V Iskrinih podjetjih so ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja proizvajali lastne računalnike, med njimi modele 1680 (Iskradata), ter 800 in Partner (Iskra Delta). Zgodba z razvojem računalnikov se je klavrno končala z modelom Triglav (Iskra Delta) in s stečajem Iskre Delte. V poslovnem sistemu Iskra je bila razvojno močna tudi proizvodnja telekomunikacijskih naprav, ki je Slovenijo uvrščala med redke države v svetu, v katerih so bili sposobni razvijati kompleksne telekomunikacijske naprave. V podjetju Iskra Kranj, predhodniku današnjega Iskratela, so prvo digitalno telekomunikacijsko centralo SI2000 razvili že leta 1979 in jo predstavili na konferenci ISS'79 v Parizu, kjer je vzbudila veliko zanimanje prisotnih strokovnjakov z vsega sveta. Leta 1981 so kot prvi v svetu razvili naročniški modul za digitalne centrale in ga leta 1983 predstavili na konferenci World Telecom v Ženevi. Zaradi nespretnosti tedanjega poslovodstva svojih konkurenčnih prednosti niso izkoristili.

O USODI ISKRE

V drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je imela Slovenija odlične možnosti za razvoj močnega sektorja IKT. A prednosti ni izkoristila. Propad podjetja Iskra Delta in razpad poslovnega sistema Iskra je nakazal poznejše težave. Pogledi na vzroke propada Iskre Delte in razpada poslovnega sistema Iskra so različni. Pomembno vlogo pri tem so imele napačne strateške in politične presoje ter odločitve, v ozadju katerih je bil spopad vplivnih lobijev in parcialnih interesov. Odločilno je bilo pomanjkanje konsenza med ključnimi akterji.

Vodilni direktorji, strategi in politiki so v osemdesetih letih napačno ocenili razvojne možnosti na področju IKT. Dejavnost v podjetjih znotraj sistema Iskra je bila že ves čas preveč razpršena. S tem so se kratkoročno sicer lahko zmanjševala operativna in poslovna tveganja, dolgoročno pa so se zmanjšale predvsem možnosti za razvojni preboj in preživetje sploh. Usodno je bilo razbitje poslovnega sistema Iskra, po katerem so nekatera podjetja nadaljevala povsem samostojne poti. S tem je bil zadan odločilni udarec razvojni dejavnosti, slovenska IKT-podjetja pa so izgubila kritično maso, potrebno za razvoj globalno konkurenčnih celovitih tehnoloških produktov. Posledice za slovenski sektor IKT so bile dramatične, razmere pa so se še poslabšale z razpadom nekdanje skupne države. Zgovoren je podatek, da je število zaposlenih v celotnem slovenskem sektorju IKT danes polovico manjše od števila zaposlenih v sistemu Iskra ob koncu osemdesetih let.

O NOKII

Ob preučevanju zgodovine sektorja IKT v Sloveniji je poučna zgodba finske Nokie. Ta se je v telekomunikacijske vode odločneje podala v sedemdesetih letih, ko je izdelala svojo prvo digitalno centralo. Njena zgodba o uspehu na področju mobilne telefonije pa se je začela že desetletje prej s projekti za finsko vojsko. Ko je bila slovenska IKT-industrija na vrhuncu, je Nokia že napovedala svoj globalni uspeh. Najprej v osemdesetih letih s proizvodnjo mobilnih telefonov za omrežni standard NMT (Nordic Mobile Telephone). Prvi komercialni klic prek mobilnega omrežja GSM z uporabo Nokiinega telefona je leta 1991 izvedel tedanji finski premier Harri Holkeri.

Pomenljivo je, da se je v času, ko je bila na pragu globalnega uspeha, Nokia srečevala z velikimi finančnimi težavami, v katere je zabredla z agresivno širitvijo področij delovanja, v glavnem z nakupi podjetij. Iz finančnih težav se je izvila z osredotočenostjo na telekomunikacije in ukinitvijo ali odprodajo področij, ki so prinašala izgubo (zlasti proizvodnja televizorjev in računalnikov). Razvoj in proizvodnjo računalnikov je v osemdesetih letih prodala družbi ICL, ki je postala del družbe Fujitsu. Pozneje je bila proizvodnja računalnikov prenesena v Fujitsu Siemens Computers, podjetje na Finskem pa so zaprli.

