Televizorji z LED-osvetlitvijo postajajo vse bolj priljubljeni. Menite, da lahko v celoti nadomestijo klasične LCD-televizorje in plazemske zaslone? Kdaj naj bi se to zgodilo?
Drži, televizorji z LED-osvetlitvijo se vse bolje prodajajo, saj po njih posegajo predvsem tehnično bolj podkovani uporabniki, ki si želijo tehnično naprednejših izdelkov. Njihova prednost je barvno natančnejši in bolj kontrasten prikaz slike, saj je LED-osvetlitev pri svojem delu bistveno natančnejša od klasičnih sijalk. V povprečju pri Samsungu ugotavljamo, da se med vsemi digitalnimi televizorji proda med petino in tretjino modelov, ki so opremljeni z LED-osvetlitvijo. Na nekaterih trgih pa je ta številka še ustrezno višja. V Švici je njihov delež denimo že lani presegel 50 odstotkov in bi letos utegnil doseči 70 odstotkov. To je tudi nekakšna zgornja meja, saj verjamemo, da bodo vse vrste televizorjev soobstajale še vsaj naslednjih nekaj let. LED-televizorji klasičnih LCD-jev ne bodo izpodrinili v cenejših tržnih segmentih, saj so vseeno nekoliko dražji, po drugi strani pa ne bodo ogrozili plazem. Te imajo že leta stabilen tržni delež, ki se giblje okoli 10 odstotkov, in svoj krog zvestih kupcev, ki cenijo njihove prednosti.

Naslednji večji korak pa so bržkone 3D-televizorji. Kakšni so načrti proizvajalcev, kakšen tržni delež si želite doseči vi?
3D-televizorji bodo z velikimi koraki na trg vstopili letošnjo pomlad, pri Samsungu smo namreč prvi ponudili 3D-televizorje, ki so že dostopni v trgovinah, in tako nekoliko prehiteli konkurenco. Naša strategija tržnega nastopa narekuje, da ljudem ponudimo večjo izbiro – novih tehnologij nočemo vsiljevati uporabnikom, ampak želimo, da se potencialni kupci sami odločijo, ali bodo novost sprejeli ali pa bodo ostali bolj zadržani in konzervativni. 3D-televizorji so zaradi naprednejše tehnologije, ki jo premorejo, skoraj izključno v domeni najdražjega cenovnega razreda in tako bo še nekaj časa. Temu primerna so tudi naša pričakovanja, želimo si, da bi bil vsak peti prodan vrhunski televizor 3D-televizor.

Koga izmed proizvajalcev vidite kot največjega konkurenta na področju 3D-televizorjev in zakaj? S kakšnimi prijemi boste vi nastopili na trgu?
Za prve kupce 3D-televizorjev se bosta poleg nas bojevala predvsem Philips in Sony, a bomo imeli vsaj v začetku rahlo prednost, saj bosta oba največja tekmeca 3D-televizorje predstavila za nami. Tehnološko gledano se bo tej trojici lahko hitro priključil še Panasonic, nekoliko pozneje pa še vsi ostali proizvajalci 3D-televizorjev.
Samsung pri svoji ponudbi 3D-opreme stavi predvsem na njeno celovitost, saj ne bomo ponudili zgolj 3D-televizorjev, ampak bodo naprodaj tudi ustrezne 3D-kamere ter 3D-predvajalniki, tako da si bodo uporabniki lahko oblikovali popolno domače 3D-okolje. Močno smo se ukvarjali tudi s tehnološko platjo televizorjev, kjer bomo v vse 3D-televizorje vgrajevali poseben pretvornik iz 2D v 3D, ki bo tudi standardni sliki znal dodati globino in tako še povečati uporabnost novih televizorjev.

