Problem nastane, ko iz podjetniškega duha zrase brezmejna požrtnost podjetij in raznih njihovih lobijev, ki daje potrošnikovo zadovoljstvo na zadnje mesto. To ni slabo le za potrošnike, ampak predvsem za podjetja, ki prepogosto ne vidijo nič dlje od prvega, najhitrejšega, največjega evra. Morda bi bilo veleume, ki snujejo takšne in podobne ideje, pametno opozoriti, da so navsezadnje odvisni od tega, kaj si potrošniki njihovih izdelkov ali storitev mislijo o njih. V moralno vrednost takšnih in podobnih strategij se raje niti ne bomo spuščali, saj bi po vsej verjetnosti za preživetje v tako podtalnih fekalnih vodah potrebovali posebno opremo.

ZAPRTA KODA

Si zaprta koda res zasluži biti na tem seznamu? Saj ima vendar tudi nekaj dobrih strani. Recimo. Na neki način. Ampak samo za tistega, ki jo prodaja. Težkega srca moram priznati tudi, da med zaprtokodnim programjem obstaja nekaj tistih aplikacij, ki niso povsem zanič. Včasih se pač zgodi, da je med tistimi nekaj ljudmi, ki imajo dostop do kode programa, kak talent. Največkrat se žal ne, zato je edina rešitev v objavi izvorne kode in upanju, da se bo našel kdo, ki ga bo stvar zanimala. No, v praksi se izkaže, da se to skoraj vedno zgodi in da evolucija takšnega programja prehiteva evolucijo zaprtokodnega kot raketa. Večkrat smo že videli tudi, da se da s trženjem odprtokodnega programja lepo zaslužiti – čeprav morda ne tako lepo kot s prodajo zaprtokodnega. Tu nastopi trenutek, ko avtorji programja prodajo napredek svojega izdelka, zadovoljstvo uporabnikov in svoje nesmrtne duše za nekaj dodatnih evrov. Kdo bi jim lahko zameril? Navsezadnje so nekatere niše premajhne in zahtevajo preveč dela, da bi bilo v njih možno preživeti z razvojem odprtokodnega programja. Zato lahko takšno sebičnost mirno odpustimo – če seveda kot izjemno nedeljski programer ne dobimo občutka, da bi sami lahko popravili zvrhano mero napak v programu, do katerih žal nimamo dostopa.

FANATIKI

Prav neverjetno je, s kakšno vnemo so nekateri zvesti določeni znamki ali družbi, ki do njih nima nikakršnega odnosa. Nekateri gredo celo tako daleč, da njihova identiteta in občutek lastne vrednosti postane neposredno povezan z uspehom določene znamke ali izdelka. Tisti, ki ste brali članek o ognjenih vojnah v eni od prejšnjih številk, boste dobro vedeli, o čem govorim. Človeška vrsta ima že dolga stoletja čudno nagnjenje, da so njeni pripadniki radi slepo in goreče privrženi določeni osebi, ideji ali verovanju. Včasih so takšno privrženost uživali kralji in preroki, danes pač gre za jabolka in pingvinčke. V vsakem primeru je na delu isti mehanizem brezglavega čaščenja, ki koristi predvsem njegovemu predmetu. Vse skupaj gre tako daleč, da zaradi kultov nerazumnih privržencev živijo celotni imperiji, ki bi se sicer mnogo teže obdržali, ali pa sploh ne (tebe gledam, Apple).

PODROČNO KODIRANJE

Nekateri se obnašajo, kot da za prenos informacij z drugega kontinenta še vedno potrebujemo karavele. Internet je že pred dobrim desetletjem dodobra spremenil svet v eno samo globalno vas. Naročilo filma, igre ali drugih izdelkov na optičnih medijih je le nekaj evrov poštnine proč in nemalokrat se zgodi, da je cena s poštnino vred ugodnejša od cene, ki bi jo plačali doma – da ne govorimo o izbiri. Na ameriškem, azijskem in drugih trgih je nešteto izdelkov, ki jih v Evropi sploh ne bomo dobili. Zakaj torej nekdo, ki je pošteno plačal za DVD s poštnino vred te plošče ne bi mogel predvajati v svojem predvajalniku le zato, ker je zakodirana za določeno regijo? Zgodovinsko je bil takšen problem razumljiv, saj naprave niso bile združljive med seboj. Dandanes so DVD-predvajalniki združljivi od Kamčatke do Kajmanskih otokov, in področno kodiranje obstaja le še kot eden nadležnih, skrajno neuspešnih poskusov nadzora. Uvozniki želijo zaslužiti, vlade želijo nadzirati, kaj se lahko uvozi in kaj ne. Skrajni čas je, da nad tem obupajo in nam vsem prihranijo nekoliko časa, ki ga moramo zdaj porabiti, da zaobidemo takšne neumnosti.

