Jezni, zaskrbljeni, žalostni, potrti, srečni, veseli, zaljubljeni, prestrašeni … nismo le doma zaradi partnerja, otrok, soseda, sosede, tašče, snahe, brata, polnoletne sestre, psa, kanarčka … Vse to smo lahko tudi v službi, na delovnem mestu.

Sodelavka je dobila nagrado, čeprav ves čas »surfa« po internetu in je po našem mnenju manj zaslužna kot mi. Smo žalostni, potrti in zavistni. Govori se o odpuščanju, strah nas je, zaskrbljeni smo za bodočnost, nekateri so prav panični. Projekt je uspel, bili smo pohvaljeni, smo srečni, čutimo zadovoljstvo. Sodelavec se iz nas dobesedno norčuje in nas ima za »osla«, nanj smo tako jezni, da bi ga »utopili« v žlici vode. Nadrejeni nam skuša naprtiti izključno krivdo za neuspeh. Sodelavec »flirta« s sodelavko, z mano pa ne. Sem prav ljubosumna in sodelavko sovražim. V oddelek je prišla na počitniško prakso dolgonoga plavolasa študentka in ljubezen nam je vsem v pogubo. Da sploh ne omenjamo, da stres vsi doživljamo že pol leta.

KAJ ČUTIJO ZAPOSLENI?

S prihodom kapitalizma smo se spraševali, kaj zaposleni čutimo. Na začetku smo upali, da bomo čutili zadovoljstvo, navdušenost, veselje, gotovost … in če se le da, eno samo srečo. Vprašanje, kaj na delovnem mestu dejansko čutimo, je poglobljeno in eksaktno ter zahteva od vodstva in drugih ustreznih služb znotraj podjetja orientacijo in aktiviranje v svetu čustev. Odgovor na vprašanje je, da lahko zaposleni čutimo eno čustvo (jeza, strah, zadovoljstvo …) ali pa spekter – mešanico čustev (jeza/krivda, zadovoljstvo/zaskrbljenost, strah/žalost …). Sodobne analize so pokazale, da v sodobnem kapitalizmu zaposleni najpogosteje čutimo strah in tesnobnost (anksioznost). To je vsekakor slaba novica za zanesenjake, ki so v prihodu kapitalizma videli pravljico o nenehni rasti, zadovoljstvu, uspehu in sreči. Sanje o miru, zadovoljstvu, sproščenosti in sreči kot stalnicah vsakodnevne delovne realnosti so zamenjala vprašanja: Kako, kaj in kam sami s seboj, ko doživljamo različna čustva? Kako in kaj z drugimi, ko doživljajo čustva, podobna mojim, ali pa včasih tudi popolnoma različna ?

Realnost v poslovnem svetu danes je v tem, da lahko v enakih razmerah skupina posameznikov doživlja povsem različna čustva. Ključno vprašanje menedžmenta postaja, kako tiste, ki doživljajo različna čustva in so zato tudi različno motivirani in orientirani, usmeriti proti istemu poslovnemu cilju.

ČUSTVENA STVARNOST NEKOČ IN DANES

Težave na delovnih mestih v današnjem poslovnem svetu so: stres, čustveno izsiljevanje, zlorabe, izgorelost, mobing, strah pred izgubo zaposlitve, negotova prihodnost … V nekaterih podjetjih še vedno aktualno socialistično dojemanje poslovne stvarnosti lahko grobo trči s kapitalističnim dojemanjem poslovnega sveta. Vse to vodi v medsebojno nerazumevanje, slabo voljo, zamere, medsebojno obtoževanje in »metanje polen pod noge«. V preteklosti so bila čustva pogosto razumljena kot motnja v procesu, presežek, dejavnik blokade razuma, nevarnost, primitivizem, nespodobnost ali greh (jeza, zavist, sovraštvo …). Skušali smo jih potlačiti, zatreti, skriti, obvladati, nadzorovati. Poslovni svet je verjel v moč razuma, intelekta, IQ (inteligenčni kvocient) je bil vladar sveta in vsi smo verjeli, da je višina IQ-ja pogoj za uspešnost na delovnem mestu. Danes je prav nasprotno, in po nekaterih raziskavah naj bi bil kar za 80 odstotkov uspeha v poslovnem svetu »odgovoren« EQ (emocionalni kvocient ali t.i. čustvena inteligenca).

