Uporabniki obstoječih pisarniških paketov se ob napovedih vsake nove različice sprašujejo, kaj sploh lahko še tak paket ponudi novega. Kaj lahko Office 2010 ponudi novega, da bo prepričal uporabnike?
Uh, kar nekaj stvari. Prvi odzivi, ki smo jih dobili od novinarjev in drugih uporabnikov, ki so si ogledali tehnični predogled, torej tisto različico, ki ste jo pregledali vi, so bili: »Nisem vedel, da je še toliko stvari, ki jih je treba narediti!«. Novosti je veliko tako na področju osnovne funkcionalnosti kot tudi na zahtevni uporabniški ravni. V procesu razvoja se je izkazalo, da bo pri Officeu 2010 šlo za eno pomembnejših različic. Naj naštejem samo nekaj novosti.

Naše raziskave so pokazale, da je okoli 20 odstotkov postopkov, ki jih izvajajo pri delu s pisarniškim paketom, povezano s kopiranjem in lepljenjem. Druga najpogostejša funkcija, ki jo uporabniki izvajajo, in to je izredno zanimivo, je razveljavljanje. Uporabniki kopiramo in lepimo različne komponente dokumenta, potem pa nam ta rezultat ni všeč, in ukaz, ki smo ga izvedli, seveda razveljavimo. Nato postopek ponovimo, izberemo drugačen način lepljenja, drugačen slog in podobno. Ugotovili smo, da uporabniki potrošijo precej časa na izvajanje funkcij, nato razveljavljanje, ponovno poskušanje, pa spet razveljavljanje … Zato je ena od zanimivejših novosti v Officeu 2010 predogled lepljenja v realnem času. Ko uporabnik element kopira in ga nato prilepi, se prikaže meni, v katerem je mogoče s premikanjem miške po posameznih elementih kar v dokumentu opazovati, kako bo videti končni rezultat, če bomo lepili vključno s slogom, kot golo besedilo kot HTML in podobno. In ko najdemo rezultat, ki nam ustreza, to izberemo. Tako nam ni treba razveljavljati in ponavljati operacij. In s tem prihranimo čas. In če tako vsakič, ko lepimo element dokumenta, prihranimo deset, petnajst ali dvajset sekund, se ta čas recimo v enem letu kar pozna.

Druga velika stvar je elektronska pošta. Dandanes vsi dobivamo in pošiljamo veliko elektronske pošte. Pri poslovnih uporabniki je povprečje okoli 90 prejetih sporočil dnevno. Zato ljudje porabijo kar nekaj časa za obvladovanje te pošte – branje, brisanje, shranjevanje in podobno. Zato smo v Outlooku 2010 precej časa posvetili tem osnovnim funkcijam. Ena od teh je recimo QuickSteps, kjer gre za uporabniško določene funkcije in postopke. Če hočete na primer shraniti sporočila na določeno temo v posebno mapo, lahko določite serijo hitrih korakov (QuickSteps), ki lahko ta sporočila premaknejo na svoje mesto. S tem je postopek preprostejši in hitrejši, saj sporočil niti prenašati z miško ni treba. En klik je dovolj. Teh hitrih korakov je lahko še mnogo, odvisni pa so od potreb in domišljije, saj so uporabni tudi za kompleksnejše postopke, recimo za hiter samodejen odgovor pošiljatelju, hkrati pa posredovanje nadrejenim in podobno.

To so recimo novosti na osnovni ravni. Ko se premikamo višje po zahtevnostni lestvici, najdemo uporabnike, ki se veliko ukvarjajo s predstavitvami, torej svoje ideje predstavljajo z diapozitivi. Ti uporabniki se zadnje čase vedno bolj spogledujejo z videom, diapozitivi pa so na splošno bolj živi in vsebujejo več multimedijskih elementov. Tudi v Wordovih in Excelovih dokumentih je vedno več slik in drugih dodatkov, ki dokumente naredijo privlačnejše. Toda če hočete v dokumentih znotraj sedanjih pisarniških paketov te elemente uporabiti, morate kupiti še kak program, s katerim boste te elemente, pa naj gre za slike, zvok ali video, ustrezno obdelali – izrezali sliko, spremenili kontrast, svetlost, format zapisa, priredili video, izrezali želene oziroma neželene dele in podobno. Ko tak element obdelate, ga prekopirate v dokument, ugotovite, da še ni v redu, ga tam zbrišete, spet odprete v drugem programu, obdelate in postopek ponavljate, dokler niste zadovoljni. In spet smo pri tratenju časa. Zato smo ogromno dela vložili v funkcije obdelave slik znotraj paketa Office, posebej pa še videa znotraj PowerPointa. Zato Office 2010 vsebuje precej nove funkcionalnosti, kar zadeva obdelavo slik, PowerPoint pa tudi možnosti obdelave videa. Poleg tega je iz PowerPointa mogoče izvoziti predstavitev v obliki videa. Uporabnik sproži predstavitev, zraven posname svoje komentarje oziroma govor, nato pa vse skupaj shrani kot videoposnetek, ki ga je nato mogoče objaviti v spletu, komu poslati in podobno.