LICENCE

Nobena skrivnost ni, da je treba za uporabo česarkoli v kakršenkoli namen danes odšteti dokaj mastne denarce. To se pozna predvsem pri uporabi glasbe v različne namene, kot so filmi in računalniške ter konzolne igre. Filmi si svojimi visokimi proračuni sicer pogosteje lahko privoščijo licence za originalno glasbo, veliko slabši pa je položaj pri igrah, kot sta na primer Guitar Hero in Dance Dance Revolution, ki uporabljajo veliko znane glasbe. Seveda bi morali razvijalci igre zelo drago plačati, da bi lahko vključili originalne različice vse popularne glasbe vanjo, zato so večkrat kot ne prisiljeni najeti glasbeno skupino, ki posname kopijo določene pesmi. To potem poceni odkupijo kot »cover«. Posledica? Trpi seveda kakovost glasbe. Ne samo s strani poslušalca oziroma igralca igre, ampak tudi s strani originalnega izvajalca. Večina ljudi, ki te pesmi slišijo, bo namreč mislila, da so originalne, in tako dobila slabši vtis o originalnem izvajalcu. Lekcija za lastnike licenc je dokaj jasna: razvijalci iger bodo v vsakem primeru uporabljali njihovo glasbo. Če ne želijo, da glas o njihovi umetnosti širi kakšen zanikrn »cover band«, je bolje, da stvar vzamejo kot brezplačno reklamo in prijazno prispevajo svojo glasbo.

VOJNA FORMATOV

Pri formatih je najlepše to, da je toliko izbire. Sarkazem na stran, ena od večjih vojn tega tipa je v zadnjem času dobila svoj epilog in dokaj jasnega zmagovalca (HD-DVD je mrtev, živel blu-ray). Kljub temu se zdi, da se nismo, kar se standardizacije formatov v informacijski tehnologiji tiče, premaknili niti za milimeter. Formati so kot glave Hidre – ko nam končno uspe enega odstraniti, se na njegovem mestu pojavijo trije novi. Vsak programer, ki spiše programček, vanj vključi njemu lasten format, in vsak proizvajalec takšnih ali drugačnih elektronskih naprav si omisli lasten format, ki ga nič drugega ne zna brati. Namestimo si lahko na ducate pretvornikov med raznimi formati, pa bomo še vedno našli nešteto datotek, ki ne bodo ustrezale ničemur. Zmeda formatov je prisotna vsepovsod – od strojne opreme (Zakaj obstaja ducat različnih vrst pomnilniških kartic? Kje so časi, ko je RAM bil pač RAM, disk je bil pač disk in procesorji ter matičnih plošče so bili dveh vrst – Intel in AMD?) do programske opreme, kjer se prava zabava šele začne. Za rešitev te zmede lahko naprosimo le še bogove formatov, vendar jih je verjetno preveč in se jim tako ali tako nikdar ne bi uspelo dogovoriti med sabo.

KO SMO ŽE PRI FORMATIH ...

Komercialni formati. Bi lahko proizvajalci elektronskih naprav in razvijalci programske opreme že nehali s tem? Čeprav je logika za odločitvijo, da naredimo neko napravo nezdružljivo z vsem svetom. nekako razumljiva, je pošteno napačna. Da ne omenjamo, kako nesramna je. Kljub vašim bistroumnim in pokvarjenim idejam, tržniki, ne morete pričakovati, da bo vsak nov nezdružljiv zaprt format postavil nov trend. Če se že nekdo ušteje in kupi napravo, ki je združljiva le z enim samim zaprtim formatom, se ne bodo zaradi tega vsi njegovi prijatelji prilagodili in kupili iste naprave, temveč bodo upoštevali njegov nasvet in kupili nekaj, kar zna predvajati vsebine, ki jih že imajo. Predvajalnik glasbe ali telefon naj, lepo prosim, podpira vsaj .mp3, bralnik e-knjig naj odpira .txt, .doc in .pdf, predvajalnik video vsebin naj bere .avi, .mpg in DVD ter podpira podnapise v formatu .srt. Nič ne bomo jezni, če jih temu naboru formatov dodate še nekaj po svoji izbiri, četudi to že mora biti komercialen format. Pa čim manj izumljanja tople vode, prosim.

