V ne tako oddaljeni preteklosti smo lahko televizijske programe spremljali samo prek naprav, namenjenih izključno temu opravilu − televizorjev. Potreben signal smo »ujeli« s klasično TV-anteno, programska shema sicer ni bila ravno pestra, je pa zadostovala tedanjim potrebam povprečnega uporabnika. Z uvedbo prvih kabelskih distribucijskih sistemov se je pestrost programske sheme izboljšala, tisti najbolj zagrizeni pa so lahko posegli tudi po satelitskem sprejemu TV-signala. Z razvojem tehnologije in pojavom širokopasovnih internetnih povezav dobiva televizija novo podobo in uporabnost.

RAČUNALNIK KOT TELEVIZOR

Dolga leta se na področju distribucije in sprejema televizijskih programov ni za uporabnika zgodilo nič presenetljivega. S pojavom prvih dovolj zmogljivih računalnikov pa smo uporabniki lahko kupili tudi čisto prave računalniške TV-kartice, ki so omogočale preprosto nadgradnjo računalnika v polno funkcionalen TV-sprejemnik. Računalniške TV-kartice so tako mnogim človeškim osebkom olajšale vsakdanje življenje. S cenovno dostopnostjo in uporabnostjo so več kot dober nadomestek dodatnemu družinskemu TV-sprejemniku, ki poleg visoke cene zahteva še posebno mesto v našem domu. Oboroženi z novodobnim sprejemnikom, pripadajočim daljinskim upravljalnikom, možnostjo shranjevanja priljubljenih oddaj z izdelavo urnika in uporabe teleteksta smo se sodobni TV-gledalci izognili marsikateremu prepiru z drugimi člani gospodinjstva glede pomembnosti trenutno izbranega programa. Računalnik se je tako kot pomožni TV-sprejemnik lepo obnesel, čas pa je postopoma pripomogel tudi k temu, da smo 14-palčne CRT-monitorje zamenjali s sodobnimi 19- ali več palčnimi LCD-zasloni, ki »pomožnemu« sprejemniku zagotavljajo solidno velikost prikazane slike.

TV PREK SVETOVNEGA SPLETA

Zgodba se seveda ne konča tukaj. S povečanjem procesorske zmogljivosti računalnikov in razvojem pretočnih video vsebin lahko že dalj časa svoje priljubljene oddaje boljše ali slabše tehnične kakovosti spremljamo tudi prek svetovnega spleta. Med drugimi nam spletni portal www.rtvslo.si že vrsto let ponuja tako ogled arhiva oddaj lastne produkcije kot živega TV-sporeda. Storitev je bila pred pojavom širokopasovnih internetnih povezav zaradi slabe kakovosti in plačevanja časa povezave zgolj zanimiva, širokopasovni internetni dostop pa ji je dodal še uporabnost in video na zahtevo (VOD)je postal naš vsakdanjik.
Sočasno s prihodom širokopasovnih internetnih povezav smo uporabniki dobili tudi možnost sprejema IPTV− digitalne televizije, ki za distribucijski kanal uporablja kar internetni protokol ter obstoječo širokopasovno internetno povezavo. Storitev lahko z nekaj pravilno izbrane programske opreme brez težav spremljamo tudi prek osebnega računalnika, o tem smo v reviji že pisali. Seveda z nakupom različnih vrst razširitvenih računalniških kartic (obstajajo tudi kombinirane), lahko sprejemamo prav vse vrste distribucije TV-programov (DVB-S, DVB-T, DVB-C, klasično analogno zemeljsko, satelitsko in kabelsko TV). Vsi ti načini so namenjeni distribuciji končnim uporabnikom, ki pa smo še kljub razširitvi še vedno omejeni s ponujeno programsko shemo. Tako se nekje na drugem koncu sveta na televizijskem kanalu, ki ga pri nas ni mogoče spremljati, ravno odvija tekma, ki si bi jo radi ogledali, morda pa se na ameriškem televizijskem kanalu HBO predvaja serija, ki jo navdušenjem pričakujemo že več mesecev. Ker nekaterih TV-programov ne glede na debelino naše denarnice na našem področju ni možno spremljati, lahko kot distribucijsko pot uporabimo kar internet. Posameznika, ki ima dostop do želenega programa poprosimo, da nam omenjeno zadevo posreduje v obliki video zapisa. Če ima dovolj zmogljiv računalnik in internetno povezavo, nam bo lahko ustregel. Ravno tako mnoge TV-hiše svoj program vsaj delno brezplačno oddajajo prek svetovnega spleta. Težava se pojavi v primeru, ko želi isti program spremljati več uporabnikov hkrati. Za nemoteno spremljanje TV-programov potrebuje uporabnik določeno pasovno širino, ki pa ob večjem številu uporabnikov ponudnika hitro udari po žepu. Če je uporabnikov preveč, pasovna širina, namenjena distribuciji kanalov, pa premajhna, nemoten ogled preprosto ni več možen. Pomaga nadgradnja sistema ponudnika − ali pa morda …

