Najprej vprašanje o poslovanju regije EMEA, v kateri je tudi Slovenija: kako dobro/slabo nam trenutno gre na področju IT?
Glede na številke, s katerimi razpolagam, jih pa ne morem javno razkriti, ima trg EMEA veliko perspektivo, saj praktično stalno raste. Le z leta 2008 na 2009 smo doživeli manjši padec, vsa druga obdobja pomenijo rast, ki jo pričakujemo tudi v prihodnje. Še posebej zanimivo bo na področju IT, saj sodimo, da se bo vrednost trga do leta 2013 podvojila, predvsem na račun velikega števila novih naprav. Da bi to dosegla, bo regija EMEA rasla z dvoštevilčnimi ciframi, v odstotkih, seveda.

Kaj pa bo glavno gonilo te rasti?
Razlogov, ki bodo prispevali k rasti, je več, in so precej različni. Na področju računalništva za poslovno rabo je to razmah računalništva v oblaku, ki bo zahteval resne investicije v podatkovne centre, pa tudi sicer prihajamo v obdobje, ko je okoli polovica podatkovnih centrov po svetu zrela za zamenjavo IT-opreme ali celovito prenovo.

Zelo zanimivo bo tudi na »osebni ravni«. Tehnologija je namreč v zadnjih postala ljudem bistveno dostopnejša, samo poglejte, koliko digitalnih naprav danes nosimo s seboj – prenosne računalnike, mobilne telefone, fotoaparate ... Svoje je dodal tudi internet. Prav internetni svet, če ga lahko tako imenujem, pomeni 2,1 milijarde povezanih ljudi. Tem se vsako leto pridruži še 100 do 200 milijonov novih. A prava revolucija še pride, ne zaradi ljudi, temveč zaradi naprav, ki bodo tudi povezane v internet. Strokovnjaki sodijo, da bo do leta 2015 tako povezanih 15 milijard naprav! Telefoni, fotoaparati, kamere, televizorji, vse bo povezano v internet. Prav te naprave bodo pomembno vplivale na rast internetnega prometa, hkrati pa povzročile veliko breme za transportna omrežja.

Intelova naloga pri tem je, da stalno inovira in išče nove, boljše rešitve. Če pogledamo, kaj smo dosegli samo v zadnjih treh letih, se lahko potrkamo po prsih. V obdobju 2006–2009 smo porabo energije, seveda primerjano ob enakih zmogljivostih čipov, zmanjšali za 90 odstotkov, platforme, torej prostor, ki ga ti zasedajo, za 85 odstotkov, obenem pa so stroški izdelave procesorjev manjši za 65 odstotkov.

Če so procesorji veliko cenejši za izdelavo, zakaj nismo uporabniki doživeli takega padca cen?
Procesorji so se v zadnjih letih občutno pocenili, saj se srečujemo s pomembnim konkurentom, ki tudi ima zmogljive rešitve. Zakaj se procesorji cenovno ne bodo nikoli približali proizvodnim stroškom, je pa tudi jasno. Vložki v razvoj in tehnološko opremo tovarn ter znanje inženirjev se merijo v milijardah dolarjev, in ko to razdelimo na predvideno število izdelanih procesorjev, ti prav bistveno cenejši ne morejo biti.

Kot pravite, Intel inovira. Kako vaše stranke sprejemajo inovacije? Jih takoj pograbijo ali raje počakajo druge, da vidijo, kako se novosti obnašajo v praksi?
Na splošno lahko rečemo, da uporabniki iščejo boljšo uporabniško izkušnjo. Na mobilnem področju si tipično želijo daljšo avtonomijo, več zmogljivosti in lažje naprave. Seveda se nekatere zahteve medsebojno izključujejo, zato je končni izdelek vedno kompromis, je pa res, da so ti kompromisi čedalje manjši.

Naše podjetje velja za vodilno na področju procesorskih rešitev, in če želimo ostati vodilni, moramo inovirati več kot drugi. Zahtevna strežniška okolja, banke, avtomobilska industrija in druga zahtevna področja od nas hočejo vedno več zmogljivosti, ki bodo energijsko učinkovite. Zanje je pomemben tudi čas povrnitve investicije, ta mora biti čim krajši, saj je navadno ključen dejavnik pri preučevanju naložb. Če te zahteve izpolni povsem nova rešitev, potem jo podjetja želijo imeti takoj. Za naše nove strežniške procesorje na arhitekturi Nehalem v povprečju velja, da se naložbe povrnejo v 9 mesecih, to pa je za marsikaterega direktorja informatike izjemno spodbuden podatek in hkrati argument, s katerim nastopa pred vodilnimi, ko gre za vprašanja investicij v IT-infrastrukturo.