SPLETNE REKLAME

Reklame so v spletu dejstvo. K sreči so nam sicer na voljo orožja proti tej nadlogi (kot je npr. dodatek Adblock Plus za Mozilla Firefox). Toda v našem času hiperprodukcije slabih in nadležnih reklam smo morda že vsi po malem pozabili, da so lahko reklame zabavne, izvirne, informativne in prijetne za ogled. Še posebej bi to lahko veljalo za reklame v spletu, saj današnja tehnologija resnično omogoča neomejeno ustvarjanje tistim, ki imajo le malo smisla in domišljije. Ljudje v reklamni industriji so očitno pozabili, da si z reklamami ne želijo nakopati sovraštva svojega občinstva, temveč prav nasprotno. Nihče ne bo z veseljem posegel po izdelku, če je reklama zanj nepovabljeno tulila iz njegovih zvočnikov, skrila nekaj, kar je skušal prebrati, ali pa se je ponašala z gumbom »zapri«, ki reklame ne zapre, temveč odpre spletno stran proizvajalca oglaševanega izdelka. Prav tako nihče ne bo postal potencialni kupec, če se reklama udobno namesti čez njegovo celotno vidno polje in tam ostane dolge, mučne sekunde, za vedno izgubljene za njegovo že tako kratko življenje. Namesto z brutalnim vsiljevanjem oglasov za vsako ceno bi njihovi avtorji morda lahko poskušali pritegniti kupce z vsebino. Kam so šli humor, dober dizajn, duhoviti slogani? Tega jim gotovo ne bi zamerili.

DOSTOP DO INTERNETA

Internet še vedno plačujemo, kot da je nekakšna dobrina, ki po kapljicah curlja do nas in jo mi uporabljamo, nekdo pa jo mora za nas črpati in predelovati – kot na primer zemeljski plin. Ponudniki internetnih storitev so večinoma zasebna podjetja, ki si meni nič tebi nič lahko vzamejo pravico, da nam ga po kapljicah zaračunavajo (in to po cenah, ki so zločinsko nesorazmerne z njihovimi stroški vzdrževanja omrežij), če jim ravno ustreza, pa nas lahko preprosto odklopijo od sveta. Poleg tega imajo možnost vpogleda v ves naš internetni promet. Čeprav takšne ideje danes morda zvenijo pretirano naprednjaško ali celo utopično, bi se morali zavedati, da je internet osnovan na infrastrukturi, ki po vsej pravici ne bi smela biti v nikogaršnji lasti, še najmanj pa zasebni. Navsezadnji je pred desetletji vsako gospodinjstvo, ki je želelo telefonski priključek, moralo financirati njegovo izgradnjo. Živimo v času, ko je dostop do interneta pogoj za človeka vredno življenje v sodobni družbi, in kot takšen ne bi smel biti nekakšna plačljiva, nadstandardna storitev, ampak osnovna človekova pravica. Tako kot vsak lahko hodi po pločniku kadarkoli in kjerkoli se mu zahoče (pločnik je prav tako treba vzdrževati), bi moral vsak član sodobne družbe imeti brezplačen dostop do interneta vsaj najosnovnejše hitrosti. O pravi demokraciji se bomo lahko pogovarjali šele, ko bo ves svet eno samo decentralizirano brezžično omrežje.

DRM

DRM (digital rights management, upravljanje z digitalnimi pravicami) je skupek tistih strategij za zaščito licenčne programske opreme ali medijskih vsebin pred kopiranjem, ki piratom delo nekoliko otežijo oziroma upočasnijo za povprečno pet sekund. Po drugi strani so to strategije, ki so iz poštenih kupcev naredile več piratov, kot karkoli drugega v zgodovini. Zakaj bi nekdo plačal za pesem, igro ali film, ki jo/ga lahko kopira le enkrat, dvakrat ali trikrat (v računalnik, telefon in dlančnik, predvajalnik MP3 pa bo pač ostal lačen), če si lahko isto stvar nelegalno prenese in jo kopira po mili volji? Nekdo, ki pošteno plača za vsebino, upravičeno pričakuje, da bo lahko v tej vsebini pošteno užival. Danes to seveda pomeni med drugim tudi neomejeno kopiranje v različne naprave, saj vedno ne vlačimo s seboj vse elektronske navlake, ki smo si jo nakopali. Dober primer popolnega fiaska zaradi DRM-a je računalniška igra Spore, ki je kljub težko pričakovanemu izidu in slavnih razvijalcih potegnila kratko pri prodaji. Nihče ne bo kupil igre, ki jo lahko namesti le v en računalnik ali le enkrat. Prvič, ko odpove disk ali operacijski sistem, smo tako ob desetine težko prisluženih evrov in užitek ob igranju. Razvijalci programske opreme in prodajalci medijskih vsebin bi se res morali malo manj truditi z novačenjem piratov iz vrst še tistih zadnjih nepoboljšljivih poštenjakov. Nasilje nad potrošnikom pač ni najbolj posrečena tržna strategija.

Špela Šalamon