V študiji piše, da je naročnik ministrstvo za javno upravo (MJU), ki je tudi določilo cilje raziskave, izvajalec študije je bil IPMIT, pregledali pa so jo v ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (MVZT) ter Centru odprte kode Slovenije (COKS). Glede na sestavo skupine bi človek lahko rekel, da gre za resen izdelek. In smo si ga podrobneje ogledali.

V vodstvenem povzetku, torej razlagi vzrokov za pristop k študiji, piše, da mora biti javna uprava učinkovita, da svojo učinkovitost lahko izboljša z uporabo sodobnih informacijskih tehnologij, da pa so pri tem ovira visoke cene licenc lastniške programske opreme. Kot protiutež se na drugi strani pojavlja odprta koda, kjer za licence ni treba plačati nič in ki se je zadnja leta izkazala tudi v velikih sistemih, in ne le v manjših institucijah. Sledi razglabljanje o tem, ali je akcijski načrt uvajanja sploh potreben in kako so se tega lotili v Evropi. Ugotovljeno je, da akcijski načrt sam zase nima neke vrednosti, saj je pomembna zavezanost k temu, da se dejansko kaj naredi. Sledijo primeri, kaj se je zgodilo v državah, kjer so že nekaj naredili, predvsem pa, kaj so s tem dosegli in koliko denarja so privarčevali, hkrati pa povedali, kaj je bilo do zdaj narejeno pri nas.

Nato si nekako vse skupaj skoči v usta. V študiji pravijo, da se je »v Sloveniji relativno zgodaj pričelo preverjati možnosti prehoda na OKPO v javni upravi, kar je razvidno iz različnih strateških dokumentov, ki obravnavajo to vprašanje. Tudi uporaba OKPO v javni upravi je bila ustrezno podprta s politiko, ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije v letu 2003. Dejstvo je, da ima Slovenija vpeljan dober strateški in pravnoformalni okvir za uporabo OKPO v javni upravi. Čeprav gre pri omenjenih dokumentih večinoma za strateške dokumente in deklarativne opredelitve, pa se ocenjuje, da podrobnejši akcijski načrti niso potrebni.« Če akcijski načrt ni potreben, zakaj že naslednje poglavje nosi naslov »Predlog akcijskega načrta uvajanja OKPO na delovnih postajah …«? Očitno torej akcijski načrt potrebujemo. In ta je nato obrazložen.

K(D)AJ NAS ČAKA?

Časovnica gre nekako takole. Do konca tega leta naj bi v vse delovne postaje v državni upravi namestili OpenOffice.org in Firefox, hkrati pa bi obdržali Microsoftov Office in Internet Explorer. Takšno stanje naj bi veljalo eno leto, v tem času pa bi se izvedla ustrezna usposabljanja zaposlenih za uporabo omenjenih odprtokodnih rešitev. V tem času bi tudi izvedli prilagoditve poslovnih in drugih aplikacij za delovanje v odprtokodnem okolju. Ob zaključku vzporedne uporabe pisarniških zbirk bodo izvedli analizo, ki bo zajela usposabljanja, uporabo in prilagajanje povezanih aplikacij. Ugotovitve v analizi bi bile podlaga za odločanje glede umika lastniške pisarniške zbirke iz delovnih postaj.

V začetku 2012 bi nato pripravili referenčno distribucijo OKPO, ki bi pomenila osnovo za drugi korak uvedbe OKPO v delovne postaje v državni upravi. Ta referenčna distribucija bi vsebovala širšo paleto orodij kot le pisarniško zbirko in brskalnik. V okviru priprave referenčne distribucije bi bile analizirane potrebne prilagoditve namenskih poslovnih aplikacij za delovanje na odprtokodnem operacijskem sistemu. Referenčna distribucija OKPO bi se v sredini leta 2012 preizkušala v enem ali več pilotnih organih. V zaključnem delu preizkušanja bo nato izvedena analiza izkušenj, ki bo podlaga za načrtovanje aktivnosti širše uvedbe te referenčne distribucije.

Na kratko torej: najprej OpenOffice.org in Firefox, nato dodatna orodja in priprava na prehod na Linux. Ambiciozno!