Ko tako predstavljate nove rešitve Xeon potencialnim strankam, kateri argumenti so za ciljnega uporabnika najprepričljivejši?
Predvsem ti, da ponujamo nekaj novega, ne zgolj več zmogljivosti. Te so sicer ključne pri zahtevnih strankah, ki nimajo nikoli dovolj zmogljivosti. Ne nazadnje smo z novimi Xeoni gledano z vidika razvoja tehnologije in zmogljivosti, naredili največji preskok po letu 1995 – takrat smo podobno dosegli s procesorji Pentium Pro.

Energijska učinkovitost, torej zmogljivosti glede na porabljen vat energije, postaja čedalje pomembnejši dejavnik. Glede naših procesorjev Xeon ima pomembno vlogo tudi ekipa, ki stoji za programsko opremo, saj poleg procesorjev ponujamo tudi posebne prevajalnike, ki poskrbijo za optimiranje aplikacij in dela s podatki – to je nekaj, kar imamo le mi in je dejansko velika prednost pri zahtevnih vpeljavah.

Ponuja Intel kakšne finančne spodbude za uvedbo novih rešitev, recimo različne oblike financiranja, lizing?
Intel sam takih spodbud za podjetja ne ponuja, jih pa ponujajo nekateri uvajalci naših rešitev, kar je tudi povsem logično. Intel je v tipični IT-zgodbi le ponudnik nekaj gradnikov, sistemski integratorji pa morajo poskrbeti za celotno infrastrukturo.

Najzahtevnejši uporabniki, torej tisti, ki že uporabljajo superračunalnike ali pa se z njimi spogledujejo, si želijo prehod z večjedrnih na mnogojedrne procesorje. Kdaj menite, da se to lahko uresniči?
To se bo nekoč v prihodnosti prav gotovo uresničilo. Dobo večjedrnikov smo začeli z dva- in štirijedrniki, 6- in 8-jedrniki so pred vrati. Prav mogoče je, da bomo imeli nekoč sredice z 80 jedri. Morebiti čez 10 let, ne vemo še. Kar je v računalništvu izjemno pomembno, je to, da zna sama programska oprema izrabiti vse več jeder.

Kaj pa delovne frekvence, se bodo še povečevale? V zadnjih letih se je njihovo dvigovanje kar nekako zaustavilo …
Dviga delovnih taktov procesorjev bržkone ne gre pričakovati, vsaj občutnega ne. 2 do 3 GHz je neka optimalna vrednost procesorske ure, gledano z vidika porabe energije in zmogljivosti čipa. Dejansko lahko že z današnjimi čipi, z obstoječimi tehnologijami dosežemo 10 gigahercev, težava je v tem, da ti delovni takti niso energijsko sprejemljivi za uporabnike. Ko pridemo do neke meje, poraba energije strmeje, kar eksponencialno narašča glede na zmogljivosti, ki so bolj linearne.

Pri Intelu uporabljamo t. i. tik-tok pristop. V praksi to pomeni, da eno leto predstavimo pomembne izboljšave v tehnoloških postopkih, torej nove tehnologije z vse manjšimi čipi, naslednje leto pa sledi nova arhitektura rešitev. Ti cikli se menjajo izmenično in močno potiskajo naprej razvoj procesorjev, sicer ne ravno na področju doseganja čim višjih frekvenc, razloge sem že navedel. Ne nazadnje imamo na področju razvoja zaposleni dve neodvisni ekipi z veliko strokovnjaki, ki zelo dobro vedo, kaj delajo.

Kaj pa Moorov zakon, še velja?
Za nas Moorov zakon še velja, število tranzistorjev v čipih se še vedno podvaja v ustreznem časovnem obdobju. To nam uspeva z vse natančnejšimi proizvodnimi postopki, saj na isto površino spravimo več tranzistorjev. So pa zadeve resnično majhne. Danes nam tehnološki procesi omogočajo delo z 32 nm rezinami, še leta 2007 je bilo 45 nm velik preboj. Pogled naprej je še posebej impresiven, saj bo Intel že leta 2011 uporabljal 22 nm tehnološke postopke, saj nadaljujemo stalni razvoj. Pravzaprav menim, da nas na področju Moorovega zakona čaka še 10 do 15 let nadaljnjih inovacij. To seveda ni poceni, Intelov izvršni direktor Paul Otellini je pred kratkim objavil, da smo v 32 nm tehnologije vložili okoli 7 milijard ameriških dolarjev, ki so po eni strani varna naložba za prihodnost, po drugi pa cena razvoja.

