Bolj ali manj strokovni članki različnih »strokovnjakov« za kibernetično bojevanje zadevo obravnavajo na zelo različne načine. Od tega, da posamezni resni vojaški analitiki vse skupaj razglasijo za sanjarije tistih, ki pred možnostjo takšnega bojevanja opozarjajo, pa do tistih, ki trdijo, da je konec sveta zaradi prihajajoče kibernetične vojne zelo blizu. Za nameček je zadeva silno hvaležna tema za filmsko industrijo in pisce knjig. Prav zato je precej težko dobiti pravo sliko zadev in ljudem kolikor toliko jasno razložiti, za kaj gre in kakšna je dejansko nevarnost. Poglejmo, za kaj v resnici gre.

Le redki ljudje bi imeli težave našteti največje svetovne vojaške velesile. Prav tako je precej jasno, čeprav se veliko zadev seveda prikriva javnosti, kakšni bi bili rezultati spopada določenih velesil s klasičnim orožjem in na klasičnih bojiščih. Na zemlji, v vodi in zraku seveda. ZDA, Rusija in Kitajska imajo veliko orožja vseh vrst in ogromno ozemlja, ki ga je treba braniti pred morebitnimi napadalci. Takšen je pač koncept obrambe vsake države, pa naj bo majhna ali velika. Države so dokaj velike tarče, poleg tega pa se vsak poseg v suverenost druge države tudi zelo hitro opazi, saj se informacije hitro širijo in je zelo težko ustvarjati še tako kratkotrajno informacijsko blokado. Saj smo že skoraj preveč vajeni, da so novinarji povsod in da je praktično vsak lahko novinar, če ima le mobilni telefon s seboj, s katerim lahko posname vsaj skromne fotografije ali film in ga potem prek interneta deli z vsem svetom.

Se pravi, da je vsak klasičen vojaški napad v kratkem pred očmi javnosti. Prav tako je težko skriti izvor klasičnega vojaškega napada. Tudi če je napad v obliki terorističnih napadov, je dokaj lahko ugotoviti izvor eksploziva in analizirati, kako je bila bomba izdelana in kako sprožena. Prej ali slej izvemo, kdo stoji za napadom. Seveda sledijo povračilni ukrepi, lahko v obliki gospodarske blokade države, ki je sprožila napad, tudi od svetovne skupnosti ali pa povračilni napad na državo napadalko. Možnosti je veliko. Primerov je še več in vsaj v glavnem so takšni napadi prej ali slej tako ali drugače kaznovani.

Omenjena področja bojevanja pa niso edina. In klasična orožja tudi ne. Že ob pojavu prvih radijskih postaj se je pojavil tudi koncept elektronskega vojskovanja. Prisluškovanje, ugotavljanje, kje so radijske postaje, radar ..., vse to so zadeve, ki jih poznamo še iz časa druge svetovne vojne, ko so prvič zares razvili takšno obliko vojskovanja. Se pravi, da se je že takrat pojavilo novo bojišče, ki ni bilo tako otipljivo kot polje s strelskimi jarki, morje s podmornicami in ladjami ali zrak z vsemi mogočimi letali, raketami in še čim. Že ta vrsta vojskovanja je bila veliko bolj prikrita, na visoki tehnološki ravni in v omejenem obsegu, za katerega vedo le izbranci. S pojavom računalništva in mrežnih povezav pa se je pojavilo novo bojišče. Tako imenovan kiberprostor ali kibernetični prostor.

Zadeva je po svoje še bolj neotipljiva, saj gre za ves mrežni prostor, ki obstaja. Se pravi internet, večja ali manjša računalniška omrežja, sem spadajo tudi mobilna omrežja, satelitske povezave in še in še. Praktično vse, s čimer smo ljudje oziroma naša tehnološka pomagala povezani med seboj.

Moj mikro, Februar 2012 | Slavko Meško |