V študiji nato sledi precej obširen pregled obstoječega stanja na področju odprte kode v različnih državah EU-ja ter pregled inštitucij in kompetenčnih centrov, ki imajo zvezo z odprto kodo. Nato del, ki na prvi pogled obeta veliko − pregled smernic in pravilnikov EU na področju odprte kode. V tem delu smo pričakovali kak »ukaz« EU, naj gremo na podprto kodo, a ga nismo našli. V študiji se ugotavlja, da pri OKPO pravzaprav ne gre za smernico, ampak bolj za predloge in sugestije. Sledi še analiza politik na področju OKPO v Sloveniji, nato pa sledi najzanimivejše poglavje – dejanski akcijski načrt. A o tem malce pozneje.

KRITIKE

Takoj ko je dokument ugledal luč sveta, se je, kot je bilo pričakovati, usulo. Kot običajno je najprej šlo za forumske, facebookovske in še kakšne »verske« dvoboje med zagovorniki in nasprotniki odprte kode, torej med »microsoftovci« in »linuksaši«. In kot je tudi običajno, zadeva kaj hitro ni imela več zveze z dokumentom, o katerem naj bi tekla debata, ampak se je prelevila v ideološki dvoboj, kot smo jim bili priča že neštetokrat. Nekaterim pač je do tega … Nekaj debat pa je vseeno bilo bolj »posvečenih«. V njih niso govorili o tem, ali je odprta koda dobra ali slaba, pač pa so se šli drugo, recimo temu »selektivno« argumentacijo. Nasprotniki odprte kode so naštevali projekte prehoda na odprto kodo, ki so ali naj bi propadli, zagovorniki pa so seveda naštevali in hvalili uspele projekte in vsote denarja, ki so bile z njimi prihranjene. A tudi tu je šlo za debate, ki so ponavljajo že vsaj deset let, običajno pa se sprožijo ob podpisih kakšnih krovnih pogodb med državo in Microsoftom. Potem je bilo tu še nekaj bentenja na račun tega, kdo je študijo sploh delal, nad sestavo ekipe, ki jo je izvajala, pa na to, koliko je študija stala in še kaj.

Večina teh debat je popolnoma nepotrebnih in včasih tudi neumnih. O verskih dvobojih tako ali tako nima smisla izgubljati besed. Teh je v informatiki dovolj. Linux−Windows ni edini. Tu ao še Apple in Mac proti drugim, Flash proti drugim, pa Java in še kaj bi se našlo. Pri tem gre večinoma za pihanje in renčanje prepričanih, koristi pa od tega ni nikoli nobene. Podobno ni kaj dosti koristi od naštevanja neuspelih in uspelih projektov prehoda z ene platforme na drugo. Za vsak uspel prehod je namreč mogoče najti kakšnega neuspelega in obratno, pa ne glede na to, ali gre na prehod na odprto kodo, lastniško programje ali kaj tretjega. Zagovorniki enega in drugega bodo naštevali le to, kar jim ustreza, in s tem dajali vtis, da je nasprotna stran zanič. Pravzaprav prozorno in nekako tudi zaničujoče do inteligence tistih, ki o teh stvareh razmišljajo.

Kaj pa ekipa, ki je sodelovala pri izdelavi študije? Da sta vpletena MJU in MVZT, je seveda normalno, saj gre pri obeh za tista subjekta, ki sta s tematiko najbolj povezana. Kaj pa IPMIT in COKS? Prvi pri takšnih in podobnih študijah z državo sodeluje že nekaj časa, pa kaj dosti pripomb še nismo slišali, razen seveda pripomb tistih, ki so zaradi rezultatov študij pogoreli na javnih razpisih ali so se zaradi rezultatov kako drugače slabo počutili. A vedeti je treba, da je bilo pripomb še precej več takrat, ko študij s področja informatike niso izvajali oni, ampak samooklicani strokovnjaki iz javne uprave. Kaj pa COKS? Pri tem gre za inštitucijo, ki jo je ustanovilo MVZT, gre pa za konzorcij podjetij in ustanov, ki se ukvarjajo z odprto kodo. Torej gre za dobre poznavalce odprte kode pri nas. Morda bi se z idejo, da gre za navzkrižje interesov, na prvi pogled lahko strinjali, vendar je res tudi nekaj drugega. Naša država o odprti kodi, čeprav trdi drugače, v bistvu nima pojma. Posebej kar zadeva namizni del. In zakaj nima pojma? Ker se s tem do zdaj ni ukvarjala. In potem je normalno, da za nasvet vpraša nekoga, ki o tem nekaj ve, ima na našem področju nekaj izkušenj in gre povrh vsega še za inštitucijo, ki jo je ustanovila sama s prav tem namenom. Toda ali to pomeni, da je študija brezmadežna, idealna in vsebuje realistične načrte? Še zdaleč ne. Lukenj je po mojem mnenju kar nekaj.

