Človek bi mislil, da gre za navdušen, čeprav rahlo arhaičen opis interneta. Toda ne, zgornji odstavek je že v daljnem letu 1878 spesnil nekdo, na katerega je tolikšen vtis naredila komunikacijska revolucija, ki jo je povzročil – telegraf.
Dejstvo je, da je omenjeni izum kljub svoji zastarelosti (gledano z današnje perspektive) v drugi polovici devetnajstega stoletja povzročil bistveno večjo komunikacijsko revolucijo kot pa – kljub splošno razširjenemu mnenju – internet in vseprisotna mobilnost v drugi polovici dvajsetega. Koncept RSS-dovodov, denimo, ima svoje korenine v t.i. stock tickerjih, mehanskih napravah, ki so že sredi druge polovice devetnajstega stoletja neprekinjeno bruhale trenutne vrednosti delnic. Po svoje pa je zanimiv pokazatelj tudi dejstvo, da je družba Western Union, nekoč monopolist na področju prenosa informacij po telegrafskem omrežju, v ZDA tovrstne storitve nehala ponujati šele januarja 2006.
(ŠE KAR) RASTOČA POTREBA PO INFORMACIJAH
Vendar tema tega sestavka niso vzporednice in primerjave med telegrafom in internetom, temveč srečevanje sodobnega delavca z rastočo količino informacij, ki jo mora tako ali drugače pridobiti v enakem času kot pred tako imenovano informacijsko revolucijo.
Verjetno bi se vsi, ki to berete strinjali, da obvladovanje informatike, v čedalje večji meri pa tudi delo v kakršnihkoli storitvenih dejavnostih, zahteva zelo jasno predstavo o tem, kaj je »informacija«. V letu 2002 je bilo denimo, sodeč po izsledkih raziskave How much information?, opravljene na School of Information Management and Systems Univerze Berkeley, na svetu tako ali drugače generiranih blizu 5 eksabajtov (1018 bajtov) novih podatkov, kar je količinsko enako vsem besedam, kar smo jih človeška bitja izustila do zdaj. Ob tem velja dodati, da je tudi beseda »podatki« na tem mestu uporabljena v pomanjkanju boljših možnosti, saj angleški pojem »data« (iz lat. dare, dati – torej nekaj danega) v raziskavi ni posebej definiran, zato bi lahko pomenil tako dejstva kot podatke ali informacije. Sploh glede na večino definicij, ki tako kot Wikipedia navajajo, da je podatek sinonim za informacijo.
Vendar velja razlikovati med goro dejstev, s katerimi smo nenehno bombardirani (pomislimo le na RSS-dovode ali novičarske biltene, da o »navadnem« poštnem in elektronskem spamu sploh ne izgubljamo besed) in njihovo podmnožico, ki je za posamezno osebo zanimiva oziroma ima zanjo določen, pripisan ji pomen. Očitna beseda za označevanje gore dejstev je seveda podatki, omenjena podmnožica pa nas spravi v zadrego, saj beseda za »majhen del dosegljivih podatkov, za katere vemo oziroma jim posvetimo vsaj nekaj pozornosti« preprosto ne obstaja. Na univerzi v Lancastru so prej omenjeno podmnožico opredelili z besedo »capta« (Checkland, 1982), ki bi jo v slovenščino lahko poskusili prevesti kot »povzemek« (beseda izvira iz lat. capere, vzeti).
SPREMEMBE NA VSEH INFORMACIJSKIH FRONTAH
Če vzamemo, da je produkcija »podatkov« naraščala s približno podobno stopnjo kot med leti 1999 in 2002, ko je ta znašala okrog 30 odstotkov letno, si lahko (količinsko sicer le stežka) predstavljamo, za kakšne količine gre dandanes. Uporabniki in »izdelovalci« te gore podatkov, povzemkov, informacij ali česarkoli že pa še vedno ne vemo, o čem se pravzaprav pogovarjamo.
