V deželi na sončni strani Alp težko dojemamo razsežnosti Nokie. Podjetje ima kar 130 tisoč zaposlenih v več kot 120 državah, mobilniki Nokia pa so uradno na voljo na več kot 150 trgih. Nokia kot delniška družba obstaja že od leta 1871, v svoji zgodovini se je ukvarjala z marsičim, tudi z gumarsko industrijo, ki danes samostojno deluje pod blagovno znamko Nokian, znano mnogim poznavalcem kakovostnih zimskih pnevmatik.

Z mobilnimi telefoni se je Nokia spoprijela v hipijevskih šestdesetih letih, leta 1971 pa je na Finskem vzpostavila prvo mobilno omrežje, namenjeno uporabi v avtomobilih. Slednje je že leta 1978 ponujalo stoodstotno pokritost Finske, nekaj, kar si v razviti Evropi ne znamo povsem predstavljati niti sredi leta 2012. V Sloveniji smo Nokio zares spoznali ob prihodu GSM-omrežja, ki ga je leta 1996 zagnal Mobitel, natančneje se je to zgodilo sredi poletja istega leta, v katerem je IBM DeepBlue prvič premagal šahovskega superjunaka Garija Kasparova. Iz tistega časa se spomnimo Ericssonove »reglje« GA628, bolj izbrani uporabniki pa so si že takrat omislili mobilnike Nokia in jih ponosno razkazovali v javnosti.

Zgodba o uspehu Nokie se je nato le še stopnjevala, mlajše generacije zadnja leta nekaj precej podobnega doživljajo pri podjetju Apple. Nokia je v svoji bližnji preteklosti poskrbela za kar nekaj digitalnih predmetov poželenja, ki se jih nostalgično spominjamo tudi v redakciji Mojega mikra. A spomin hitro bledi in podjetje, četudi z več kot stoletno uspešno zgodovino, se presoja predvsem na podlagi zadnjih novic v medijih, katerih ključne besede so Microsoft, izguba, dvomljiva prihodnost in Lumia.

Mango, limeta ali Lumia?

V srednjem veku bi nas ob izreku besede lumia začudeno pogledali, le najbolj razsvetljeni bi pomislili na limeto, dobro znanega zeleno obarvanega sorodnika vsakdanjih limon. Če pustimo agrume ob strani, lahko odkrijemo, da Nokia Lumia ni vsakdanji mobilnik. Serijo Nokia Lumia lahko namreč prepoznamo po določeni posebnosti, operacijskem sistemu ameriškega Microsofta. Tudi ta v svoji zadnji podobi ne more brez sadja, tropskega in rumenega. Windows Phone 7.5 Mango je izdelek, ki buri duhove. Njegovih nasprotnikov ne manjka, vse več pa je tistih, ki mu bolj ali manj glasno izrekajo pohvale. Microsoft je namreč razvoj svojega operacijskega sistema za mobilnike končno prepustil ljudem, ki so zakrivili tudi izvrstno igralno konzolo Xbox. Rezultat je odličen in svež pristop na mobilnem trgu, ki ga že kar preveč izrazito poskušata obvladovati Apple in Google.

Čas sprememb

Nokia se je v zgodbo z Microsoftom vpletla na začetku lanskega leta. Najprej v obliki Stephena Elopa, prvega moža Nokia, ki je prišel iz Microsofta. Temu je sledila oznanitev prestrukturiranja Nokie, počasna upokojitev uveljavljenega sistema Symbian ter vključitev Microsoft Windows Phone v prihajajoče pametne mobilnike finskega proizvajalca. Strategija je seveda tvegana, a nujna. Symbian je relativno star operacijski sistem, ki ne more dohajati Androida in Applovega iOS-a. Ima sicer na stotine milijonov uporabnikov, a slednje je (bila) sedanjost, prihodnost pa je terjala prehod Nokie na nekaj novega, svežega in zmogljivejšega. Najbolj preprosta izbira bi bila posvojitev Androida. Nokia se za to potezo ni odločila in mnogi ji danes očitajo napako. Morda res, a drži tudi, da lahko Nokia svojo paleto operacijskih sistemov v relativno kratkem času obogati tudi z Androidom OS, če bi se partnerstvo z Microsoftom izkazalo za nepoboljšljivo neuspešno. Nokia s »poligamijo« nima težav. Še v tem trenutku pod njenim okriljem prebivajo vsaj trije razširjeni operacijski sistemi – Windows Phone, Symbian in Series 40 Asha, ki je bolj uporabniški vmesnik kot pa polnokrvni operacijski sistem. Ne pozabimo tudi na prezrti MeeGo in tisto, kar zelo zanesljivo poganja najcenejše Nokie, namenjene nizkocenovnim trgom v razvoju.

Kdo bo zmagal?