AKCIJE

Pa si oglejmo, o čem podrobneje govori akcijski načrt. Ker država deluje na podlagi zakonov, uredb, navodil in podobnih dokumentov, je najprej treba izdelati ustrezne strateške in operativne dokumente, ki so po študiji naslednji:

• Priprava in potrditev Politike uporabe odprtih standardov in OKPO v javni upravi v Republiki Sloveniji,
• Vzpostavitev kompetenc v zvezi z OKPO na delovnih postajah v javni upravi,
• Potrditev in uveljavitev seznama veljavnih odprtih formatov v javni upravi,
• Priprava navodil in smernic za enakovredno obravnavo OKPO v postopkih nakupa in uvajanja v javni upravi,
• Priprava navodil za oceno primernosti za prehod na OKPO v javni upravi.

Sliši se dobro. Praktično. A naj mi naši javni upravitelji ne zamerijo, če dvomim v to, da bo zadeva izvedena v skladu z načrtom. Zakaj? Omenil bom le dva dokumenta. Prvi je »Strategija e-uprave RS za obdobje od leta 2006 do leta 2010«, drugi pa »Strategija razvoja informacijske družbe v Sloveniji – SI2010« iz leta 2007. V prvem je bilo že leta 2006 zapisano, da je »uporaba odprtih standardov in odprte kode v javni upravi predvidena v sklopu Informacijskih rešitev. V tem delu je predvidena priprava priporočil za uporabo sodobnih odprtih standardov in odprte kode za razvoj e-uprave ter aktivno spremljanje rešitev na tem področju.« V drugem dokumentu, ki ga je izdalo MVZT pa piše, da je »vizija RS na tem področju zagotoviti ustrezne možnosti za razvoj, uvajanje in uporabo rešitev, ki temeljijo na načelu odprte kode, in sicer na vseh področjih javnega interesa. Vizija strategije na področju razvoja in uvajanja OKPO se uresničuje preko doseganja zastavljenih strateških ciljev, ki so dejavna podpora enakovredni obravnavi lastniške in OKPO, uveljavljanje informacijskih rešitev, ki temeljijo na odprtih standardih in protokolih, usposabljanje, izobraževanje in uvajanje v delo z OKPO ter dejavno spodbujanje prenosa znanja in dobrih praks, izogibanje zapiranju v posamezne informacijske rešitve, pridobivanje polne pravice do lastništva in sprememb izvorne kode informacijskih rešitev, zagotavljanje varstva avtorske in drugih materialnih in nematerialnih pravic in zavzemanje za čim širšo uporabo programskih rešitev, temelječih na odprti kodi tudi zunaj javnega sektorja (v gospodarstvu in civilni družbi).« Kaj od tega se je dejansko uresničilo? Pravzaprav bore malo. No ja, ustanovil se je prej omenjeni COKS, vse drugo pa je bolj ali manj ostalo na papirju. Še tista napovedana skupina, ki naj bi spremljala dogajanje na področju OKPO, se po informacijah, ki jih imamo, niti enkrat ni sestala, kaj šele da bi kaj dejansko spremljala.

