Praktičnih primerov kibernetičnega vojskovanja je veliko, čeprav je treba povedati, da je vse bolj zadeva sumov, analiz preteklih spopadov in razlag različnih vojaških analitikov kot pa dejanskih podatkov, saj se s tem ne bo pohvalila nobena država. Takšne in podobne vojaške akcije so še vedno zelo tajne. Saj je tudi razumljivo, če bi se vsi hvalili s tem, kar lahko počnejo drug drugemu, bi s tem mimogrede tudi razkrivali svoje zmogljivosti, česar pa seveda ne želi nobena vojska. Pa poglejmo, kaj bi lahko spadalo med kibernapade.

Ameriška vojska naj bi se s tem področjem vojskovanja ukvarjala že od osemdesetih let z začetnimi poskusi oviranja nasprotnika z uporabo računalniških virusov.

Že leta 1982 naj bi CIA povzročila eksplozijo dela plinovoda v Sibiriji z »logično bombo«.

V začetku devetdesetih let so lahko svoja znanja temeljito preizkusili v zalivski vojni. Takrat so objavili podatke o določenih naprednih orožjih, ki s pomočjo mikrovalov motijo ali celo uničijo elektronske naprave in s tem ohromijo nasprotnika. Čeprav priznajo možnost napada tako na vojaške kot tudi civilne cilje, pa tovrstnega delovanja niso priznali. Določeni neodvisni strokovnjaki pa opozarjajo na možnost kibernetičnih napadov na iraške komunikacije, prek katerih je iraška vojska pošiljala podatke raketnim sistemom.

V drugi zalivski vojni je bila takšna oblika podpore klasičnemu vojskovanju bolj očitna in tudi bolj učinkovita, seveda pa ZDA takšnih aktivnosti niso priznale.

Na močno kibernetično podporo vojaškemu napadu na Srbijo opozarja precej strokovnjakov. Šlo naj bi za več vdorov v sisteme zračne obrambe in nadzora zračnega prostora. Za nameček nekateri strokovnjaki opozarjajo na »nesrečen« in »naključen« bombni napad na kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. Kot »pravi« vzrok se omenja, da naj bi kitajska srbski vojski nudila komunikacijsko podporo. Manj kot dvanajst ur po tem dogodku se je pojavila skupina hekerjev z imenom Chinese Red Hacker Alliance, ki naj bi sprožila tisoče napadov proti ameriškim vladnim spletnim stranem.

Leta 2004 naj bi prišlo do napada, imenovanega Titan Rain. Kitajska vladno podprta skupina hekerjev naj bi napadla računalnike podjetij Lockhead Martin in Sandia, ki proizvajajo visokotehnološka orožja za ameriško vojsko. Nekaj napadov naj bi zaznali tudi v Veliki Britaniji in na nekaterih računalnikih zveze NATO. Ni znano, do kakšnih podatkov se prišli napadalci. Kitajska seveda zanika vpletenost. Morda se bo rezultat videl na razvoju kitajske vojaške tehnike.

Leta 2007 naj bi Botnet, poganjan z več kot milijona računalnikov, v Estoniji ohromil vladne, medijske in gospodarske spletne strani. Zaradi kompleksnosti napada sumijo vpletenost ruske vlade, motiv naj bi bile politične napetosti med državama. Seveda Rusi tega ne priznajo.

Istega leta naj bi »neznana tuja sila« vdrla v visokotehnološke in obrambne inštitute ZDA in prenesla terabajte podatkov.

Leta 2008 naj bi med rusko-gruzijsko vojno ruska vojska združevala vojaške napade s sočasnimi kibernetičnimi napadi na gruzijske vladne spletne strani.

Decembra istega leta naj bi izraelska vojska izvedla vojaško operacijo Cast Lead, naravnano proti pripadnikom Hamasa, ki je poleg klasičnega napada vključevala tudi kibernetični napad na palestinske spletne strani in računalniške sisteme medijev na področju operacije.

Leta 2009 se je kibernetični vohun, imenovan GhostNet, dokopal do informacij iz vladnih in zasebnih organizacij v več kot sto državah. Dejanja je osumljena Kitajska, ki pa to seveda zanika.

Istega leta naj bi v Kirgiziji v času tulipanske revolucije pripadniki kirgiške obveščevalne službe vlomili v elektronski poštni nabiralnik Genadija Pavljuka, vodilnega disidentskega novinarja, s tem pridobili podatke o njegovih projektih in ga zvabili na sestanek, kjer so ga ubili. Vse skupaj je sprožilo še več nemirov.