Že sama definicija, da je oseba odreagirala čustveno ali da je bil nastop patetičen, je bilo dovolj za diskvalifikacijo dogodka. Čustva so bila nekoč definirana kot sovražnik osebnega razvoja in napredovanja v karieri. Poslovni ideal je bil oseba zelo razvitega razuma brez čustev. Kot računalnik, sila »brihten«, a brez čustev … Ljudje so iskali srečo in verjeli, da jo bodo enkrat odkrili, da jo bodo dobili od drugih, da je zapisna v zvezdah, da je odvisna od prejšnjih življenj … No, nekateri o sreči vsa našteta prepričana gojijo še danes. »Kmečka logika«, da je vsak sam svoje sreče kovač, ni bila posebej priljubljena, ker je motila mir pasivnega fatalizma in sproščeno obtoževanje drugih za slabo voljo, nezadovoljstvo ali nesrečo. Pričakovalo se je, da ima zaposleni zelo razvit razum, brez čustvenega vpliva, in da pri tem kaže jasna znamenja visoke ravni motiviranosti, lojalnosti in navdušenja nad realizacijo skupnega cilja.

ČUSTVENA INTELIGENCA (EQ), NJENA REDEFINICIJA IN POMEN ČUSTEV

Izraz čustvena inteligenca sta izoblikovala ameriška psihologa Peter Salovey in John Mayer ter želela z njim zaobjeti človekove lastnosti, kot so: zmožnost za vživljanje, samozavest in obvladovanje čustev. Avtorja sta prva odkrila štiri temelje čustvene inteligence, ki so: 1. sposobnost natančno zaznavati, oceniti in izraziti čustva, 2. zavestno občutenje ali vzbujanje čustev, da bolje razumemo sebe in druge, 3. sposobnost razumeti čustva in spoznanja, ki jih čustva prinašajo, 4. sposobnost uravnavati čustva tako, da spodbujajo čustveno in intelektualno rast.

Daniel Goleman opredeljuje čustveno inteligenco kot sposobnost za zaznavanje samega sebe. Čustvena inteligentnost so človekove čustvene potrebe, pobude in resnične vrednote. Določa, kaj posameznik dela in kako bo delal. Od čustvene inteligence je odvisno, kako uspešni bomo v odnosih do drugih in na delovnem mestu. Človekove sposobnosti samozavedanja, samoobvladovanja in socialnega zavedanja omogočajo, da v polni meri izkoristi svoje osebne in telesne potenciale.

Zadnja leta v zvezi s čustvi »ugotavljamo« resnice, ki so bile kristalno jasne že starim Grkom: da so čustva logična, uporabna in smiselna. Spet se je kot feniks pojavila čustvena inteligentnost, kot že neštetokrat v zgodovini človekovega nihanja med »ne« in »da« čustvom.

Čustva danes ne delimo več na pozitivna in negativna, kot nekoč, ampak na prijetna in neprijetna. Negativnih čustev ni, ker nas vsa, prijetna in neprijetna silijo v akcijo, za to so vsa koristna – pozitivna. Ugotavljamo, da imajo čustva logiko in namen, in tudi, da čustva ne obstajajo. Obstajajo le osebe, ki čustva doživljajo, zato govorimo o čustveni reakciji. Osnovna funkcija čustev je, da človeka pripravijo na določeno vrsto obnašanja in s tem do določene adaptacije. Čustva delimo na ustrezna in patološka, racionalna in iracionalna. Vsak posameznik (zaposleni v podjetju) se mora zavedati, da je sam odgovoren za svoje obnašanje, ne glede na obliko in intenzivnost čustva, ki ga čuti. Odrasla samostojna oseba naj bo sposobna usmeriti energijo svojih čustev in logično ter koristno izbrati obliko svojega delovanja.

Čustvene vire in vzorce obnašanja vse bolj doživljamo kot dragoceni kapital in pogosto kot ključno konkurenčno prednost. Rezultanta delovanja komponent intelektualne, emocionalne (čustvene) in socialne inteligence je energetski potencial podjetja.

