konstruktorskega« dela. Izhajali so iz predpostavke, da je konstruiranje risanje. Tako razmišljanje je moč najti v tehnično nerazvitem ali miselno zelo osiromašenem svetu. Danes zato govorimo o modelirnikih, ki pa so lahko v 2D- ali 3D-prostoru. Na Fakulteti za strojništvo smo modeliranje v 3D-prostoru uvajali že zelo zgodaj. V strokovni javnosti je znan modelirnik za avtomobilske in kolesarske pnevmatike. Naši študentje, ki so vpisali smer konstruiranje, so imeli vsi potrebno znanje za modeliranje. Sestavljavci starega študijskega programa so pred 20 in 12 leti menili, da takega znanja inženirji na področju energetike in tehnologije ne potrebujejo. Pred uvedbo bolonjske prenove študija smo uporabljali različne poti, da smo lahko nerazumevanje o potrebnem znanju smiselno odpravili. Preobrat smo lahko pripravili šele z uvedbo bolonjskih programov. Danes vsak inženir strojništva dobi osnovno znanje o modeliranju v 2D- ali 3D-prostoru v letnem semestru 1. letnika.

Koliko študentov pa danes uporablja te zahtevnejše programe?
Posebej bi rad omenil, da je modeliranje v prostoru temeljna tehnika, ki jo mora inženir poznati. V višjih letnikih in pri predmetih, kjer si danes v industriji brez računalnika življenja ne moremo predstavljati, pa uporabljamo specializirane računalniške programe. Žal je prav nerazumevanje pomena visokošolskega študija velika cokla za še bolj kakovosten študij.

Se v praksi opazi, da so mlajše generacije študentov vse bolj računalniško pismene, vam to pomaga pri podajanju vsebin?
Vsekakor. Včasih je bilo računalnikov bistveno manj, danes pa jih imamo po več primerkov na gospodinjstvo. Mladi so tisti, ki jih tehnologija še posebej zanima, zato ni prav nič čudnega, da delo z računalniki vse bolj obvladajo. Ko sem začel predavati predmet Računalniško podprto konstruiranje, so bili terminali, ne računalniki, edino orodje za grafiko. Danes je na predavanjih v višjih letnikih pri mojih predmetih okoli četrtina študentov »oboroženih« s prenosniki. Za nas, ki podajamo znanje o naprednejših vsebinah, je to zelo pomembno. Osnovne rutine ne podajamo več na predavanjih, ampak samo še kakšne »ocvirke«. To pa je tisto, kar dviga splošno raven znanja.

Kaj vse lahko takšno delo ob pomoči računalnika in namenske programske opreme da študentu?
Tako kot samo izobraževanje je tudi praktično delo ob pomoči računalnika in njegove opreme usmerjeno k temeljnemu cilju inženirskega poklica – realizaciji objektov v prostoru. Inženirji so vedno snovalci novih izdelkov, pri tem pa je zanje ključnega pomena zaznavanje prostora. V splošnem velja, da imajo ljudje dobrih 10 odstotkov sposobnosti zaznave prostora prirojene, še nadaljnjih 20 do 25 odstotkov se je lahko priučijo. Za študente so različne predstave objektov in trening 3D virtualnega prostora, ki ga opravljajo z računalniškimi rešitvami, še kako pomembne. Študenti tako pridobijo znanja 3D-modeliranja, ki je osnova vseh današnjih izdelkov, saj to zahteva prepoznavanje 3D-prostora. V sklopu dela z računalniškimi rešitvami študentje poleg napredne računalniške pismenosti pridobijo še različna druga znanja, denimo s področja merjenja in analize.

Vsa našteta znanja študentu močno pripomorejo pri iskanju zaposlitve. Res pa je, da je zaradi pomanjkanja tehničnih poklicev danes tako, da podjetja boljše študente razgrabijo že v času študija, tako da ga marsikdo med njimi zaradi dela tudi prekine in konča šele pozneje ali pa nikoli. Zato je največja pomoč študentu, ki še ni doštudiral, da opravlja delo za prihodek, ki ga kot študent potrebuje. Izžemanje mladega človeka z delom preko 8 do 12 ur zato, da potem ne doštudira, pa je nesocialno.

Kaj vse študenti s temi naprednimi računalniškimi rešitvami počnejo?
Študenti na fakulteti za strojništvo v Ljubljani sodobno programsko opremo uporabljajo za najrazličnejša opravila, med katerimi so v ospredju programiranje CNC-strojev, simuliranje dela, izdelava metod končnih elementov, kinematične simulacije itd. Uporaba sodobnih računalniških rešitev je tudi nepogrešljiv del diplomskih nalog, razvojnih in/ali raziskovalnih projektov ter prava osnova za dvig inženirskih znanj na višji nivo.

Študenti imajo na voljo praktično vsa možna orodja, program fakultete jih le sistematično pošilja čez vse določene vaje, namenjene osvajanju posameznih znanj. S temi znanji lahko nato ob pomoči svoje domišljije in idej ustvarjajo vedno nove rešitve, pomembno je, da jih znajo narediti, ne glede na to, kako preproste ali kompleksne so. Za reševanje problema kompleksnosti so zadolženi računalniki. V posameznih učilnicah imamo danes več računalnikov, kot jih je bilo včasih na vsej fakulteti. Na fakulteti imamo okoli 11 učilnic z vsaj 15 računalniki, od tega jih je več kot polovica v specializiranih laboratorijih.

