Nadgradnje so za vsako programsko opremo izredno pomembne. Z njimi proizvajalci svoje izdelke prilagajajo novim razmeram na trgu, odpravljajo pomanjkljivosti in ponujajo nove funkcionalnosti. Te nadgradnje so običajno brezplačne oziroma jih uporabniki na neki način plačajo ob nakupu licence. V zadnjih nekaj letih pa se vse bolj pojavljajo težnje proizvajalcev, da bi te nadgradnje uporabnikom zaračunali. Pri tem ne gre le za idejo, ampak tudi za prakso – v ZDA na primer nekateri programi po določenem času preprosto nehajo delovati. Če jih hočete uporabljati še naprej, morate kupiti nadgradnjo oziroma novo različico.

Takšnemu omejenemu roku trajanja oziroma bolje rečeno omejenemu roku, v katerem proizvajalec zagotavlja podporo za izdelek, pravijo »sunset policy« ali politika sončnega zahoda. Pravzaprav je razumljivo, da proizvajalci ne morejo podpirati izdelka do onemoglosti, nerodno pa je, če ta »rok trajanja« postavijo zelo na kratko ali pa če programi ali kakšne njihove funkcije po določenem času kar nehajo delovati. Še bolj nerodno pa je, če gre pri tem za programe, ki so za uporabnika zelo pomembni.

KO ODPOVE E-BANČNIK

Pravo vojno je na primer sprožila na primer politika podjetja Intuit, ki izdaja v ZDA zelo priljubljen program za elektronsko osebno bančništvo Quicken. Po dveh letih delovanja je namreč programu prenehala delovati zmožnost uvažanja transakcijskih podatkov iz spletne banke. Če je uporabnik hotel to funkcionalnost nazaj, je moral kupiti novo različico programa. Ta je na začetku stala 60 dolarjev, a je Intuit zadevo spustil na nekaj manj 40. In Quicken ni edini program, ki se tako »obnaša«.

Seveda so bili uporabniki s takšnim načinom nezadovoljni in pisali ogorčena pisma proizvajalcem. A ti so jih običajno odpravili s standardnimi odgovori, ki so nekaj podobnega kot: »Da bi lahko še naprej zagotavljali visoko raven kakovosti izdelka, moramo podporo za starejše izdelke oziroma različice čez določen čas ukiniti …« Seveda je jasno, da podora za izdelek ne more trajati večno, ni pa mogoče razumeti, zakaj kar prenehajo delovati nekatere funkcije programa. Si lahko zamislite, da uporabljate urejevalnik besedil in na primer od leta 2007 naprej ne bi več mogli vstavljati tabel, ker je proizvajalec programa ukinil podporo za izdelek? Malce čudno, ne? Še bolj čudno in tudi nekaj, kar ima lahko pravne posledice, pa je, da proizvajalec uporabnika vnaprej o tem ne opozori. V omenjenem programu Quicken je na primer prenehalo delovati prejemanje borznih podatkov. Ko je uporabnik hotel pogledati, kako kaj stojijo njegove delnice, to kar naenkrat ni več šlo. Zakaj? Kupi novo različico, pa bo spet delovalo.

ZAKAJ TAKO?

Pri celotni zadevi se seveda takoj pojavi vprašanje, zakaj se ti proizvajalci tako obnašajo. Zadeva je jasna – dobiček. Dokler lahko programska hiša na trg pošilja vedno nove izdelke, je dobiček skorajda zagotovljen. Če so seveda izdelki kakovostni. Kaj pa, ko se trg nasiči, ko se razmere spremenijo ali preprosto ni več nove ideje? Potem je pač treba kar največ potegniti iz obstoječega. Ker prodaja novih različic Quickena ni šla najbolje, so jo pač poskusili pospeševati na drugačne načine. Pa niso edini. Podobno je pri Quickenovem konkurentu MS Money. Tudi tam je tako, da licenca zagotavlja internetno funkcionalnost za dve leti, potem pa je treba kupiti novo različico. Zakaj? Pri enih in drugih se, poleg standardnih izgovorov o » … zagotavljanju kakovosti …« izgovarjajo tudi na varnost. V dveh letih naj bi se varnostne razmere tako spremenile, da nadgradnja obstoječih različic ni več mogoča, ampak je treba kupiti novo. Pa čeprav je ta po funkcionalnosti skoraj enaka kot prejšnja in čeprav banke, s katerimi se program povezuje, niso v ničemer spremenile svojih varnostnih parametrov. Varnost je torej larifari. Gre za to, da mora izdelek prinesti dobiček, sicer ga bo kapitalistična logika ukinila. In če ne gre nečesa prodati zlepa, pa lahko zgrda. Vse skupaj je torej – malce čudno. Obstaja pa razlika med Intuitom in Microsoftom. Prvi je bil tiho, drugi pa je uporabnike na časovno omejeno funkcionalnost opozoril. Ne ravno zelo glasno, je pa, kar je z zakonskega in tudi etičnega vidika dovolj.

