Sodobna tehnologija gre, bolje rečeno, drvi naprej. Njen vpliv lahko opazujemo povsod okrog nas. Še posebej je to opazno na področju mobilnih komunikacij. Če je bil mobilni telefon pred komaj dvajsetimi leti velika posebnost, danes pogosto uporabljamo več kot en mobilni telefon. Zato tudi izkušnje, ki jih imamo o vplivu radijskih valov visokih frekvenc na človeški organizem, pravzaprav šele nabiramo. Strokovnjaki se strinjajo o tem, da visokofrekvenčna polja lahko vplivajo na žive organizme, toda vprašanje je, kako močno. Živimo namreč v okolju, kjer je težko izluščiti vpliv samo visokofrekvenčnih polj. Na eni strani smo izpostavljeni visokofrekvenčnemu polju, na drugi strani spimo ob električni vtičnici, zaužijemo s pesticidi in antibiotiki pridelano hrano, pijemo umetno narejene pijače, jemo piškote s konzervansi, pijemo pijače, ki so jim »bogato dodani vitamini in minerali«, vdihavamo onesnažen zrak in nasploh živimo v okolju, ki mu je dodano tisto, česar samo pred sto letij še poznali nismo ... Zaradi vsega naštetega večina takšnih vplivov, ki so posledica »civilizacijskega in tehnološkega napredka«, ni enoznačno določljiva in ločljiva od drugih vplivov. Zato je težko zagotovo dokazati, kakšen vpliv na človeško telo ima samo en dejavnik. Enako velja tudi, če bi hoteli določiti vpliv samo visokofrekvenčnih sevanj in posledice dolgotrajne izpostavljenosti sevanju na človeški organizem.

Po tem, ko nam morda uspe izluščiti in v obravnavo vzeti samo en vpliv iz okolja, je treba upoštevati dvoje: vršno vrednost in dozo. Pri vršni vrednosti mislimo na največjo možno intenziteto kakršnegakoli vpliva (hrupa, toplote, mraza, kemikalije, sevanega polja ...), ki smo mu izpostavljeni, pa čeprav samo za kratek čas. Pri dozi pa se sešteva dolgotrajna izpostavljenost kateremu koli vplivu, npr. dolgotrajna izpostavljenost sevanemu polju, hrupu, mrazu, kemikalijam ... Lep primer je hrup: zaradi močnega poka (npr. ob eksploziji) lahko oglušimo, pri dolgotrajni izpostavljenosti hrupu (npr. v tovarni) lahko postanemo naglušni, pri večletnem poslušanju radija pa ne čutimo nobenih posledic ...

SEVANA ELEKTROMAGENTNA POLJA IN ČLOVEŠKO TELO

Če bi hoteli enoznačno določiti vpliv samo sevanih elektromagnetnih polj na človeški organizem, bi lahko hitro naleteli na ovire. Kako ločiti vpliv sevanja mobilnih telefonov od sevanja računalniškega zaslona? Kako ločiti vpliv sevanja mobilnega telefona od sevanja daljnovoda, ki je pred hišo? Kako ločiti vpliv sevanja mobilnega telefona, ki ga uporabljamo občasno, od sevanja brezžičnega računalniškega usmerjevalnika, ki leži na polici in je tam dan in noč? Kako ločiti vpliv sevanja mobilnega telefona od vpliva sevanja varnostnega sistema, ki v trgovini preprečuje krajo prodajnih artiklov (npr. konfekcijskih izdelkov)? Kako ločiti vpliv sevanja mobilnega telefona od vpliva toka v tokovodniku nad električnim vlakom?

Ne glede na vse zgoraj našteto so si strokovnjaki edini, da lahko sevana elektromagnetna polja vplivajo na človeško telo. Toda kako močna polja in kako velika doza še nimajo vpliva – o tem so mnenja deljena in mejne vrednosti se pravzaprav vseskozi spreminjajo. Dovoljene meje sevanja strokovnjaki poskušajo določiti na temelju študij, ki (glede na to, kako dolgo človeška civilizacija uporablja visokofrekvenčna polja) pravzaprav nimajo prav dolge zgodovine.