Lani je bil na pohodu virus oziroma črv Stuxnet, ki naj bi bil pravi kazalec, kako natančna so lahko takšna orožja, in da je z njimi dejansko mogoče povzročiti tudi fizično škodo. Zanimivo je, da naj bi bil naravnan proti računalnikom, ki niso priključeni v internet, in namenjen prekinitvi delovanja določenih programov v industrijskih računalnikih Siemens. Čeprav se oprema omenjenega podjetja uporablja za veliko legalnih namenov, pa je takšna oprema tudi v iranski nuklearki, namenjeni obogatitvi urana. Virus naj bi meril na sistem, ki nadzoruje elektromotorje, namenjene poganjanju centrifug v procesu obogatitve urana. Se pravi zelo natančno orožje, čeprav so ga našli tudi v opremi omenjenega podjetja v ZDA, Nemčiji, na Kitajskem, v Indiji, Avstraliji in Veliki Britaniji. Seveda gre pri omenjanju namere virusa za domneve in analize, saj dejanja ni nihče javno priznal. Prav tako niso našli vira, od kod se je virus začel širiti, ali pa tega vsaj niso javno objavili.

Januarja letos naj bi v Tuniziji med jasminovo revolucijo, ki naj bi odstavila podkupljivo vlado, med protesti prišlo do kraje prijavnih podatkov za elektronsko pošto vseh uporabnikov državnega ponudnika interneta AMMAR. Vključila naj bi se tudi skupina Anonymous, ki naj bi sprožila vrsto napadov DoS na strežnike družbe AMMAR in vladne spletne strani.

Takšnih in podobnih napadov je bilo v preteklosti še veliko, čeprav gre, kot rečeno, tudi pri omenjenih v glavnem za rezultate analiz in predvidevanja strokovnjakov, in ne za dejstva, ki bi jih lahko tudi dokazali. Že to se bere kot znanstvenofantastični film, je pa dejstvo. Če že ne preverljivo, pa takšno, ki ga strokovnjaki ocenjujejo za mogoče in verjetno.

Če k tem dogodkom prištejemo še vse mogoče napade hekerjev na vladne in nevladne organizacije po svetu, je kibernetičnega bojevanja veliko.

Če računamo še na razmah pametnih telefonov, tabličnih računalnikov, dlančnikov, prenosnikov in še kakšnih računalnikov v civilnih in vojaških sferah, je jasno, da se potencialno bojišče iz leta v leto veča. Vsi skupaj smo vse bolj odvisni od računalnikov tako doma kot v službi. Tako si ni težko predstavljati scenarija, na katerega opozarjajo strokovnjaki, ko bi kibernetični napadalci napadli recimo najprej infrastrukturo neke države. Predstavljajte si izpad električne energije, hkraten izpad vseh semaforjev po večjih mestih, izpad usmerjanja ali napačno usmerjanje potniških letal v zraku in vlakov po vsej državi. Zraven še napad na bančne in vladne sisteme … Menda bi lahko na tak način državo potisnili v kameno dobo v nekaj urah, največ v nekaj dneh. Žal so zaloge vsega, kar potrebujemo, v mestih zelo omejene in se zanašamo na hitro dostavo. Že samo izpad odvoza smeti je lahko lokalna katastrofa. Problem je, da se v resnici ne zavedamo, kako občutljivi postajamo zaradi avtomatizacije vsega, kar je mogoče. No, manj razvite države so seveda manj občutljive. Vsaj ena prednost za revne države torej.

V vojski poljubno razvite države ni stanje nič drugačno. Mrežne povezave so prepletene in povezujejo vojake z informacijskimi sistemi, oddaljenimi orožji ali enotami za podporo. Zdaj lahko poveljniki ves čas z varne razdalje opazujejo napredovanje lastne vojske in ga v hipu tudi preusmerijo. Vsi rodovi vojske so povezani in delujejo skupaj. Brez tega si modernega vojskovanja ni več mogoče predstavljati. Vojske sicer ne prizadene toliko, če ostane brez elektrike, saj ima svoje vire napajanja. Če se nekdo vmeša v komunikacije in mrežne povezave in pomeša ukaze ali prepreči komuniciranje različnih delov vojske med seboj, pa lahko hitro povzroči razpad sistema in je vojaške operacije hitro konec. Ali pa se zgodi, da vojska nehote napada svoje enote.

Problem kibernetičnega orožja je tudi njegova nevidnost med izdelavo. Če se katera od držav loti izdelave klasičnega orožja, pa naj je to le novo vojaško letalo, je to precej težko skriti pred vsemi mogočimi vohunskimi sateliti različnih držav. Če ne drugega, je treba novo orožje preizkusiti na poligonu, in če ne prej, je takrat več ali manj možnosti za odkritje. Pri kibernetičnem orožju pa vsega tega ni. Zato je lahko tudi napad popolno presenečenje.

Moj mikro, Februar 2012 | Slavko Meško |