P2P-TV

Omrežja P2P (peer-to-peer − vsak z vsakim) poznamo vsi, slavnemu Napsterju so sledili Kazaa, e-Mule, e-Donkey in mnogi drugi odjemalci P2P, v zadnjem času pa je v svetu P2P vsekakor prevladal sistem BitTorrent. Zamisel delovanja omrežij P2P temelji na razbremenitvi centralnih strežnikov, ki ob velikih sočasnih zahtevah uporabnikov preprosto ne zmorejo opraviti zahtevanega dela. Omrežje P2P to spremeni, saj vlogo centralnega strežnika prevzamejo uporabniki, ki so hkrati tudi odjemalci. Vsebina, ki jo želimo prenašati, se razdeli na veliko majhnih delov in se nato prenaša med uporabniki. Dele vsebine, ki jo že imamo, lahko drugi uporabniki prenesejo od nas, podatke, ki jih še potrebujemo, pa prek omrežja P2P dobimo od drugih uporabnikov. Tako vsi sočasno pošiljamo in prejemamo podatke. Seveda za pravilno delovanje ne potrebujemo nikakršnega znanja, saj za vse poskrbi ustrezen algoritem uporabljenega sistema. Zaradi dvosmernega prenosa podatkov – smo tako odjemalec kot strežnik − velja pravilo, da se hitrost prenosa posamezne vsebine povečuje s številom uporabnikov, ki opravljajo enako opravilo.Torej ravno nasprotno kot pri sistemu centralnega strežnika, kjer odzivnost in uporabnost pada z številom uporabnikov.
Zadevo lahko poleg uporabe za prenos datotek koristno izrabimo tudi za prenos živega TV-programa. Uporabnik potrebuje le ustrezen programski odjemalec in dostop do interneta, ki je hitrejši kot podatkovni tok izbranega TV-kanala. Distribucija TV-programov omrežja prek P2P je zanimiva tudi za resne TV-hiše, ker so tako z zanemarljivimi stroški dosegljivi uporabnikom po vsem svetu. Uporabnikom P2P-TV žal ni vedno mogoče zagotoviti povsem nemotenega sprejema izbranega kanala, saj je ta odvisen od števila gledalcev in njihovega sodelovanja pri redistribuciji. Prav tako P2P-TV glede na druge distribucijske poti ni ravno najvarčnejši, saj se prenese tudi do 40 % več podatkov kot pri klasični internetni distribuciji video vsebin. Ponudniki P2P-TV tudi nimajo nadzora nad spremljanjem TV-programa, tako ne morejo onemogočiti sprejema na določenih območjih, ne morejo spremljati gledanosti ali kakor koli drugače od gledalcev dobiti povratnih podatkov.
P2P-TV sprva deluje dostopno tako ponudnikom vsebin kot končnim uporabnikom, vendar se stroški prenosa podatkov samo preselijo s ponudnika na uporabnika, kar dolgoročno pomeni višje stroške za gledalca, saj se bo zaradi povečanega prometa podražilo tudi vzdrževanje omrežja. Sistem P2P-TV je vsekakor zanimiv kot alternativna oblika spremljanja TV-kanalov in kot način spremljanja TV-programov, ki na našem območju sicer niso »legalno« dosegljivi. Slovenci po svetu lahko preko P2P-TV spremljajo prvi program naše nacionalne TV. Kot nadomestek prave televizije pa trenutno obstaja vse preveč slabosti, ki preprečujejo vsakdanjo uporabo storitve.