UPRAVLJANJE LASTNIH ČUSTEV, ZAVEDANJE IN PREPOZNAVANJE ČUSTEV DRUGIH

Čustvo se sproži, ko je za nas prišlo do spremembe, dobre ali slabe. Če je prva, recimo doživimo veselje, če je druga, pa žalost. Če se počutimo varne, se sproščajo prijetna čustva, če pa se počutimo ogrožene, pa neprijetna. Čustva so zaznave določenega dogodka, na katerega se odzovemo z reakcijo na ta dogodek. Ta zaznava je zunanja ali notranja. Lahko pa je tudi nekaj v nas samih, da se čustvo sproži (na primer potlačena travma). Čustva so logična. Na določeno situacijo se odzovemo čustveno različno in vsak drugače –individualno. Ta logika je lahko tudi napačna, če gre za zablodo. Temu rečemo izkrivljeno doživljanje. Čustev tudi ne občutimo vedno. Nastati morajo ustrezni notranji ali zunanji dražljaji. Ob čutenju zaznavamo rahlo bolečino. Lahko se pojavi strah, jeza, ljubosumje (agresija), zavist, sovraštvo ...

Vsi imamo možnost , da čustva obvladujemo z obnašanjem. Sami se odločimo, ali bomo čustvo pokazali ali ne. Da pa to lahko naredimo, se moramo naučiti čustva prepoznavati. Čustva ni dobro tlačiti vase, kar pomeni, da jih je bolje izraziti. Ni pa vseeno, kje jih izrazimo in kako. V družini, kjer so čustveno ozaveščeni in kjer lahko vsak brez bojazni izrazi svoja čustva, in so temu ustrezno razumljeni in vsak dobi povratno informacijo, ne bo težko z vedenjem obvladovati čustev zunaj tega kroga.

Prijetna čustva so vsa tista, ki naše vrednote potrjujejo. Ta čustva so: zadovoljstvo, sreča, veselje, ljubezen, upanje, zaupanje, zaščitenost. Neprijetna čustva čutimo takrat, ko so ogrožene naše vrednote. Ta čustva so: strah, jeza, žalost, ljubosumje, zavist.

Ljubosumni so običajno negotovi ljudje. Ta oseba običajno v sebi čuti: jaz sem slab/-a, zato bo odšel/-la. Zavist pomeni, da ima nekdo nekaj več kot jaz (nevoščljivost). Zaskrbljenost je vezana na prihodnost.

Osnovni smisel čustev je, da nas povežejo z zunanjim svetom. Vsako čustvo nas mobilizira na določeno obliko vedenja. Prilagodimo se na določeno reakcijo. Človek, ki ne prepozna svojih čustev, je zbegan. Čustvo dolgočasja povzroči, da nas pripravi, da gremo v akcijo, da zapustimo stanje. Pasivizirajo, nas čustva kot so zadovoljstvo, sreča, upanje, žalost. Aktivirajo pa nas jeza, strah, ljubosumje, zavist. Ker so naša čustva zelo povezana z našo logiko, poskušamo z logiko in vprašanji odkriti, za katero čustvo gre. Vsega tistega, kar si ne znamo razložiti, nas je strah (tisti, ki se vedejo agresivno, se vedejo zato, ker verjamejo v to, da bodo s tem dosegli svoj cilj).

Oseba z visokim emocionalnim kvocientom se zna pravilno odločati, kdaj bo določeno čustvo izrazila s specifično vrsto obnašanja. Izbira ustrezen čas in način izražanja – obnašanja. Razmišlja, odloča se strateško in deluje taktično. Zna pravilno oceniti, kaj lahko doseže in česa ne. To pomeni, da je v poslovnem okolju sposobna adaptacije. Upravljanje lastnih čustev pomeni usmerjanje energije čustev v ustrezno obliko obnašanja z namenom realizacije zastavljenega cilja, to se pravi, da osebe upravljajo svoja čustva. Posamezniki, ki tega niso sposobni, čutijo, da so v poslovnem okolju nemočni, da so pogosto »sužnji« lastnih čustev ali pa vzroke za svoje obnašanje vedno krivijo druge.