To pa pravzaprav niti ni bistveno, vsaj dokler smo si na jasnem o tem, kakšnih vsebin si želimo oziroma jih potrebujemo.
Z načini dostopanja do informacij se namreč radikalno spreminjajo tudi delovna okolja, in sicer – poleg očitno čedalje večje potrebe po informacijah – s povečano mobilnostjo tudi v smer čedalje večje avtonomije zaposlenih. Omenjena dejavnika skupaj pomenita, da bodo informacije (oziroma podatki, ki nekaj pomenijo določenemu podjetju) čedalje dostopnejše vse širšemu krogu ljudi znotraj organizacije, ki bodo vsak s svojega zornega kota te informacije (zanje sicer podatke) interpretirali v vse večje število novih informacij ter tako prispevali k večjemu potencialu organizacije. Kar bo nujno za preživetje, vsaj v luči čedalje zahtevnejših strank in imperativa, da se morajo zmožnosti interpretiranja podatkov povečevati enako hitro ali celo hitreje kot omenjena zahtevnost strank.
KAJ IŠČEMO IN KOLIKO ČASA NAM TO VZAME?
Če pustimo ob strani prej omenjeno interpretacijo podatkov in se osredotočimo na čas, potreben za iskanje »pomenljivih« podatkov, si velja ogledati študijo analitske hiše IDC z začetka tega leta z naslovom Information@Work: Finding and Buying Information in the 21st Century. Ta obravnava iskanje in nakupovanje – uganili ste – ne povzemkov, ne podatkov, temveč informacij v poslovnih okoljih, ki so bila v zgodovini vedno lakmusov papir uporabnosti skorajda katerekoli tehnologije ali metode prenašanja, razvrščanja ali druge manipulacije podatkov.
Analitska hiša IDC od leta 2001 spremlja porabo časa za iskanje informacij med delavci v različnih industrijah. Leta 2001 je tako slehernik med okrog 600 respondenti iz podjetij različnih velikosti dejavnosti porabil za iskanje informacij povprečno 6 ur tedensko. V letu 2004 se je ta čas povečal na nekaj več kot 8 ur tedensko, medtem ko je v letu 2006 dosegel že 10 ur. Videti je, da je za čedalje večji odstotek v te namene porabljenega delovnega časa »krivo« nekaj med seboj povezanih trendov. Prvi in najpomembnejši je, da so informacije lažje dostopne, saj večinoma niso več skrite za gesli in dostopovnimi protokoli. Zaradi lažjega in dostopnejšega iskanja se vse več delavcev loteva iskanja informacij, ki jih potrebujejo sami – povzemkov, in se zato v te namene ne zanaša več na druge. Študija sicer ne odgovarja na vprašanje, koliko časa potem ti delavci porabijo še za ocenjevanje pomembnosti ter razvrščanje tako pridobljenih podatkov, vendar pa zaradi lažje dostopnosti podatkov znotraj in zunaj podjetja iskanje teh postaja standardni del večine nalog in zadolžitev, od tržnih analiz in prodajnih aktivnosti do odnosov s kupci ter odločanja.
Sodelujoči v raziskavi so bili zaprošeni tudi, naj podatke, ki jih iščejo, razvrstijo glede na vire. Pokazalo se je, da ljudje kar 44 % časa uporabljajo zastonjske vire in storitve, ki se financirajo z oglaševanjem. Z 32 % so na drugem mestu sledili drugi viri (denimo spletne strani podjetij), na tretjem s 23 % pa šele storitve in viri, ki jih je kupilo podjetje, kjer so zaposleni. Ključen je torej podatek, da zaposleni oziroma respondenti iz leta 2006 več kot tri četrtine časa namenjajo iskanju po zastonjskih (spletnih) virih informacij.
Ta številka je leta 2003 znašala 37 %, vendar se je skupaj s širjenjem in uspehom oglaševalskega modela financiranja spletnih medijev in drugih virov vsebin večal tudi nabor brezplačno dosegljivih informacij.