RTV SLOVENIJA IN P2P

Naša nacionalna TV (www.rtvslo.si) se je odločila za distribucijo svojega prvega TV-programa lastne produkcije tudi preko omrežja P2P-TV. Odločili so se za Octoshape − P2P-odjemalec/strežnik pretočnih video/audio vsebin. Octoshape (www.octoshape.com) se izkaže kot odličen izdelek, ki omogoča kakovostno in poceni distribucijo vsebin vsem, ki to želijo, ob nizki porabi internetne pasovne širine. Teotetično omogoča distribucijo neomejenemu številu odjemalcev. Zaradi naprednega načina delovanja pri uporabniku ne prihaja do zatikanj, preskakovanja ali ponavljanja prizorov, kar je problem večine drugih P2P-TV sistemov. Octoshape zaradi stabilnosti in zanesljivosti uporablja veliko ponudnikov pretočnih vsebin.
Kot vsi strežniki P2P-TV, tudi Octoshape stroške distribucije ponudnika vsebin prenese na končne uporabnike – gledalce, saj »izrablja« njihovo internetno povezavo za nadaljnjo distribucijo. Pri odjemalcu pogrešamo možnost nadzora nad količino prenešenih podatkov oziroma uporabljeno pasovno širino, namenjeno distribuciji. Na uradni spletni strani je seznam nekaterih televizijskih in radijskih programov, ki za distribucijo uporabljajo omenjeni sistem. Programski odjemalec je uporabniku viden kot majhen uporabniški vmesnik, prek katerega lahko izbiramo privzeti multimedijski predvajalnik, spletni brskalnik in način nadgradnje programa. Javanska različica programske opreme je na voljo tudi za sisteme Linux in Mac.

KAKO JE DRUGOD PO SVETU

P2P-TV omogoča preprosto distribucijo tako legalnih kot avtorsko zaščitenih vsebin, zato je podobno kot uporaba omrežij P2P v namene prenosa datotek tudi P2P-TV lahko tarča nezakonitega delovanja. V internetu že lahko zasledimo spletne strani, ki nam v zameno za nekaj cvenka ponujajo dostop do skorajda poljubnega števila televizijskih in radijskih programov. Najbolj razširjene so P2P-TV storitve v azijskih državah, kar je ob pomanjkanju spoštovanja avtorskih pravic tudi povsem razumljivo.

KAKO DELUJE

P2P-TV deluje povsem na enak način kot prenos datotek v omrežjih P2P, uporabnik žive slike sicer ne gleda ravno v živo, ampak s kratkim časovnim zamikom, ki nastane kot posledica stiskanja podatkov in prenosa paketov med uporabniki.
Po namestitvi ustrezne programske opreme izberemo želeni televizijski program in počakamo, da se vzpostavi povezava z »gnezdom«. Ko začnemo podatke prejemati, se mora najprej napolniti predpomnilnik, ki skrbi za nemoteno predvajanje video vsebine pri padcu hitrosti sprejemanja podatkov. Če vse deluje, kot je treba, lahko v nekaj trenutkih že spremljamo izbrani program. Podobna je zadeva pri ponudniku vsebin: z ustreznim programskim strežnikom posredujemo sliko v svet, izvor slike pa je lahko katerakoli vrsta video/avdio signala, ki jo je naš računalnik sposoben predvajati. Če vsebine posredujemo v spremenjeni obliki, vsekakor obstaja potreba po dovolj zmogljivi strojni opremi, kar pa z nakupom sodobnega računalnika ni več težava. Potencialnim uporabnikom nato samo še posredujemo povezavo do našega TV-oddajanja in zabava se lahko začne.

PRILJUBLJENI ODJEMALCI

TVUPlayer
Eden izmed najbolj priljubljenih P2P-TV odjemalcev je vsekakor TVUPlayer. Zasnovan je na priljubljenem predvajalniku VLC, je preprost za uporabo in precej zanesljiv. Menjava programov poteka s preprostim dvakratnim klikom na izbrani kanal. Izbrana vsebina se zaradi uporabe omrežja P2P seveda ne prikaže takoj, potrpežljivo čakanje minuto ali dve pa nam postreže z izbrano sliko. Slika in zvok sta ponavadi na začetku predvajanja nekakovostna, a se zadeva sčasoma popravi.

TVUPlayer je zanesljiv in preprost za uporabo.

Program deluje zadovoljivo, vsebine, razen morda športnih, pa niso pisane na roko evropskemu prebivalstvu.

Uroš Florjančič