Razumevanje in upravljanje lastnih čustev postaja temelj sodobne samomotivacije, tako kot postaja upravljanje čustev drugih temelj sodobnega menedžmenta. Prepoznavanje vzrokov in posledic čustvovanja drugih je temelj kakovostnega vodenja, sodelovanja, ustvarjanja ter vzdrževanja delovnega vzdušja in pogoj uspešne motivacije. Posebej pomembno je, da čustva drugih ne doživljamo ali ocenjujemo na podlagi lastnega sistema vrednot, saj se lahko zelo razlikuje od sistema vrednot drugih zaposlenih.

KAKO SMO SI RAZLIČNI …

Poznamo štiri osnovne tipe temperamenta, ki jih je v svoji teoriji skušal pojasniti grški zdravnik Hipokrat (460–377 pr. n. št.) in pozneje dopolniti rimski zdravnik Galen (129–199 n. št.). Temperament (lat. temperamentum: mešanica, pravo razmerje pomešanih telesnih tokov) je področje osebnostne strukture, ki zajema predvsem način čustvovanja in način vedenja. V veliki meri vpliva na naše čustvene odzive, način komunikacije, medsebojne odnose in tudi na delovne zmožnosti. Obarva naš odnos do ljudi in življenja nasploh. Vrsto temperamenta lahko pri sebi in drugem razberemo skozi obnašanje, način in glasnost govora, mimiko, geste in tudi prek avrične komunikacije, torej skozi subtilno energijo, ki jo človek oddaja. Za Hipokrata so bili najpomembnejši telesni sokovi kri, žolč, sluz in vranični sok. Čim bolj so telesni sokovi uravnoteženi, tem bolj je uravnovešeno človekovo ravnanje. Na podlagi teh štirih telesnih sokov je Hipokrat razvrstil ljudi v štiri tipe temperamenta: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik. Če kateri od sokov prevladuje, se to kaže tudi v človekovemu vedenju. Prevladujoči sok sangvinika naj bi bila kri.

Tipični priljubljeni sangviniki so čustveni in odkriti ljudje, ki delo spremenijo v zabavo in so nadvse radi v družbi drugih ljudi. Izkoristijo vsako priložnost za zabavo in svoje izkušnje nenehno opisujejo z barvnimi prispodobami. Znajo prisluhniti drugim in so vedno polni optimizma. Sangvinike se navzven najlažje opazi glede na njihova živo obarvana, dinamična oblačila. Radi imajo svetle barve, ki pritegnejo pozornost in odsevajo njihov svetel, optimističen značaj. Delovno mesto sangvinika odseva njihov sproščeni slog. Njihove mize so navadno neurejene, in če jo dobro pogledate, se vprašate, ali sploh kdaj kaj najdejo iz tega nereda. In kar preseneča, je to, da navadno res vse najdejo. Priljubljeni sangviniki si tako močno želijo, da bi bili priljubljeni in bi jih imeli ljudje radi, da želijo ugoditi drugim in nikomur ne želijo povzročati težav. Imajo prirojeno željo, da bi bili vedno v središču pozornosti.

Popolni melanholiki so izredni misleci in ljudje, ki resno jemljejo svoje namene. Težijo k popolnosti. Predani so redu in organiziranosti ter cenijo lepoto in inteligenco. Za svoje življenje vedno najdejo najboljši načrt in se nikoli ne lotijo razburljivih podvigov. So resni in odločni ter odlični poslušalci. Po značaju so pesimistični in vedno zadržani. Melanholike spoznamo po popolnosti in urejenosti. Nikoli niso razmršeni, vedno so lepo oblečeni, običajno v temnejše barve in so videti kot iz škatlice. Delovno mesto melanholikov je videti tako kot oni, urejeno, popolno in čisto. Vsi dokumenti so tam, kjer morajo biti, knjige so lepo zložene in arhivi sistemsko razvrščeni. Na mizi je zadnji projekt, ki ga delajo, vedno na vrhu. Življenjsko načelo popolnih melanholikov je: če je nekaj vredno narediti, si zasluži, da to naredimo dobro. Zanj ni nikoli pomembno, kako hitro lahko naredi, ampak kako dobro. Ne marajo zapravljati denarja in vedno želijo narediti dobro kupčijo.