Veliko smo naredili tudi v Excelu, recimo na področju vizualizacije oziroma boljše preglednosti podatkov. Zanimiva je recimo funkcija Sparkline, ki omogoča izdelavo miniaturnega grafikona, ki ga je mogoče stisniti v eno samo celico, kar je v poslovnem svetu sprejeto s precejšnjim veseljem, saj je funkcija odlična za opazovanje trendov, gibanja delnic in podobnega. Tu je na primer tudi funkcija, imenovana Slicer, ki omogoča vizualen prikaz povezave podatkov v vrstilni tabeli.

O novostih bi seveda lahko še in še govoril, a je verjetno že iz povedanega razvidno, da jih je veliko. Menimo, da bodo krepko prispevale k storilnosti uporabnikov in da bo Office 2010 več kot upravičil pričakovanja.

Splet. Nekateri pravijo, da je Microsoft predolgo čakal z uvedbo spletnih funkcionalnosti znotraj paketa Office. Ste čakali, da se izpolnijo kateri osnovni pogoji? Če da, kakšni so oziroma kdaj je Microsoft rekel »da, zdaj pa gremo v splet«?
Hmmm. Čakali? V bistvu smo mogoče res. Čakali smo na dve stvari. Prva so potrebe uporabnikov oziroma njihovo izražanje želje po tem, da bi šli v splet. Pozorno smo opazovali nekatere zgodnje ptice, ki so se spopadle s tem, in tudi pozitivno razburjenje, ki je vladalo ob tem med uporabniki, hkrati pa smo opazovali tudi to, kaj ljudje delajo. Ugotovili smo, da je sicer nekaj poskusov bilo, a pri veliki večini uporabnikov se delovne navade niso kaj prida spremenile. Posebej ne čez noč. Ljudje niso pripravljeni kar čez noč pustiti svojih lokalnih zadev in jih preseliti v splet. Zato smo se hoteli najprej prepričati, da če gremo v splet, to naredimo iz pravih razlogov in da obstajajo dejanske uporabniške zgodbe, ki bo tak prehod upravičevale. Recimo skupna dokumentov, univerzalna dostopnost in podobno – to so scenariji, ki zahtevajo spletne storitve, a smo se hoteli prepričati, da jih ljudje res želijo oziroma da zanje obstaja potreba. Druga stvar, ki smo jo čakali, je tehnologija. Nismo si želeli narediti kakšne polovične različice, ki bi bila le nekakšna napoved, kako bo videti končni izdelek. Konkurenti so se odločili biti hitri, a so s tem silili uporabnike k sklepanju kompromisov – ukazi niso enaki kot v namizni različici, uporabniški vmesnik ni enak, vsebini dokumentov se »zmeša« … skratka kompromisov je veliko. Preveč. Zato so se uporabniki obnašali tako, da so dokumente tvorili, obdelovali in podobno lokalno, v splet pa jih postavili le v primeru, ko se je pojavila potreba po sodelovanju. Ko te potrebe ni bilo več, so dokument spet shranili lokalno in do konca obdelali. Tak način je bil predrag in neučinkovit. Zato smo morali počakati na tehnologijo, ki bo ne bo zahtevala teh kompromisov. V ta namen smo izdelali precej obširno aplikacijo v JavaScriptu – Office WebApps, ki uporabniku omogoča enako delo kot v lokalni različici Officea – dokumenti so enaki, delo je spodobno hitro, spremembe, narejene v spletu, se shranjujejo v originalen dokument, skratka uporabnik je deležen enake izkušnje kot z lokalnim računalnikom.

So uporabniki sploh že pripravljeni na spletne aplikacije tega tipa oziroma bodo, ko bo Office 2010 zunaj?
Mislim, da zadeva začenja napredovati. Po mojem mnenju je scenarij, ki najbolj vpliva na sprejemanje tovrstnih storitev, tisti, povezan z elektronsko pošto. Izkušnje kažejo, da se uporaba spletnih aplikacij krepko poveča takoj, ko jih tako ali drugače povežemo z elektronsko pošto. Na primer: uporabnik dobi na svoj spletni elektronski naslov elektronsko pošto s pripetim dokumentom. Ta dokument bi rad videl prek spleta, ga obdelal prek spleta in tudi poslal nazaj. In to je eden od najpogostejših scenarijev in tudi najpogostejša vstopna točka v svet spletnih pisarniških storitev. In to bo tudi del naših WebApps.