Zgodovina nas je že s prihodom visoke ločljivosti naučila, da se pravi, torej množični prehodi na novo tehnologijo začnejo takrat, ko so na voljo ustrezne vsebine, in ne zgolj »škatle«. Za hitro in splošno uveljavitev 3D-televizorjev bi torej po tej logiki potrebovali 3D-program, ki ga bi/bodo oddajale televizijske hiše. Kdaj bo 3D-program postal realnost?
Imate popolnoma prav. Televizija bo na t. i. 3D-vlak skočila zadnja, saj se najpočasneje prilagaja. Prve 3D-programe, ki jih bodo v večji meri oddajale velike TV-hiše, bi lahko dočakali že čez tri ali štiri leta. Prvi uporabniki se bodo do tedaj morali zadovoljiti s filmi ter risankami v 3D-tehnologiji, ki bodo na trgu dosegljivi na nosilcih Blu-ray. Samo letos pričakujemo več deset takšnih filmov, v naslednjih letih pa še bistveno več. Morebiti se bo zdelo čudno, a proizvajalci televizorjev v tem trenutku bolj kot na filmsko industrijo računamo na industrijo zabave, natančneje iger. Računalniške video igre namreč pospešeno dobivajo tretjo dimenzijo, zato jih je še posebej zabavno igrati na velikih zaslonih, ki jih ponujajo digitalni televizorji. Verjamemo, da bodo ljudje, ki imajo radi akcijo in igre, novo tehnologijo sprejeli med prvimi, ker je v njihovih očeh »kul« in jim prinaša dodano vrednost.

Omenili ste, da ste razvili pretvornik iz 2D v 3D. Kaj ta tehnologija oziroma njeni algoritmi praktično počno?
V pretvorbi iz 2D v 3D gre za tehnološko nadgradnjo procesorja za obdelavo slike. Že v obstoječih modelih televizorjev, ki uporabljajo tehnologijo 200 Hz, televizor izračuna veliko število vmesnih sličic, pri 3D-televizorjih pa je osrednji procesor televizorja še krepko zmogljivejši, saj se mu ti izračuni več kot podvojijo. Procesor tako sproti računa gibanje objektov v prostoru in ga prikazuje na zaslonu. Algoritem loči med posameznimi objekti in tudi ozadjem ter ospredjem slike. Je pa vsa stvar tehnološko zelo zahtevna, zato vsaj v prvi generaciji 3D-televizorjev ne pričakujemo veliko posnemovalcev.

Kako so pretvorjene vsebine videti v praksi – postanejo prave 3D-vsebine ali so nekakšen »2,5D«?
To pa v presojo prepuščam vam in vašim očem. Naši demo centri bodo opremljeni prav s takšnimi prikazi, saj želimo uporabnikom pokazati, da 3D-televizorji niso strogo omejeni samo na 3D-predvajalnike in filme, temveč se da z njimi spremljati tudi druge vsebine.

Veliko ljudi poroča o bolečinah v očeh, ko v kinematografih spremljajo 3D-filme. Vidite to kot potencialen problem tudi pri 3D-televizorjih?
Slabost pri ogledu 3D-vsebin je eden od možnih stranskih učinkov, ki pa ga je pri veliki večini ljudi moč odpraviti. Proizvajalci z novimi zasloni ne ustvarjamo težave, uporabniška izkušnja je namreč odvisna od tega, kako možgani interpretirajo dogajanje na zaslonu. Televizor občutek globine in s tem tretje dimenzije ustvari s prikazom ločene slike za levo in desno oko, možgani pa poskrbijo za njuno »mešanje«. Večini uporabnikov to ustreza, nekaterim ne − pač podobno kot je enim slabo v avtu, drugim pa ne. Se pa na tem mestu strinjam, da bi morali uporabnike 3D-televizorjev bolje podučiti o njihovi uporabi. 3D-vsebine moramo gledati drugače – gledati moramo v sredino slike, ne v njeno ospredje. Tega moramo ljudi še naučiti. Zdaj namreč večina ljudi z očmi prav išče 3D-učinke in se pri tem zelo napreza, ena izmed posledic pa je prav omenjena slabost. A, kot rečeno, je s pravim pristopom skoraj popolnoma odpravljiva.