Močni kolerik je dinamična oseba, ki sanja neuresničljive sanje in se hoče dotakniti nedosegljive zvezde. Vselej cilja, dosega in uspeva. Priljubljeni sangvinik govori, popolni melanholik razmišlja, močni kolerik pa dosega. Njegov temperament najlažje razumemo in z njim shajamo, vse dokler upoštevamo njegovo zlato pravilo: »To naredi po moje in to TAKOJ!« Koleriki so podobni sangvinikom po tem, da so odprti, brezbrižni in optimistični. Kolerik zna odkrito komunicirati z ljudmi in ve, da se bo vse dobro končalo, dokler bo on imel glavno besedo. Kolerike bolj zanima funkcija kot videz. Imajo izredno močno osebnost in tendenco, da vse ljudi prisilijo, da gredo v njihovo smer. Koleriki so izmed vseh osebnostih tipov najzahtevnejše in najtežavnejše stranke. Delovno mesto kolerikov je sproščenega videza in jih ne zanima, kako je videti, zanima jih funkcionalnost. Koleriki nimajo spoštovanja do vašega časa ali prostora. Rajši imajo staro mizo, ki dobro deluje, kot novo, ki je dobrega videza.

Glavna značilnost mirnih flegmatikov je, da vedno ubirajo srednjo pot. Flegmatiki niso tako čudaški in nimajo posebnosti, kot jih imajo drugi tipi osebnosti. Prav tako nimajo očitnih napak. Flegmatik je lahko srečen kjerkoli in se zna prilagoditi vsakemu položaju. So popolno nasprotje kolerikom, ki delajo stvari z določenim namenom, medtem ko flegmatiki plavajo, lebdijo in se počasi gibajo. Flegmatiki so mojstri v reševanju sporov, ki se običajno vnamejo med koleriki. Imajo veliko prijateljev, predvsem zato, ker so izjemni poslušalci. Na delovnem mestu imajo mirni flegmatiki veliko nedokončanih projektov, ki ležijo vsenaokrog. To je posledica njihove neodločnosti, in ne dobro definiranega namena, kaj s projektom pravzaprav želijo doseči. Flegmatike »izdajata« mirnost in neodločnost. Nimajo vnaprej določenih ciljev, zato tudi ne razmišljajo naprej. Nič ni čudnega, če se mirni flegmatik domeni za povsem različne stvari ob isti uri na določen dan, ko pa pride čas zmenka, ga ni nikjer in vse skupaj mirno prespi. So najbolj uživaški in radoživi ljudje, potrebujejo pa pozitivno motivacijo.

PROAKTIVNO DELOVANJE

Biti v življenju proaktiven pomeni prevzemati pobudo in odgovornost za svoje življenje, izkoristiti svoje potenciale ter imeti vajeti in moč nad svojimi odločitvami. Z samozavedanjem, s prepoznavanjem lastnih čustev in samomotivacijo lahko proaktiven postane prav vsak in s tem dokončno prevzame nadzor nad svojo usodo. Pijača z mehurčki izbruhne, če jo premetavamo. Prav tako se vedejo in sprejemajo odločitve eksplozivni ljudje – takoj, nepremišljeno in na podlagi trenutnih impulzov, in seveda ne glede na posledice. Na drugi strani pa so ljudje, ki bi jih lahko primerjali z mirno stoječo navadno vodo v kozarcu, ki se odločajo premišljeno, njihove odločitve izhajajo iz njihovih vrednot in načel, vse premislijo in imajo nadzor nad rečmi, ki se jim v življenju dogajajo. Če jih še tako pretresaš, ostanejo mirni, zbrani in osredotočeni. Njihovo vedenje in odločanje je torej proaktivno.

Eksplozivni ljudje se namreč pogosto počutijo žrtve drugih, usode in nesreče, ki jih doleti. Imajo se za nemočne žrtve v rokah višje sile in prepričani so, da sami ne morejo napraviti ničesar, da bi bilo drugače. Vsega so krivi drugi, vse se je zarotilo proti njim in vsi so jim kaj dolžni. Namesto da bi prepoznali, da je težava v njihovem vedenju in mišljenju, se jih hitro lahko užali, za vse obtožujejo druge, se jezijo in počnejo reči, ki jih pozneje obžalujejo, večno čakajo, da se jim bodo reči zgodile, tarnajo in se spreminjajo samo, če je to res nujno potrebno.

Moj mikro, April 2009 | Samo R. Zorko