Naslednji korak pri osebnih procesorjih bo bržkone dodajanje grafičnih ukazov v sam procesor, tako da bo ta prevzel delo grafične kartice. Lahko kaj takega pričakujemo tudi na področju strežniških rešitev?
Na področje strežniških, pa tudi »civilnih« procesorskih rešitev, ki bodo vsebovale grafična jedra, prinaša t. i. reparticioniranje zmogljivosti. Osrednji in grafični procesor bosta predstavljena kot celota, operacijski sistem oziroma aplikacije pa bodo določale, koliko dela bo opravil CPU in koliko GPU. Tak trend se bo razvijal še dlje od samih procesorjev in zato že zdaj lahko opažamo, kako se spreminja delež, koliko dela opravi strežnik in koliko odjemalec. Seveda je z vse bolj obsežno uporabo rešitev računalništva v oblaku, strežniški del infrastrukture bistveno bolj obremenjen, ne nazadnje pa tudi učinkovit.

Z vidika same uporabe in dizajna je bila vključitev grafičnih ukazov in zmogljivosti v osrednji procesor vsekakor pravilna, saj je taka infrastruktura optimalnejša z vidika izrabe svojih virov, torej se manj energije izgublja oziroma se je več koristno uporabi.

V vaši predstavitvi novih izdelkov ste omenili, da bodo vaši novi procesorji premogli vrsto novih ukazov za pospeševanje dela s šifriranjem. Se vam ne zdi, da s tem delate medvedjo uslugo uporabnikom, saj bi lahko to zmogljivo tehnologijo s pridom izkoristili napadalci za razbijanje različnih šifriranj – ne nazadnje prav oni uporabljajo vedno najnovejše tehnologije?
Razumem vašo dilemo. Gre za podobno zgodbo, kot je tista o lopovu in policaju. Oba se s časom razvijata, postajata naprednejša, tako tisti, ki napada, kot tisti, ki brani. Danes so tehnologije šifriranja bistveno zmogljivejše kot pred časom, zato se zdi, da so uporabniki, ki jih dejansko uporabljajo, varnejši. Prav v tem je smisel vsega razvoja, da uporabniki tehnologije dejansko uporabljajo. V prihodnje bomo na področju varnosti potrebovali še več strojnih zmogljivosti, pa tudi različnih rešitev, denimo prepoznavanje prstnih odtisov, zenic – vse našteto bo nekoč standardni sestavni del varnostnih rešitev. Cilj ljudi, ki skrbijo za uvajanje varnostnih rešitev, je ta, da so vedno vsaj korak pred napadalci.

V teh ekonomsko težkih časih tudi podjetjem v IT-branži ni lahko. Kdaj si lahko obetajo preobrat?
Aprila 2009 smo povedali, da se je tehnološki sektor dotaknil dna. Danes že vidimo znake, da se industrija pobira, prostor za rast je že na voljo. V naslednjih letih imata področje informacijskih tehnologij in komunikacij zelo dobre pogoje za uspeh, obeti so lepi – ljudje si želijo ustvarjati vsebine, povezovati naprave. To bo zahtevalo nov pristop pri pripravi infrastrukture in bo gonilo napredka. Računalništvo v oblaku bo postalo realnost, podatkovni centri pa bodo njihov ključni gradnik. Vendar bo za uspeh tega koncepta morala sodelovati celotna industrija.

Imate kak konkreten nasvet, kako naj se podjetja obnašajo v recesiji?
Predvsem bi sam podjetjem svetoval, da je tudi v recesiji treba vlagati v raziskave in razvoj, saj so le inovacije gonilo napredka. Obenem morajo podjetja motivirati ljudi, da bodo prepoznali in uporabili tehnične inovacije, saj IT v današnjih poslovnih okoljih resnično pomaga narediti razlike. Tehnologija je torej na voljo, podjetja pa so tista, ki morajo najti njene prednosti in jih izrabiti sebi v prid. Tudi pri Intelu se zavedamo, da moramo iz recesije prinesti boljše izdelke, ki bodo uporabnikom še bolj všeč.

Moj mikro, december 2009 | Miran Varga