Vprašanje je neumno, saj je bolj kot zmaga pomembna stalna konkurenčna bitka, ki je pogojena s soobstojem različnih operacijskih sistemov na trgu. Mobilni trg je v zadnjem času obupno zatohlo močvirje, ki ga skušata obvladati predvsem dva igralca. Google in Apple sta vse preskromno zagotovilo zdrave konkurence na področju operacijskih sistemov. Prvi je simpatično »v razvoju« in znan kot »odprtokoden« in »odprt ekosistem«, drugi pa kot »zaprt«, a popoln »vrtiček ugodja«. Zanimiva opisa, zaznana sredi pogovora ljubiteljev vsega sodobnega. Tej lepoti v dvoje manjka še vsaj tretji, če ne kar četrti konkurent. V tej vlogi je Windows Phone ravno pravšnji odgovor. Sicer zaprt in stabilen sistem ne dopušča presenečenj, vendar hkrati pomeni alternativo prej omenjenima. Lahko razumemo, zakaj se je Nokia odločila za svojo pot in se tesno povezala prav s tretjim igralcem na sceni. Vsak zase predstavljata velikana v svojih panogah in logika sodelovanja naj bi privedla do skupne zmage na mobilnem trgu, ki ga tako pri programski kot strojni opremi poskušajo zasesti povsem novi »fantje« na sceni. Da bo jasno, kam merimo: Samsung je danes morda prvi proizvajalec mobilnikov na svetu, a leta 1996 smo iz Južne Koreje poznali bolj malo omembe vrednih izdelkov. Tudi Google v tistih časih ni predstavljal drugega kot zamisel, ki se je Sergeyju Brinnu in Larryju Pageu v obliki podjetja zgodila šele septembra 1998.

Danes so drugi časi in prav lahko se zgodi, da eksperiment Nokie in Microsofta ne bo najbolj uspešen. Takšen scenarij bi bolj kot Microsoftu škodil Nokii, ki je v tem trenutku zelo odvisna od uspeha serije Lumia. Slednja predstavlja vrh ponudbe, ki vpliva na ugled znamke na trgu, četudi glavnino prodaje sestavljajo cenejši aparati nižjega in srednjega razreda, v katere bo Windows Phone šele moral prodreti – moral zato, ker ta trg počasi doživlja nizkocenovni vdor Androida. To je predvsem zasluga kitajskega Huaweija, dodajmo še ZTE, obe podjetji pa sta na domačem kitajskem trgu že v opazni meri izpodrinili nekitajske ponudnike pametnih mobilnikov, tudi Nokio.

Seveda se vsega dobro zavedajo vodilni v pisarnah ob idilični reki Espoo, ki dobro vedo, da brez kitajskega uspeha dolgoročno ni preživetja. Nokia se je tokrat lotila ofenzive v treh geografskih območjih. Po dolgem času je resno vstopila tudi na trg ZDA. Lumia 900 se menda prodaja odlično, celo tako zelo, da v Evropo pride šele zdaj. Podobno je s cenejšo Lumio 610, ki meri na nizkocenovne trge in uporabnike, predvsem tiste na Daljnem vzhodu. V celotni strategiji morda pogrešamo predvsem poudarek na vsem, kar sicer je Nokia, ni pa tudi Lumia. Finci imajo ta trenutek (sredina maja) na svoji spletni strani navedenih kar 34 različnih mobilnikov. Med njimi lahko odkrijemo tudi nadvse uporabne izdelke serije Nokia Belle, ki jo poganja dobri stari Symbian. Še novejša je serija Nokia Asha z najnovejšo različico sistema Series 40 in dovolj solidno strojno opremo, kjer najdemo celo procesor takta 1 GHz. Za cenovno najbolj občutljive pa so v ponudbi povsem sveži mobilci serije Nokia 110, poleg njih pa še kup drugih, sicer zmagovalcev različnih ponudb za predplačniške uporabnike. Po nekaterih podatkih naj bi ta trenutek tržni delež Nokie znašal okoli petdeset odstotkov, pri čemer merimo na mobilnike, ki so v žepih uporabnikov. Ne pozabimo namreč, da povprečni uporabnik aparat menja na tri ali več let. Nokia ima, poleg serije Lumia, ki ima svoje ljubitelje in sovražnike, tudi drugačno ponudbo. Takšno, ki deluje, je zanesljiva, cenovno zelo ugodna in nadvse primerna za recesijske čase, ko je pomemben vsak evro. Navsezadnje tudi niso prav vsi voljni za svoj mobilnik nameniti veliko več kot nekaj deset evrov, predvsem pa ne želijo vlagati časa in energije v spoznavanje vseh uporabnih in neuporabnih možnosti najnovejših pametnih mobilnikov. Ne boste verjeli. Milijoni ljudi s svojimi mobilniki še vedno predvsem kličejo in pošiljajo sporočila SMS. Priljubljeni funkciji nove dobe sta še priročno fotografiranje in poslušanje glasbe, najpogosteje kar prek vgrajenega zvočnika. Hej, vse to zmore tudi Nokia za trideset evrov brez vezave. In prav takšni mobilniki še vedno predstavljajo glavnino prodaje v svetovnem merilu.

Moj mikro, junij 2012 | Andrej Weiss