Skupno so skoraj tri petine vprašanih potrdile, da v njihovih podjetjih kupujejo dostop do spletnih informacijskih storitev. Vendar pri tem obstajajo precejšnje razlike glede na velikost podjetja, saj je takšnih organizacij v segmentu malih podjetij komaj 38 %, medtem ko pri srednje velikih in velikih ta odstotek zraste na 68 oziroma 72 %. Glavne vrste informacij, ki jih podjetja kupujejo, pa so finančne storitve, novice in poslovno obveščanje, izobraževanje in učenje, viri, specifični za posamezne dejavnosti, in drugo.
Ob tem velja omeniti, da kupovanje informacij po IDC-jevi taksonomiji spada v kategorijo poslovanja B2B, ki bo v svetovnem merilu po IDC-jevih napovedih do leta 2009 raslo s povprečno letno stopnjo skoraj 20 %
PRIHODNOST ALI KAKO ISKATI MANJ IN PRITI DO ISTIH REZULTATOV
Očitno je, da se trend uporabe zastonjskih virov podatkov nadaljuje, kar pomeni težavo za vse tiste ponudnike vsebin, ki zbirajo visokokakovostne podatke in jih s pomočjo specializiranih orodij skušajo prodajati prek naročnin ali ad hoc nakupov. V letu 2003 je bilo namreč oglaševanje kot sredstvo financiranja spletnega poslovanja še v povojih, odtlej pa je digitalni trg postal cvetoča gospodarska panoga, ki se napaja iz oglaševalskih proračunov in ga podpirajo glavni iskalniki. Tako je informacija z zornega kota uporabnika videti brezplačna, v resnici pa je dobro plačana s strani spletnih oglaševalcev.
To pravzaprav zveni precej strašljivo, saj je tisto, kar naj bi bilo zastonj, prav lahko trojanski konj velikega korporativnega oglaševalca, oziroma če se navežemo na prejšnjo opredelitev, vnaprej pripravljen povzemek.
A vse vendarle ni tako črno, saj je obvladovanje oglaševalskega denarja (vsaj zaenkrat) še decentralizirano in torej dokaj neodvisno. Trga namreč ne obvladujejo iskalniki in njihove oglaševalske platforme, vendar pa ostaja odprto vprašanje, ali bo ponudnikom vsebin uspelo vzpostaviti nove poslovne modele, s katerimi bi lahko hkrati načeli nove delčke oglaševalskih proračunov ter poslovnim uporabnikom zagotovili visokokakovostne, a lažje dosegljive informacije.
IN KAKO NAJ UPORABNIKI LOČIMO ZRNJE OD PLEV?
Ključ do uspešnega iskanja ter koristnosti najdenih podatkov je vedenje, kako ločiti vsebinske vire, saj vsi niso enaki. Ugotoviti je treba, katerim je moč zaupati ter jih uporabiti pri odločanju. Vsekakor je potem pametno vključiti vire, ki jim že zaupamo, v intranete ter druge »notranje« aplikacije. Bistvenega (v ne tako daljni prihodnosti glede na stopnje rasti povprečnega števila ur najbrž za nekatere organizacije kar življenjskega) pomena pa je ocenjevanje koristnosti izrabe časa, ki so ga delavci vložili v iskanje podatkov in informacij. Trideset do petdeset odstotkov rezultatov iskanj namreč ne daje rezultatov, ki si jih iščoči želijo, zaradi česar bodisi iščejo dalje ali pa opustijo iskanje. Glede na dejstvo, da je že četrt delovnega tedna povprečnega delavca namenjenega iskanju, (nes)pametno vložen čas pomeni resen strošek že samo z vidika produktivnosti, kaj šele če pomislimo na odločitve, sloneče na trhlih informacijah (ali tujih povzemkih), do katerih zaradi nespametnega iskanja prav lahko pride.
Objavljeno: Moj mikro, December 2007 | Boštjan Klanjščak
