V skladu s temi usmeritvami raziskovalni laboratorij IBM Zürich zaposluje računalniške in elektroinženirje, matematike, fizike in kemike iz več kot (v glavnem evropskih) 45 držav, ki med seboj sodelujejo pri raznih interdisciplinarnih projektih v okviru raziskovalnih področij, na katera se laboratorij osredotoča. To so nove tehnologije čipov, nanotehnologije, superračunalništvo, varnost in zasebnost, tveganja in skladnost, pa tudi optimizacija ter preoblikovanje poslovanja.

O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Matthiasom Kaiserswerthom, direktorjem raziskovalnega laboratorija IBM v Zürichu.

Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste postali znanstvenik?
V gimnaziji sem leta 1973 obiskoval tečaj računalniškega programiranja. Delali smo na ogromnem, programabilnem računalniku, ki bi mu za današnje pojme lahko rekli tudi kalkulator. To me je tako prevzelo, da sem se odločil usmeriti v računalniško znanost.

Med dejanskim laboratorijskim raziskovalnim delom in vlogo direktorja laboratorija je precejšen razkorak. Kaj je bil pri tem prehodu iz laboratorija v pisarno za vas največji izziv?
Večina zaposlenih ima tako pisarno kot prostor v laboratoriju, dandanes pa lahko tako in tako delamo povsod, kamor lahko prinesemo svoj prenosnik. Kar še posebej drži, če se človek ukvarja z denimo razvojem programske opreme. Včasih, ko sem sam začenjal, smo delali na večjih napravah, ki jih nisi mogel kar vzeti s seboj, danes pa je to zelo prilagodljivo.

Mislili smo bolj na prehod od dejanskega dela do nadzorovanja in odgovornosti za delo v celotnem laboratoriju.
Seveda človek ne skoči kar v enem koraku iz laboratorija za direktorsko mizo. Najprej postaneš vodja projektov, pri čemer imaš dva sodelavca. Potem si vodja in skrbiš za znanstveni razvoj teh sodelavcev, ne le za njuno tehnično (so)odgovornost pri projektu, nato postaneš šef takšnih vodij ter potem, če je delovno mesto prosto in če te imajo vodilni za primernega, direktor laboratorija.

Če smo prav obveščeni, ima IBM trenutno po svetu dvanajst raziskovalnih laboratorijev. Ali ti sodelujejo ali so vsak posebej osredotočeni na posamezna področja?
Res je, leta 2010 jih je bilo odprtih kar nekaj, zadnjega pa smo odprli lani, in sicer v Keniji. Glede drugega vprašanja pa bi lahko rekli, da držita obe trditvi. Laboratoriji sodelujejo na raziskovalnih področjih, kjer so pri posameznih projektih zahtevana specializirana znanja, ki jih najdemo v drugih laboratorijih. Delajo pa tudi na svojih projektih, kakršnih se recimo tukaj v Švici ne bi lotili. Naj kot primer navedem naš kenijski laboratorij, kjer se trenutno zelo osredotočajo na to, čemur pri IBM rečemo pametnejši promet (Smarter Traffic) in vključuje upravljanje, napovedovanje prometnih zamaškov in podobno. Tukaj v Švici to ni poseben problem, medtem ko je Nairobi kot eno rastočih megamest poln prometnega kaosa, zastojev in drugih s prometom povezanih težav. Zato bo to eno prvih področij, na katerega se bodo osredotočali naši kenijski kolegi.

Imamo torej področja, na katera se osredotočajo posamezni laboratoriji in okrog katerih bodo gradili svojo lokalno identiteto. Še en tak primer je denimo laboratorij v Melbournu, kjer se ukvarjajo z naravnimi viri. Z istimi zadevami se ukvarjajo tudi znanstveniki v našem brazilskem laboratoriju, poleg tega pa tudi z nadzorom in upravljanjem velikih dogodkov. Ob tem so vseskozi dejavni tudi na področju upravljanja z mesti, saj sta, kot veste, Rio in Sao Paulo spet dva od novodobnih megalopolisov, ki predstavljajo precejšnje in zelo specifične izzive za naše znanstvenike na tem zemljepisnem območju.

Če torej pravilno razumemo, so vsi raziskovalni laboratoriji vsaj deloma dejavni tudi na področju lokalnih specifik ter rešujejo lokalne probleme.
Lahko bi tako rekli. V Švici denimo imamo dolgo in bogato zgodovino udejstvovanja na področju varnega e-bančništva. Temu sicer ne bi rekel lokalni problem, je pa tukaj veliko za to dojemljivih odjemalcev, finančnih ustanov, ki uporabljajo ogromno računalniških virov, zaradi česar je varnost zanje ključnega pomena. Zato smo v našem švicarskem laboratoriju načrtno pridobi(va)li veliko znanja na področjih, kot so varnost, pametne kartice in podobno.