Seveda niso finančni programi edini, ki so v svetu podlegli takšni logiki, so pa najbolj vpijoči, saj so ljudje precej občutljivejši na nadzor nad svojim denarjem kot pa nad funkcionalnostjo kakšnega grafičnega programa. Podobne rešitve, kako iz obstoječega potegniti čim več, iščejo na mnogih področjih, čeprav so finančni programi za posameznike najprimernejši za takšna razmišljanja. Ti se namreč ne menjujejo pogosto, saj je vse, kar uporabnik potrebuje, sprotno prilagajanje novi zakonodaji. Za to pa običajno ni treba izdelati nove različice. In če so takšne prilagoditve brezplačne, potem dobička ni. Pa mora biti, kajne?

Kaj pa pri nas? Včasih smo se pritoževali, zakaj Quicken, MS Money ali drug program ne podpira tudi slovenskih standardov in zakaj jih ni mogoče uporabljati tudi pri nas. No, v luči tega »omejenega« programja se je nekako izkazalo, da to niti ni bilo tako slabo. Glede na poznavanje slovenske mentalitete bi dvajset ali trideset evrčkov vsakih nekaj let plačal le redko kdo. Ne zato, ker tega denarja ne bi imel, ampak ker se takšni programi pri nas bolj redko kupujejo. Se namreč poiščejo kako drugače. In zato imamo pri nas le klasično elektronsko bančništvo, ki ni povezano z zunanjimi komercialnimi programi, za dohodnino pa smo v preteklosti imeli brezplačne programčke, zdaj pa nam več ali manj vse izračuna kar država.

KAKO BI MORALO BITI?

Tema je dokaj aktualna in ker vemo, da bodo na eni strani tudi naša podjetja prej ali slej začela razmišljati na to temo, vemo pa tudi, da bodo uporabniki jezni, če jih bo čakalo kakšno takšno presenečenje, smo se pogovorili z nekom, ki pozna informacijsko zakonodajo in ki ni želel, da ga omenjamo. Iz pogovora smo se naučili tole:

1. Z nakupom licence za določen program nujno ne pomeni, da lahko tak program uporabljamo neskončno dolgo ali da bomo zanj deležni tehnične podpore in nadgradenj v nedogled. Urejevalniki besedila, na primer, so lahko uporabni neskončno dolgo, če le to podpira strojna oprema, jasno pa je, da proizvajalec ne bo dodajal mnogo novih funkcionalnosti brezplačno. Za nove funkcionalnosti bo treba kupiti novo različico.
2. Če je program tak, da določena funkcionalnost čez določen čas ne bo več na voljo, mora proizvajalec uporabnika na to opozoriti na vidnem mestu. Pri programskih paketih, ki se kupujejo v trgovini, mora to biti natisnjeno na škatli, saj jih običajno ni dovoljeno odpirati. Če bi šlo na primer za program za izračun dohodnine, ki bi veljal le za to leto, mora na paketu pisati recimo »Izključno za dohodninsko napoved za leto 2008«.
3. Proizvajalci manjših programov se zadnje čase raje zatekajo k abonentskemu načinu licenciranja, kjer uporabnik kupi licenco za določen čas, na primer eno leto. Takšni so na primer protivirusni programi. V tem času je uporabnik deležen vseh ugodnosti, ki jih ponuja proizvajalec, kar je pri protivirusnih programih nujno. Po preteku licenčnega časa mora uporabnik licenco obnoviti, sicer program bodisi neha delovati bodisi zanj ni mogoče več dobiti nadgradnje. Tak način je etično in pravno gledano nesporen, je pa lahko nekoliko zoprno, če imamo v računalniku takih programov veliko in moramo skrbeti za to, da ne pozabimo obnoviti licenc. Nekako si ne znam zamišljati, da bi vsako leto obnavljal dvajset ali trideset licenc.
4..Pri abonentskih načinih je treba biti previden, saj marsikateri proizvajalec to slabo označi in uporabnik misli, da gre za klasično, časovno neomejeno licenco. In potem pride do hude krvi, ko na dom pride račun za naslednje licenčno obdobje. Marsikateri uporabnik je šel zaradi tega celo v tožbo s proizvajalcem, saj je trdil, da je nevede in nehote vstopil v pogodbeno razmerje. Prav zato se v EU-ju pojavljajo težnje po tem, da bi uvedli jasno in dobro vidno oznako, iz katere bo že na prvi pogled jasno, da gre za abonentski način licenciranja. Še najdlje v tem je Nemčija, kjer se pripravljajo na uvedbo »gumba«, posebne oznake programov, ki so abonentskega značaja.

Moj mikro, Oktober 2008 | Zoran Banovič