In če je bilo do zdaj tako, kako se bodo izdelali tako pomembni dokumenti v tako kratkem času? Kaj se je spremenilo, da bi lahko verjeli, da se bo resnično kaj dejansko naredilo? Dokumenti sami namreč ne pomenijo nič. Ali kot so lepo ugotovili Nizozemci, ki so rekli, da je poleg uporabe odprtih standardov in ustrezne podpore s strani dobaviteljev in sistemskih integratorjev zelo pomembno tudi to, da imajo odgovorni ljudje vizijo, so na prehod pripravljeni in mu predani. In to naša študija tudi predvideva, ko pravi: »Obenem je treba za uspešno realizacijo akcijskega načrta zagotoviti predvsem ustrezno angažiranost in pripadnost odločevalcev v državni upravi, ki bi z usklajenim delovanjem pripomogli k vzpostavitvi ustreznega okolja za širšo uporabo OKPO tudi na namizjih.« Je to angažiranost mogoče doseči v tako kratkem času? Po izkušnjah sodeč ne. Zato dvomim, da bo »do konca leta 2015 90 % institucij državne uprave v Republiki Sloveniji na delovnih postajah uporabljalo OKPO.«

A časovna dimenzija ta trenutek niti ni tako pomembna. Čeprav gre za dokaj konkretne roke, ki so si jih zadali naši javni upravitelji in s tem dali vedeti, da gre zares, pa nam tu še nekaj manjka. Denar! Manjkajo nam najprej tako podatki o stroških prehoda kot tudi ocenjena privarčevana sredstva. V študiji je navedeno, da se bo »Priprava navodil za izdelavo študij stroškov in koristi« začela deset mesecev po začetku projekta in bo trajala tri mesece, to pa je tudi vse. Običajno so vsaj približni stroški jasni na začetku projekta. Manjka na primer kak stavek, v katerem bi pisalo, da nas bo prva faza prehoda (vsaj okvirno) stala toliko in toliko, druga toliko in toliko, vendar pričakujemo, da bomo s tem privarčevali toliko in toliko. Tega žal ni.

Denar je seveda pomemben, vendar me je pri celotni stvari še bolj zbodlo nekaj drugega. Namreč splošno pomanjkanje strategije na področju informatike. Prehod na odprto kodo do takrat in takrat− sicer lepo in prav in stvar načelno tudi podpiram iz razlogov, ki jih bom opisal malo pozneje. Vendar takšnih zadev država ne more izvesti sama! Za to potrebuje prej omenjeno podporo s strani dobaviteljev in sistemskih integratorjev. Jih imamo v Sloveniji dovolj? Predvsem pa ali jih imamo dovolj za tako hiter prehod? Je že res, da za nameščanje Firefoxa in programov Open ali LibreOffice ne potrebujemo ne vem kakšnih intergratorjev in tudi za podporo tem izdelkom ne, čeprav bi nas nekateri radi prepričali v nasprotno. A zadeve se precej bolj zapletejo, ko se enkrat začnemo pogovarjati o poslovnem sistemu, o integraciji, o operacijskem sistemu. V ta namen pa potrebujemo dobre sistemske integratorje. Bo tu zadeva pokleknila? Lahko, lahko pa tudi ne. Pri nas je država dokaj pomemben partner in kar nekaj precej uspešnih programskih hiš dela z njo. Možna sta dva scenarija – da sistemskih integratorjev ne bo dovolj in bo država projekt opustila ali pa se bodo obstoječa podjetja oziroma integratorji prilagodili novim razmeram. Jaz bolj stavim na slednje, če bo seveda pri vsem tem svoje naredila tudi država. Ta je povsod po svetu eden največjih spodbujevalcev informacijske industrije, saj gre na eni strani za velike sisteme s tudi nekaj tisoč ali celo deset tisoč uporabniki, hkrati pa gre za strateško pomembne zadeve, saj gre za informacije, te pa so glavni »repromaterial« države.

In zakaj mislim, da se bodo podjetja prilagodila? Spomnimo se dogajanja pred kakšnimi petnajstimi leti. Takrat je bil dokaj opazen predmet debate slovenjenje Microsoftovih izdelkov. Če se takrat država ne bi vnaprej obvezala, da bo kupila toliko in toliko licenc, Slovenija nikoli ne bi dobila lokaliziranih izdelkov ali pa bi jih precej let pozneje. Takrat je slovenskemu Microsoftu uspel veliki met. Na eni strani jim je uspelo prepričati slovensko državo, da se obveže za nakup, hkrati pa svojo nadrejene prepričati, da bo res tako in da se zato splača investirati v lokalizacijo. Država je takrat torej aktivno stopila na informacijsko prizorišče in pomagala tako sebi kot tudi Microsoftu. Je zdaj čas, da pomaga tudi odprti kodi? Mislim, da je. Zakaj?