Kaj pa nam lahko poveste o raziskavah, ki jih v raziskovalnem laboratoriju v Zürichu opravljate na drugih področjih? Na spletu smo zasledili, da se v laboratoriju ukvarjate tudi z biološkimi znanostmi … Ali ni to nekoliko nenavadno početje za podjetje, ki se sicer ukvarja z IT?
Res je, ukvarjamo se tudi s širšimi raziskovalnimi področji, kot so denimo nanosistemi. Eno od teh so tudi čipi za biološke in medicinske namene, na katerih dela majhna raziskovalna skupina zelo nadarjenih znanstvenikov. Te tehnologije, ki smo jih v Zürichu res dobro obvladali, se uporabljajo recimo pri zahtevnejših procesih v okviru določanja primernosti zdravil. Sicer pa je celotno področje zdravstva čedalje bolj digitalizirano in zahteva čedalje kompleksnejše računalniške rešitve. Zato nas to kot računalniško podjetje seveda zanima, poleg tega pa menimo, da z analizami in rešitvami za upravljanje silnih količin strukturiranih in nestrukturiranih podatkov, ki se porajajo v zdravstvu, lahko pripomoremo tudi k boljši kakovosti zdravstva. Pri tem se spet vračava k prejšnjemu pogovoru o lokalni vpetosti raziskovalnega laboratorija, saj povedano v precejšnji meri velja tudi za Švico. Ima namreč precejšnjo farmacevtsko industrijo, nas pa sodelovanje s podjetji, kot sta denimo Roche in Novartis, ki imata tukaj sedež, seveda zelo zanima.

A če prav razumemo, se v vašem laboratoriju kljub vsemu osredotočate predvsem na raziskave, povezane z računalniškimi tehnologijami?
Pravzaprav … sem imel vedno težave z vprašanjem, kaj je naš fokus. Bržčas so naša raziskovalna področja tako široka zato, ker gre za tako star laboratorij – tukaj smo že 56 let. Ukvarjamo se z marsičim, od nanotehnologije do fizike in dveh prejetih Nobelovih nagrad za dognanja na področju, na katerem še vedno raziskujemo, to je znanost materialov in manipuliranje stvari v nanomerilu. To je eno od področij, na katerem je naše znanje res poglobljeno. Znani smo tudi po tehnologiji kodirane modulacije, ki se jo uporablja v vseh vrstah modemov, čemur bi lahko rekli tudi procesiranje signalov. Tudi na tem področju se še vedno udejstvujemo, predvsem na področju visokozmogljivih pogonov, ki so nekakšen prvi pogoj za raziskave visokozmogljivih I/O-vezij, ki jih vgrajujemo v naše procesorje in druge reči, in vse to vsebinsko pravzaprav temelji na naši zgodovinski 'paradni disciplini' – procesiranju signalov.

Poleg tega bi veljalo omeniti še modeliranje oziroma visokozmogljivo računalništvo, pri katerem s pomočjo logičnih sistemov modeliramo fizične in na ta način uporabljamo visokozmogljive IBM-ove računalnike za reševanje trenutnih problemov. Torej pokrivamo zares širok raziskovalni spekter.

In kakšen je proces spreminjanja rezultatov takšnih raziskav v izdelek, pripravljen za prodajo?
Dal vam bom primer raziskave, ki nas je lani privedla do izdelka. V laboratoriju smo delali na še eni novosti, ki prihaja s področja nanotehnologije, to so učinkovitejši čipi na vodno hlajenje. Zamisel je bila sicer že uporabljena pri izdelkih, ki so bili hlajeni s pomočjo hladne vode, mi pa smo si zamislili sistem, ki bi ga bilo mogoče hladiti s toplo vodo, ki bi jo segrevali na še višjo temperaturo. Če bi torej uporabili vodo, ki ima okrog 60 stopinj Celzija, bi jo potem spustili skozi celoten sistem ter jo ogreli za dodatnih deset stopinj, to še bolj vročo vodo pa bi lahko uporabili za gretje stavb, poleti pa tudi za hlajenje. Potem smo o tem govorili z ljudmi, ki so pri IBM zaposleni v produktnih skupinah. Ti so nam rekli, da je to sicer zelo zanimiva zamisel, vendar za tovrstno tehnologijo niso videli trga, pa tudi precej prilagajanja procesa izdelave bi zahtevala … premislili bomo spet, ko pridete s stranko, ki ima res veliko računalnikov. Potem smo skupaj s politehnično šolo ETH iz Züricha izdelali prvi prototip, prvi sistem svoje vrste, imenovan Aquasar (http://tinyurl.com/bp7vtf5). Dokončan je bil leta 2010, potem pa so ga uporabili ravno v ETH. S tem je zamisel hlajenja z vročo vodo zaživela in izkazalo se je, da lahko v primerjavi s klasičnimi vodno hlajenimi sistemi zmanjšamo izpuste CO2 za kar 85 odstotkov.