Kako pa je z uspešnostjo študentov pri delu s temi računalniškimi pomočniki? Je kaj osipa?
Prvi pravi rezultati kažejo na to, da 90 odstotkov študentov opravi program z zahtevanimi vajami. Ker smo z bolonjskimi programi komaj dobro začeli, je rezultate prejšnjih generacij težje primerjati, saj se je takrat za računalniško podprto modeliranje odločalo manj študentov, predvsem tisti, ki jim je ta smer pomenila največji izziv. Študenti, ki opravijo s programom, znajo modelirati proste površine. Proste površine so npr. blatnik pri avtomobilu, razni kuhinjski pripomočki itd.

Kako pa je z dodatnim »piljenjem znanj«? Lahko študentom, ki jih to področje resnično zanima, ponudite še kaj dodatnih, naprednejših znanj?
Naprednejša osvajanja znanj so povezana z dodatnimi programskimi orodji, ki jih za nekatere rešitve imamo, za druge pač ne. Fakulteta za strojništvo ima v tem trenutku 20 specializiranih programskih rešitev za različne analize, tako da nekaj izbire vsekakor je.

Sodelujete z industrijo?
Seveda, že zelo dolgo. Praktični primeri so najboljši izzivi. Kako v praksi rešiti posamezen problem, kako nekaj narediti drugače – to so stvari, ki spodbujajo razmišljanje in uporabo osvojenih znanj. Priznati je treba, da študentov ne učijo le profesorji in knjige, tudi delovna praksa je zelo pomemben del izobraževalnega procesa, če se nanaša na dejanske, in ne fiktivne primere, pa še toliko bolje.

Industrija ima velike apetite, bolje rečeno, želje po modeliranju, naša znanja niso uporabna le v strogi proizvodnji, posegamo tudi na področja energetike, konstruiranja izdelkov ...

Posebej moram poudariti, da danes v tovarno, v industrijo ne hodijo več nekvalificirani delavci. Osnovna zahteva je srednješolska izobrazba, tovarna prihodnosti je tovarna znanja. Dobra in uspešna podjetja zahtevajo moderno tehnologijo. Upravljanje strojev, ki so krmiljeni z računalnikom pa ne more biti prepuščeno delavcem z manj kot srednješolsko izobrazbo. Kje v njej so inženirji, lahko ocenite sami.

Bi lahko računalniško modeliranje lahko delovalo kot študij na daljavo?
Ne, pa saj tudi seks na daljavo ne gre, če seveda razumemo naravo v njeni prvobitnosti. Študij na daljavo je primeren le za določena specifična znanja, strojništvo nikakor ni eno izmed njih.

Presenetil nas je tudi podatek, da je Fakulteta za strojništvo lastnica največjega števila licenc programske opreme SolidWorks v Sloveniji. Prej bi pričakovali, da bo ta naslov romal v roke kakšnih večjih domačih podjetij. Kako si vi to razlagate?
Na Fakulteti za strojništvo uporabljamo več različnih programskih paketov za računalniško podprto modeliranje, a so nam rešitve proizvajalca SolidWorks najbližje in jih zato tudi imamo največ. Glavni razlog za takšno stanje vidim v tem, da je SolidWorks edini proizvajalec tovrstne programske opreme, ki študentsko oziroma izobraževalno različico programskega paketa enači s komercialno dostopno različico. Študentje zato lahko že na fakulteti uporabljajo prav vse možnosti, kot jih imajo na voljo inženirji v podjetjih. Drugi proizvajalci namreč izobraževalne različice funkcionalno precej omejujejo, to pa zavira razvoj znanja in kreativnost ustvarjanja novih rešitev. S tem si posredno tudi vsaj delno pljuvajo v lastno skledo, saj bodo študenti po končanem študiju želeli uporabljati opremo, ki jo poznajo.

Mar lahko to zadnjo misel posplošimo kar za vso IT-industrijo?
Vsekakor, poglejte samo primer Microsofta in Appla. Predvsem prvi to uspešno počne na široko po svetu, s tem, ko večini šolskih ustanov ponuja svoje operacijske sisteme in pisarniške zbirke po nizkih cenah. S tem preprosto navaja ljudi na uporabo svojih rešitev in jih tako pridobi za vedno, no, vsaj večino. Isto taktiko v ZDA uporablja tudi njegov tekmec Apple, to ni nič novega, le da Apple cilja ne le na programsko, temveč tudi na strojno opremo.

Kako pa je s financiranjem programske opreme? Ti namenski programski paketi za računalniško modeliranje bržkone niso prav poceni?
Izobraževalne ustanove seveda ne plačujejo polne cene licenc, te so močno znižane, o konkretnih zneskih pa bi težko govoril, ker jih ne poznam na pamet. Bi se pa domačim zastopnikom različnih proizvajalcev programske opreme zahvalil za dobro sodelovanje, saj nam danes rešitve, ki jih imamo na voljo, omogočajo bistveno več možnosti ustvarjanja kot v preteklosti. Računalnik je sodobno izobraževalno orodje, pa vendar je računalnik brez ustrezne programske opreme le škatla čipov, to je treba razumeti.

Dejstvo je, da za posodobitev študija s strani MVZT dobimo npr. okoli 40.000 evrov na leto pri okoli 16 milijonih prihodkov Fakultete za strojništvo. Dejansko pa prek raziskovalnih nalog dopolnjujemo opremo vsako leto z vlaganjem med najmanj 1 do 1,6 milijona evrov. Na tej raziskovalni opremi študenti trenirajo za nadaljnje delo. Ta sredstva so vsaj v 50 odstotkih privarčevana tako, da se del plač ne izplača in se vlaga v raziskave v posameznih laboratorijih.

Moj mikro, Junij 2009 | Miran Varga