Nekaj o tem pišem v posebnem okvirju o slovenski funkcionalni nepismenosti. A težav je še nekaj. Ena je v tem, da imamo na nekaterih informacijskih področjih skorajda monopole. Najočitnejša sta seveda namizni operacijski sistem in pisarniški paket. Mislim, da si v sodobni družbi na nobenem področju ne bi smeli dovoliti monopolov, in tako tudi na informacijskem ne. Monopoli namreč prinašajo vsaj dve nevarnosti. Ena je možnost izsiljevanja s strani monopolista, čemur smo v blagi obliki priča že kar nekaj časa, čeprav verjetno predstavniki Microsofta pred pogajalci s strani državne uprave ne nastopajo tako. A dejstvo je, da če država ne podpiše podaljšanja krovne pogodbe za licence, bo s potekom pogodbe postala največji nelegalni uporabnik programske opreme v Sloveniji. In ker alternative nima, tudi nima druge možnosti, kot da pogodbo podpiše. Pogajanja lahko potekajo le še okoli cene. Če bi država imela vsaj približno pripravljeno alternativo, bi bila lahko njena pogajalska izhodišča precej boljša, hkrati pa bi pri neuspelih pogajanjih lahko posegla po alternativi. Druga nevarnost vezave na enega samega ponudnika je v tem, da ostanemo na suhem, če se z njim kaj zgodi,. Če se je zgodilo Enronu, zakaj se ne bi še komu drugemu? In tudi tu bi bile posledice bistveno blažje, če bi imeli pripravljeno kakršno koli alternativo. Tako pa je nimamo. In da ne bom spet dobival očitkov, da favoriziram odprto kodo. Sploh ne gre za to! Favoriziram možnost alternative oziroma izbire. Pri tem mi je vseeno, ali gre za lastniške ali odprtokodne izdelke. Pomembno je, da alternativa obstaja. Ta trenutek je pač tako, da je na pisarniškem področju edina alternativa Microsoftovemu Officu pač OpenOffice.org oziroma LibreOffice. Drugih preprosto ni. Tisto, s čimer se hvalijo spletne storitve, še nekaj časa ne bo pisarna, ampak le izhod v sili. Zato menim, da je način, kjer se najprej začne uporabljati alternativni pisarniški paket in se prek tega vidi, kako zadeva deluje, dobra odločitev. Prek pisarniškega paketa bodo vsi vpleteni dobili dejanske izkušnje, ki jih bo pozneje mogoče izkoristiti pri morebitnih nadaljnjih korakih. Hitenje s tako drastičnimi koraki, kot je hitra menjava operacijskega sistema, po mojem mnenju ni priporočljivo.

Pri pomanjkanju strategije je pomembno opozoriti še na nekaj. Nujen korak, ki bi ga bilo po mojem mnenju treba storiti, je sprememba načina dela v šolstvu. Tam bi morale biti odprtokodne rešitve, predvsem kar zadeva pisarniški paket, postavljene ob bok lastniškim tudi v učnem načrtu. Zakaj? Najprej zato, ker bodo otroci le tako dobili potrebno širino in bodo lahko izbirali, s katerim orodjem bodo rešili svoj problem. Ne pa da bodo orodja predpisana, rešitve problemov pa se bodo prilagajale orodjem. Druga prednost je v tem, da lahko pri odprtokodnih projektih učenci in dijaki tudi sami posežejo v sistem, ga pregledujejo, ugotavljajo, kako deluje, in ga tudi prilagajajo lastnim potrebam, kar je vsekakor dobro za njihovo informacijsko znanje.

BOMO ALI NE BOMO?

Po temeljitem razmisleku lahko ugotovimo, da je pričujoči dokument sicer korak naprej, da pa vseeno ostajamo skeptični. In to tako kar zadeva vsebino kot tudi časovnico. Glede na do zdaj izkazano hitrost javnih upraviteljev na tem področju smo lahko srečni, če bo do konca tega leta imelo OpenOffice.org ali LibreOffice deset ali dvajset odstotkov uporabnikov. To bi bil že uspeh. Bojim pa se, da se bo zalomilo že pri dokumentaciji. Upam, da se motim.