Kdaj lahko pričakujemo 3D-televizorje, ki za ogled 3D-vsebin ne bodo potrebovali stereoskopskih očal?
Ne prav hitro. Trenutno še ni na voljo tehnologije, ki bi bila tega sposobna ob za uporabnika racionalnih stroških. Tehnologija seveda obstaja, a tu nastopata dve težavi − bodisi je izjemno draga bodisi je vidni kot televizorja zelo omejen in bi moral uporabnik za ogled sedeti neposredno na sredini pred zaslonom. Od spremljanja 3D-vsebin brez očal smo še precej daleč. Morda se bodo stvari začele premikati, ko bodo omenjene rešitve postale le 2- do 3-krat dražje od trenutnih rešitev, kdo ve.

Drugi trend sodobnih televizorjev narekuje povezovanje teh v internet. Kakšen bo vpliv takšnega povezovanja?
Internet za sodobne televizorje pomeni dodatnega ponudnika vsebin, v večini primerov skoraj »vsemogočnega«. Če na lokalnih programih za uporabnika ni zanimivih vsebin, se preprosto priključi v internet, kjer skorajda zagotovo najde vsebino zase. Spletne video storitve so se komaj začele razvijati, YouTube in drugi podobni portali pa so za uporabnike zelo zanimivi. Prav tako danes še ne slutimo, kaj vse nam v povezavi s storitvami videa na zahtevo lahko omogoči povezava televizorja v internet.

Lahko pri povezovanju televizorjev v internet pričakujemo podobne težave kot pri računalnikih, denimo da bi hekerji »vlamljali« v naše televizorje?
Ne, saj gre v tem primeru za pasivni dostop do spleta.

Kateri bodo prihodnji generatorji prodaje televizorjev? Recimo takrat, ko bomo že vsi imeli 3D-televizorje polne visoke ločljivosti?
Scenarijev prihodnosti je več, v nasprotju s pričakovanji nekaterih analitikov pa sam menim, da nasičenje trga ne bo prav hitro nastopilo. Med generatorje prodaje tako lahko prištevam vse večje diagonale, saj če danes pogledamo, ljudje že zamenjujejo svoje prve LCD-televizorje, ki so z diagonalami dosegali nekako do 32 palcev (80 cm). Danes se nam zdijo 40- in 42-palčni (106 cm) televizorji normalni, 50-palčniki (127 cm) veliki, jutri ali pojutrišnjem pa bo vse, kar ne bo dosegalo diagonale 60 palcev (150 cm), podpovprečno. Prav tako je eden največjih generatorjev rasti obsedenost ljudi z zasloni. Želimo si vse več zaslonov, ne le v dnevni sobi, temveč se, predvsem manjši modeli, selijo v otroške sobe, kuhinje, tudi kopalnice ... V prihodnosti bo za razvoj televizorjev in s tem za njihovo prodajo skrbela tudi povezljivost, ne le z internetom, temveč tudi z drugimi napravami – tako bomo lahko kar prek televizorja žično ali brezžično dostopali do glasbe, filmov ali slik v domačih računalnikih, mobilnikih ...

Področje slike sva obdelala. Lahko za konec rečeva še kaj o razvoju zvočnih rešitev, te se pri televizorjih zdijo kar malce v zaostanku v primerjavi z napredkom na drugih področjih.
Če bi bile stvari odvisne zgolj od nas proizvajalcev, bi bil boljši zvok na televizorjih na voljo že danes, vendar ga večina uporabnikov ni pripravljena ustrezno finančno na(d)graditi. To pa še zdaleč ne pomeni, da inovacij na tem področju ni. Proizvajalci smo v zadnjih letih »skrili« zvočnike v ohišje, poskrbeli da televizorji emulirajo večprostorski zvok ...
Praksa kaže na to, da avdiofili že danes poskrbijo zase in za ustrezen zvok svojih sistemov domačega kina, večina drugih pa brez težav shaja z običajnimi stereo zvočniki. A s 3D-tehnologijami in prostorskim zvokom bomo morali uporabnike počasi navaditi na več »škatel« poleg televizorja, saj bodo le te zagotavljale tisto pravo uporabniško izkušnjo biti sredi dogajanja. V prvi fazi bodo televizorjem družbo delali nizkotonci, potem več zvočnikov, mogoče bodo morali ti za kar največjo prijaznost do uporabnika biti brezžični ... Vsekakor nas čaka še precej dela pri razvoju rešitev za dnevno sobo.

Moj mikro, Aprila 2010 | Miran Varga