Kako pa je z razpisi pri nas, je znano že dlje časa. Vedno so križi in težave, kar je povsem razumljivo. Marsikatero podjetje v Sloveniji, ki se ukvarja z informatiko, ne bi preživelo leta, če ne bi dobili tudi kakšnega državnega posla. In zato tudi toliko hrupa s strani tistih, ki »padejo skozi«.

Težko bi na primer rekli, da je po katerem koli kazalcu optimalen naslednji nakup: Na enem od ministrstev so konec lanskega leta kupili (vsaj) en računalnik, v katerem se bohoti grafična kartica Geforce 8800 gtx. Na prvi pogled nič posebnega, a poznavalec računalniške opreme in hkrati poznavalec dela v javni upravi bo hitro videl, da tu nekaj ni v redu. Kartica namreč ni poceni, saj stane okoli 500 evrov, uporabljajo pa jo za poganjanje res »hudih« grafičnih aplikacij in še »hujših« računalniških iger. Ker vemo, da prvega na tem ministrstvu ne počnejo, drugega pa ne smejo početi, gre za res »čuden« nakup. Kupili so predimenzionirano napravo, v kateri tečejo aplikacije, ki porabijo komaj nekaj odstotkov zmogljivosti, ki je na voljo. Je ostalo še nekaj denarja v »budžetu«, ki ga je bilo treba čim prej »popucati«, da ga ne bi vzel kdo drug? Ali pa so si le izmišljevali, kaj bi radi, njihovih zahtev pa ni nihče preveril in ugotovil, da takšnega računalnika tam ne potrebujejo, zatorej ga tudi ne morejo kupiti.

Morda je vse skupaj na prvi pogled nepomembno, saj gre za nekaj sto evrov, kar je pljunek v morje državnega proračuna. A kako se najbolj varčuje? Tako da se v parlamentu pregovarjajo o res velikih nakupih, pa se potem nič ne zgodi, ali pa da se uvede nadzor nad vsakim, še tako majhnim nakupom. »Kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača«, pravi slovenski pregovor. V času, ko moramo vsi zatiskati pas, premisliti o vsakem nakupu življenjskih potrebščin, da ne govorimo o luksuznih izdelkih, o katerih lahko velik del prebivalstva le sanja, bi varčevanje pričakovali tudi od države. To pa tako, da je vsak njen nakup optimalen, pa naj gre za radirko, računalnik ali oklepno vozilo.

Drugo vprašanje: Kako kupovati? Večkrat smo slišali iz ust različnih ministrov te vlade, torej to vedo, da je bolje enkrat kupiti več kot po večkrat manj. Pa čeprav je skupno število kupljenih kosov na koncu enako. Po podatkih, ki so botrovali nastanku tabele, je razvidno, da država še vedno, morda zaradi zmede in slabega načrtovanja, kupuje večkrat po malo, in še to zelo pisano. Sprašujemo se, ali ne bi bilo bolje, če bi država povedala, da bo računalnike, tiskalnike kupovala le enkrat letno (ali pa na dve leti, če že imamo dvoletni proračun). Dejali bodo, da to ni mogoče. Po našem mnenju je, res pa je, da to zahteva dobro načrtovanje predvidenih potreb po opremi v naslednjem obdobju in pametno reševanje zahtev, ki se pojavijo med tem. To pa ne pomeni, da ko uporabnik oceni, da nujno potrebuje nov računalnik, tega tudi takoj dobi. Če stara oprema ne zmanjšuje njegove storilnosti, jo torej lahko še vedno uporablja, če pa gre za to, pa je v gori opreme v javni upravi verjetno z nekaj spretnosti moč najti primernejšo, ki je nihče ne uporablja (torej nekje leži) ali pa jo nekdo uporablja, pa njenih zmogljivosti sploh ne potrebuje. Gornji primer nakupa računalnika kaže ravno na to.

Državni uslužbenci, predvsem »nabavniki«, se morajo tudi v službi obnašati tako, kot se obnašajo doma. Dvomim namreč, da ko kupujejo za svoj denar, ne razmišljajo kot dober gospodar. To pa pomeni za čim manj denarja kupiti potrebne naprave ali pa za določen znesek, ki je na voljo, kupiti največ. To pa pomeni, da morajo upoštevati tudi stroške uporabe kupljenih izdelkov. Običajno je tako, da nižja začetna cena izdelkov pomeni večje stroške pozneje, in obratno. Tisti, ki izbira opremo, mora izbirati na način, da upošteva oba kriterija in na koncu res kupi optimalno napravo, ki morda v začetku ni bila najcenejša.

Kdo je najbolje »sedel«?

Če pogledamo zneske razpisov s področja informacijske tehnologije države v letu 2007, vidimo kar nekaj zanimivih reči.

Prva je vsekakor ta, da so razlike med najvišjimi zneski izredno velike. Telekom Slovenije je z dobrimi 18 milijoni evrov na prvem mestu dobil posle, vredne skoraj dvakrat več kot SRC.SI na drugem. Ta je dobil skoraj dvakrat več kot S&T Slovenija na tretjem, ta pa dvakrat več kot Liko Pris na četrtem. To seveda nujno ne pomeni, da katero od teh podjetij protežirajo, saj je vse odvisno od narave poslov. A razlike so res velike. Ko smo že pri Telekomu – zanimivo je, da sta ponudnika mobilnih storitev Mobitel in Simobil na tako nizkih mestih, saj zasedata po zneskih šele 57. (okoli 171.000 evrov) oziroma 74. mesto. (okoli 98.000 evrov).

Ker govorimo o informatiki, nas seveda zanima, kako visoko so velikani svetovne informacijske tehnologije. Pravzaprav niso nič kaj veliki: Oracle je 26., IBM 33., Microsoft 38, HP 76. Je to slabo? Ne, nasprotno. To je dobro. Ta podjetja delajo v veliki meri prek partnerjev, kar pomeni, da se s tem pospešuje razvoj lastne pameti, znanja in iznajdljivosti. Tudi velikih distributerjev na seznamu ni najti, kar pomeni, da se držijo distributerskih pravil in ne segajo v posle prodajalcev. Tudi to lahko recimo pohvalimo.

Ne moramo pa pohvaliti odnosa država−univerze. Med 121 podjetji, ki so na seznamu tistih, ki so dobili posle na področju informatike, je na 110. mestu le Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, ki je dobila posel, vreden kot srednje dober avto – okoli 18.000 evrov. Iz zneska sicer res ne moremo razbrati, ali gre za to, da država ne razpiše ničesar takšnega, kar bi lahko zanimalo kakšno univerzo, ali pa so univerze tiste, ki se ne odzovejo, a znesek se mi zdi premajhen. Mar pri nas res nimamo projektov na področju informacijskih tehnologij, kjer bi lahko sodelovale univerze? Če jih nimamo, je nujno treba stakniti glave, saj je znanja, ki ga imajo te ustanove, vsekakor škoda. In to v časih, ko se primanjkljaj informatikov v Sloveniji meri s štirimi številkami …