Ko smo se odločali o tem, kaj, kako in v kakšni meri se lotiti spletnih storitev, smo izdelali izredno podrobno raziskavo trga oziroma tega, kaj si uporabniki želijo in kaj pričakujejo. In prav vse skupine uporabnikov, razdelili smo jih namreč glede načinov in zahtevnost uporabe, so nas vprašale isto: »Saj ne boste ukinili Officea, mar ne?« Office hočejo zadržati. Spletne storitve jemljejo le kot dodatek, kot skupek funkcionalnosti, ki jih do zdaj niso imeli, ne pa kot nekaj, kar bo nadomestilo lokalni paket.

Ali bodo uporabniki kdaj lahko rekli, da so zadovoljni samo s tem, kar dobijo prek spleta, in lokalnih programov ne bodo potrebovali?
Mislim, da še ne tako hitro, če sploh. Vsekakor to ni Microsoftova strategija ali način razmišljanja. Skozi evolucijo računalnikov so te naprave postale izredno zmogljive. Imajo ogromno procesorsko moč, veliko prostora za hranjenje podatkov, video, zvok, grafika, vse to je v osebnem računalniku čudovito. Ko pa se enkrat zadeve premaknejo iz lokalnega računalnika v splet oziroma v brskalnik, postane to najmanjši skupni imenovalec. Postane platforma, ki je sicer široka, a zelo plitva. Zadeve postanejo dosegljive od povsod, tako geografsko kot tudi kar zadeva naprave, ne morejo pa uporabiti zmogljivosti lokalnega računalnika, zato vsa podjetja, ki ponujajo zahtevnejše spletne storitve, uporabniku namestijo še kak lokalni dodatek – Flash, Silverlight in podobno. Zato menimo, da je razmišljanje o tem, da bo osebni računalnik postal odveč, neumestno. Obstajala bo cela vrsta naprav, ki bodo imele takšno in drugačno funkcionalnost, osebni računalnik pa bo samo ena od njih, ki pa bo za določene namene najboljša – za video, zvok, grafiko, lokalno shranjevanje in podobno, bodo pa tudi opravila, za katera bo dovolj le brskalnik v različnih napravah, predvsem prenosnih, pa naj bo to netbook, telefon, dlančnik ali kakšna čisto tretja naprava, ki se bo šele pojavila. Te naprave imajo to prednost, da jih lahko imamo vedno s seboj in so tako primerne predvsem za opravila, ki zahtevajo visoko stopnjo povezljivosti.

Pred nekako desetimi leti je bilo na trgu kar nekaj podjetij, ki so ponujala svoje pisarniške pakete. Od takrat jih je kar nekaj, če ne celo večina, odpadla. Koga zdaj jemljete kot konkurenta oziroma koga najbolj spremljate, posebej kar zadeva Evropo?
Hmm, težko vprašanje. Spremljamo namreč tako celotne izdelke kot tudi izdelke in podjetja, ki se ukvarjajo s posameznimi zanimivimi komponentami. Seveda pozorno spremljamo OpenOffice kot skupek ponudnikov, razvijalcev in ljudi, ki zelo strastno sodelujejo pri tem. Spremljamo pa tudi podjetja, ki ponujajo različne nišne izdelke, ki bi lahko bili zanimivi – poslovna orodja, visokozmogljiva grafična orodja, pa tudi programsko opremo za računalnike Macintosh, recimo Keynote kot vrhunski izdelek na področju predstavitev. Precej je tradicionalnih konkurentov, pa tudi kar nekaj novih, ki prinašajo nove ideje, kot je na primer socialno mreženje, tudi na področje produktivnosti, in ne le prostočasnih dejavnosti. Zato seveda opazujemo stanje in razmišljamo, kaj lahko na tem področju naredimo mi. Naša filozofija je, da poskušamo združiti dovolj veliko kritično maso tehnologij, programske opreme in funkcionalnosti, s katero bomo naslovili najširše in najzahtevnejše potrebe uporabnikov in vse skupaj združili v sam zmogljiv paket. Zato v Office 2010 vključujemo funkcije s področja socialnega mreženja, dodajamo povezljivost, pa tudi zmožnost odprtokodnega razvoja, prek katerega bodo uporabniki lahko razširili funkcionalnost glede na svoje potrebe in še kaj bi se našlo. In to je prednost, ki jo ima Microsoft – ta širina in zmožnost nasloviti najširše potrebe uporabnikov. Trudimo se, da nas uporabniki jemljejo kot naravno izbiro v primeru, ko hočejo biti res produktivni. Že res, da vsi uporabniki ne bodo uporabljali vsega, kar ponuja paket. Nekdo ne bo uporabljal naprednih funkcij Excela, drugi ne PowerPointa, tretji Worda in podobno, a če bo kateri koli od teh uporabnikov dobil kak dokument, narejen v enem od teh komponent, ga bo lahko odprl, pogledal, nanj odgovoril, ga popravil in podobno. Bo produktiven. In prav to je eno od osnovnih poslanstev Officea 2010.

Moj mikro, Aprila 2010 | Zoran Banovič