To je bil zelo zanimiv raziskovalni projekt, hkrati pa tudi povsem delujoč sistem, ki so ga pri ETH uporabljali predvsem pri svojem delu s simulacijami. Dejstvo, da smo s številkami dokazali uporabnost hlajenja z vročo vodo, je pripomoglo k čedalje večjemu zanimanju širše javnosti v Evropi, potem pa je prišla zahteva za ponudbo iz podatkovnega centra superračunalniškega centra Leibniz v Münchnu, ki ga skupaj uporablja več univerz za uporabne znanosti v Münchnu. Hoteli so kupiti nov računalnik, ki bi bil zgrajen iz ogromnega števila povsem navadnih procesorjev na Intelovi arhitekturi in bi vseboval na desettisoče procesorskih jeder. Slišali so torej nekaj o tem sistemu hlajenja in nam povedali, da jih zadeva zanima, da bi radi imeli nekaj podobnega. Sestavili smo jim torej superračunalnik, kakršnega so želeli, skupaj z vsemi desetinami tisočev jeder ter hlajenjem na vročo vodo, to pa je 'produktne' ljudi iz IBM prepričalo, da so začeli izdelovati tako imenovane sisteme iDataplex. To je bila torej naša pot do trga, prva različica pri nas v laboratoriju, nato prototip s stranko in projekt, ki je bil prvi svoje vrste, potem smo našli še večjega odjemalca in vse skupaj je nazadnje pripeljalo do komercialnega izdelka.

Kaj so po vašem mnenju trije največji dosežki laboratorija v času vašega vodenja?
Rekel bi, da je najpomembnejši dosežek odprtje novega, velikega centra za nanotehnologije. Gre za edinstveno javno-zasebno partnerstvo z ETH in švicarskim Zveznim inštitutom za znanosti materialov, v okviru katerega smo v našem kampusu zgradili novo poslopje, kjer si delimo izjemno drago infrastrukturo, ki vključuje nekatere zelo posebne laboratorije. Sem so prestavili tudi nekaj svojih pisarn, v katerih delajo trije profesorji iz ETH s svojim osebjem, prihaja pa še četrti. Pri posameznih raziskovalnih projektih tudi sodelujemo ali pa delajo skupaj s svojimi partnerji, saj gre tudi sicer za res odprto platformo, v okviru katere lahko svoje partnerje in sodelavce pri nanotehnoloških projektih in raziskavah pripeljemo tako mi kot oni. To je bil res ogromen projekt. Celoten proračun za zgradbo in opremo je znašal okrog 90 milijonov dolarjev, in kot rečeno, vzpostavili smo zares edinstveno javno-zasebno partnerstvo.

Velik dosežek je bil tudi superračunalnik, ki sem ga ravnokar omenil. Gre namreč za trenutno največji superračunalnik v Evropi, brez najmanjšega dvoma pa tudi za v svetovnem merilu največji sistem, hlajen s pomočjo tople vode. Nekaj manjši, a kljub temu zelo pomemben dosežek pa je tudi odpiranje laboratorija nasproti vzhodni Evropi. Začeli smo izvajati program, imenovan Great Minds, v okviru katerega vabimo vzhodnoevropske študente, da preživijo poletje v naših laboratorijih (gre za študente iz praktično vseh vzhodnoevropskih držav, od Rusije do Ukrajine in ostalih bivših sovjetskih republik, razen Slovenije in Hrvaške). Program smo začeli leta 2007 in dosegli velik uspeh, saj so zdaj mnogi od teh študentov tukaj redno zaposleni kot znanstveniki. Mislim, da so to največji dosežki v času mojega vodenja tega laboratorija.

Glede na to, kako hitro ste odgovorili na to vprašanje, je videti, kot da ne bi imeli kakih velikih dvomov o teh največjih dosežkih?
Ko ti uspe hkrati postaviti zgradbo za 60 milijonov ter nakupiti za 15 milijonov opreme – ostalih 15 milijonov za nanotehnološki center je prispeval ETH – oziroma porabiti 75 milijonov IBM-ovega denarja, potem si to res zapomniš. (smeh)

Moj mikro, April Maj 2013 | Boštjan Klajnščak |