Zdaj živeča človeška populacija je morda napačen vzorec za študij teh vplivov. Uporabljamo različne električne naprave tako v službi kakor v gospodinjstvu, peljemo se z električnimi vlaki, hodimo skozi alarmne sisteme na letališčih in trgovinah ... Tudi če ostanemo samo pri osebnih mobilnih komunikacijskih napravah, smo zasuti z različnimi vplivi: doma uporabljamo brezžični (navadni) telefon, pred nekaj leti smo uporabljali mobilni telefon, ki je zagotovo seval več kot včeraj kupljen, toda tega nenehno nosimo v žepu suknjiča ...

Ena izmed posledic neposredne izpostavljenosti visokofrekvenčnim sevanim poljem je lokalno segrevanje. Vlaga (oz. voda), ki je prisotna v vsaki hrani, močno absorbira visokofrekvenčna sevana polja in se zato segreva. To s pridom izkoriščamo doma, v mikrovalovni pečici. Človeški organizem je močno prekrvavljen (npr. mišice), čeprav so tudi organi, ki ne vsebujejo mnogo tekočine (kosti, zobje...) oziroma ta tekočina ne kroži (oči). Zato se zaradi vpliva visokofrekvenčnih sevanih polj segreva tudi tkivo v človeškem telesu. Različna tkiva so zaradi različne sestave različno občutljiva.

Med uporabo mobilni telefon običajno držimo prislonjen na uho. Med delovanjem mobilni telefon sprejema in oddaja visokofrekvenčne radijske valove. Pri tem je moč oddajanih radijskih valov bistveno večja od tistih, ki jih mobilni telefon sprejema. Nekaj od oddajanih radijskih valov zagotovo absorbira glava. Toda koliko?

MANEKEN »SAM«

Glava ima kompleksno strukturo: koža, mišice, lobanja, več različnih plasti v možganih ... Samo v možganih je moč najti 40 različnih tkiv in vsako izmed njih absorbira radijske valove na drugačen način. Da bi lahko izmerili, kako radijski valovi vplivajo na tkivo, bi v opazovano tkivo morali vsaditi tipala. Toda če bi na ta tipala priključili tokovodnike, bi že s tem pokvarili razporeditev elektromagnetnega polja. Ni treba posebej omenjati, da bi bilo tovrstne teste na živih osebah nemogoče opravljati. Zato so bili strokovnjaki pri študiju vpliva visokofrekvenčnih polj prisiljeni uporabiti model. Ta je pravzaprav lutka velikosti odrasle osebe, izpolnjena z želatino, ki po svojih električnih lastnostih ustreza lastnostim možganov. Lutko so poimenovali SAM (Specific Anthropomorphic Mannequin). Tu je sicer nekaj pomanjkljivosti: človeško telo ni homogeno, je močno prekrvavljeno, lutka je večja od velike večine ljudi, saj ponazarja nadpovprečno veliko osebo ( visoko 6 čevljev in 2 palca, težko 220 funtov, kar je 188 cm/99,8 kg). Poleg tega model predvideva, da je mobilni telefon oddaljen en palec (25,4 mm) od glave. S tem je dejansko prezrto dejstvo, da uporabniki mobilni telefon prislonijo neposredno na uho in ga veliko časa nosijo v žepu hlač ali suknjiča oziroma v torbici za pasom. A nekje je treba začeti, zato je tu SAM, pa čeprav še tako slab model, boljši od nobenega. Pri tem ni odveč podatek, da je testiranje opravljeno na temelju »samo« 6-minutne uporabe mobilnega telefona...

Kot posledica študija absorpcije radijskih valov v glavi oz. možganih je nastala specifikacija, koliko energije lahko oddaja mobilni telefon, ne da bi pri tem vplival na možgane uporabnika. To je specifična absorpcija oz. SAR (Specific Absorbtion Rate), ki pove, koliko sevanja, ki ga med uporabo oddaja mobilni telefon, absorbira glava. Vrednost SAR pravzaprav pove, koliko sevanja absorbira enota mase tkiva, ki je izpostavljeno sevanju. To je podatek, podan v W/kg, ki ga najdemo v podatkih o vsakem mobilnem telefonu, ki ga lahko kupimo.