Kar zadeva vsebino se moramo vprašati še nekaj. Ali je res v interesu naše države, da povsem zamenja sistem? Je nujno preiti iz ene skrajnosti v drugo? Ali res ni mogoče, da bi oba sistema sobivala v zdravem razmerju? Seveda boste takoj rekli, da je tu preveč težav z združljivostjo. A pomislimo malo. Vzemimo pisarniški paket. Microsoft ima pri njem tako velik tržni delež, da mu seveda na kraj pameti ne pade, da bi konkurenci kakor koli pomagal pri izmenljivosti formatov zapisov datotek. In zato se konkurenca, v tem primeru seveda OpenOffice in LibreOffice, trudi izdelati pretvornike, ki bodo znali brati in zapisovati Microsoftove formate. Pri formatu doc je to še nekako šlo, pri docx pa so za zdaj še težave. Če bi bili deleži pisarniških paketov vsaj približno uravnoteženi in bi bilo dokumentov, zapisanih v odprtih formatih, več, bi se tudi Microsoft brez dvoma odzval, saj bi bilo v njegovem interesu, da njegovi izdelki znajo brati dokumente, shranjene s konkurenčnimi orodji. In kar naenkrat združljivost ne bi bila več vprašljiva. Kaj pa če se Microsoft ne odzove? Brez skrbi, se bo pa kak domač integrator, ki bo zadevo uredil tako, da bo delovala.

Kaj pa drugi tehnični vidiki? V študiji jih pravzaprav ni, kar je morda presenetljivo. So pisci izhajali iz tega, da so Open/Libre Office, Firefox, Linux in druščina tehnološko tako daleč, da nihče ne dvomi, da so uporabni? Očitno. Tako lahko tudi sklepamo po Microsoftovem odzivu, kjer so bili v izjavi za javnost obzirnejši, saj so zapisali, da »v objavljenem dokumentu manjkajo analize javnofinančnih posledic, tehnološke smotrnosti in posledice povezljivosti z obstoječimi sistemi ter analize z vidika varnosti. Objavljeni dokument je zato nepopoln, neobjektiven in zavajajoč ter v nasprotju s svetovnimi trendi ter tudi usmeritvami Evropske unije na področju javnega naročanja.« Pri komunikaciji s partnerji pa so bili konkretnejši: »V slovenski podružnici Microsofta ocenjujemo, da je študija nekvalitetna in prizadevali si bomo, da jo vlada umakne« ter »dvomimo, da se bo na podlagi te študije sprejela kakršnakoli odločitev. Vlado bomo pozvali, da nam dovoli sodelovati v nadaljnji razpravi o tem dokumentu. Dokazali bomo, da je poslovanje z našimi programi bolj učinkovito kot z nepremišljenim uvajanjem odprtokodnih sistemov. Tudi v Sloveniji je bilo v javni upravi že kar nekaj poskusov uvajanja odprtokodnih alternativ, ki so bodisi ostale neizkoriščene ali pa so se uporabniki vrnili na Microsoftove programe« in na koncu pozvala partnerje, da jih podprejo. Študija je očitno nekoliko bolj pretresla Microsoft kot prejšnji poskusi, pri katerih je bilo nekaj stresa znotraj slovenske podružnice, navzven pa se kaj dosti ni opazilo. Da bodo tiho, seveda ni bilo pričakovati, saj gre pri celotni stvari za prvi dokument, ki ni samo načelen, ampak določa, da naj bi se dejansko kaj tudi storilo, a reakcija je vseeno dokaj zgovorna.

Kakor koli že, ključ uspešnega informacijskega okolja prihodnosti ni v »enoumju«, ampak v uravnoteženih heterogenih okoljih. Nam bo ta študija oziroma akcijski načrt to omogočil? Ne vem. Prepričan sem, da do leta 2015 ne, in tudi ne do te mere, kot je opisana v študiji. A tega se po mojem mnenju zavedajo tudi načrtovalci. So namenoma zahtevali celo roko v želji dobiti vsaj podlaket? Ali pa je vse skupaj le trik, s katerim bi si pridobili boljša pogajalska izhodišča pred podpisom nove krovne pogodbe z Microsoftom? Bomo videli kaj kmalu.

Moj mikro, april 2011 | Zoran Banovič |