Pri študiju vpliva visokofrekvenčnih sevanih polj na ljudi je treba upoštevati različnost fizične konstitucije uporabnikov mobilnih telefonov. Zato je celo nastal predlog o »navidezni družini«; v kateri so 5-, 8- in 11-letna deklica, 6- in 14-letni fant, 25-letna ženska, 35-letni moški, debeli moški ter nosečnice v 3., 7. in 9. mesecu nosečnosti. Zgradba teles je narejena na temelju posnetkov, narejenih z magnetno resonanco (MRI). Razporeditev polja znotraj teles je narejena z matematičnim modelom (Finite Difference Time Domain - FDTD ), narejenim na temelju posnetka telesa .

MOBILNI TELEFONI IN OTROCI

Pri varovanju pred morebitnimi škodljivimi vplivi je še posebej treba zavarovati populacijo, ki je na takšne vplive posebej občutljiva. V to skupino zagotovo sodijo otroci. Pri študiju vpliva sevanih visokofrekvenčnih polj na otroke se je treba zavedati nekaterih dejstev.

• Otroci niso le »majhni ljudje«. Zgradba otroškega telesa se razlikuje od zgradbe telesa odrasle osebe.
• Otroško telo vsebuje razmeroma več vlage in je zato absorpcija visokofrekvenčnega sevanega polja izrazitejša kot pri odrasli osebi.
• Kosti lobanje so razmeroma nežne in ne ponujajo takšne zaščite možganov, kot jo dajejo lobanjske kosti pri odrasli osebi.
• Otroški možgani absorbirajo trikrat več energije sevanih visokofrekvenčnih polj kot možgani odrasle osebe.
• Oči otroškega organizma vsrkajo več energije sevanih visokofrekvenčnih polj kot oči odrasle osebe. Eden od razlogov za to je, da so otroške oči razmeroma večje od očeh odraslih oseb.
• Kostni mozeg otroškega telesa absorbira 10-krat več energije sevanih visokofrekvenčnih polj kot kostni mozeg odrasle osebe.
• Število otrok, ki uporabljajo mobilne telefone, strmo narašča. Nekateri pravijo, da se je v preteklih treh letih število mobilnih telefonov pri otrocih nižjih razredov osnovne šole praktično podvojilo.

Če ima uporaba mobilnih telefonov posledice, potem je otrokom, kot telesno zelo občutljivi in hitro naraščajoči skupini uporabnikov mobilnih telefonov, treba posvetiti posebno pozornost.

Zaradi vsega zgoraj naštetega v nekaterih državah (Velika Britanija, Francija, Finska, Izrael ...) svetujejo, da se otrokom omeji uporaba mobilnih telefonov. V luči vsega zgoraj naštetega je smiseln predlog, da naj bi v šolah (med bivanjem otrok v šolskih prostorih) v celoti prepovedali uporabo mobilnih telefonov.

KAJ NAPREJ

O tem, kakšen nivo vrednosti SAR naj bi še bil sprejemljiv za uporabnike mobilnih komunikacijskih naprav, potekajo debate na različnih ravbeg. Mednarodna agencija za raziskave rakastih obolenj (International Agency for Research on Cancer, IARC), ki deluje znotraj Svetovne zdravstvene organizacije (Worlds Health Organization, WHO), je pred kratkim sevanje mobilnih telefonov uvrstila med »morda kancerogene za ljudi«.

In kaj tukaj lahko sami naredimo? Svoje otroke (in sebe) lahko v precejšnji meri zavarujemo od sevanih visokofrekvenčnih polj z upoštevanjem preprostih ukrepov: omejite uporabo, uporabite zvočnik ali sušalke, ne nosite mobilnega telefona tesno ob telesu, namesto pogovora raje uporabljajte pošiljanje sporočil...
Ker pravzaprav še vedno ni točnega zagotovila, pri kateri ravni energije sevanih visokofrekvenčnih polj ni vpliva človeški organizem, so strokovnjaki na tem področju dokaj previdni in pogosto sledijo načelu previdnosti. Pa bodimo previdni tudi mi ...

Moj mikro, januar 2012 | Zlatko Matič