Razvoj Nokie je osupljiv. Leta 1980 je imela dobrih dvajset tisoč zaposlenih, od tega manj kot četrtino v podružnicah v tujini. Leta 2006 je število zaposlenih naraslo na 68.483, od tega je bilo 65 % zaposlenih v podružnicah v Aziji, ZDA, Evropi ter Srednji in Južni Ameriki. S 23.894 zaposlenimi na Finskem Nokia predstavlja dober odstotek vseh zaposlenih, kar je razmeroma malo. Njen vpliv na zaposlenost je kljub temu večji, saj po nekaterih ocenah za Nokio še enkrat toliko ljudi dela pri dobaviteljih. Če vpliv na Finsko zaposlenost ni impozanten, je povsem drugače z razvojno dejavnostjo. Nokia je imela leta 2007 v razvoju preko 14.500 zaposlenih oziroma 32 % vseh zaposlenih. Delež izdatkov, ki jih Nokia namenja za raziskave in razvoj, obsega skoraj polovico vseh finskih izdatkov poslovnega sektorja in tretjino skupnih finskih izdatkov za raziskave in razvoj.
Nokia je danes eno vodilnih in najvplivnejših telekomunikacijskih podjetij v svetu. Svoj uspeh je gradila na osredotočenosti na telekomunikacijsko dejavnost. V Nokii so pravočasno prepoznavali priložnosti ter svoje dejavnosti in strukturo hitro prilagajali spremembam na trgu. Aktivno so sodelovali pri ustvarjanju globalnih trendov, kar jim je omogočilo predvsem zavestno vlaganje v kratkoročne in dolgoročne raziskave in razvoj. Razvojna tveganja so zmanjševali z razvojnimi centri v različnih državah. Danes imajo razvojne centre že v 11 državah.

»LESSONS LEARNED FROM NOKIA«

Slovenski direktorji, strategi in politiki v osemdesetih letih niso imeli dovolj znanja in vpogleda v prebojne tehnologije, da bi lahko zagotovili nadaljnjo krepitev in rast slovenskega sektorja IKT. Najeli so najboljšo globalno svetovalno družbo McKinsey, a njenih nasvetov niso upoštevali. Zgodba se danes ponavlja s paradnimi konji, kot so Iskraemeco, Iskratel in ne nazadnje Telekom Slovenije.

Slovenski razvojni model po osamosvojitvi ni omogočil globalnega uspeha na področju IKT. Podjetja nimajo kritične mase, ki bi jim omogočila razvojni preboj. Prav tako nimajo zadosti tehnološkega, razvojnega in upravljavskega znanja. Medtem ko vodilna tuja podjetja IKT- znanje iščejo v centrih znanja po svetu, se slovenska podjetja navezujejo, če sploh se, na slovenske »centre znanja«, ki so v svetovnem merilu na ravni manjših laboratorijev. V petnajstih letih na tem področju nismo dosegli nobenega premika. Namesto koncentracije znanja, visokošolska in raziskovalna politika spodbujata nastajanje novih vrtičkov, kar dodatno slabi slovenski razvojni potencial.

Dovolj zgovoren je podatek, da se nobena mednarodna korporacija ni odločila, da bi pri nas postavila razvojni center. Sicer pa, kako bi se? Slovenija ne premore resnega razvojnega centra na področju IKT. Imeli smo nekaj izjemnih posameznikov, ni pa nam uspelo izoblikovati velikih in homogenih raziskovalnih skupin, ki so potrebne za razvoj in raziskave na področju visokih tehnologij. Ob nizkih vlaganjih v raziskave in razvoj na področju IKT, še zlasti v podjetjih, ter razpršenosti podjetij in raziskovalnih potencialov ne preseneča zanemarljivo nizko število patentnih prijav. Poglejmo si nekaj podatkov o prijavah na evropski patentni urad. Slovenija je imela leta 2003 6,6 patentne prijave na milijon prebivalcev (po začasnih podatkih za leto 2004 le 1,0). Povprečje EU-27 leta 2003 je znašalo 26,2 (EU-15 33,0; Finska 123,6; Švedska 62,3; Nizozemska 89,2; Avstrija 30,6; Madžarska 2,3). Po začasnih podatkih za leto 2004 so podatki naslednji: EU-27 18,2; EU-15 23,0; Finska 88,8; Švedska 45,9; Nizozemska 50,3; Avstrija 19,9; Madžarska 2,5.

Med glavnimi razlogi, da Sloveniji ni uspel razvojni preboj na področju IKT, je nekonkurenčnost slovenskega znanja, ki je posledica razdrobljenosti razvojnih in raziskovalnih potencialov. Država in podjetja premalo vlagajo tako v razvoj kot v temeljne raziskave. Podjetja, z nekaj izjemami, nimajo lastnih razvojnih oddelkov in ne premorejo zadosti vrhunsko izobraženih kadrov, ki bi voz lahko premaknili naprej. Brez močnega razvoja in raziskav se podjetja ne morejo zadosti hitro prilagajati spremembam na trgu in tvegajo, da bodo ob pojavu prebojnih tehnologij izgubila svoj tržni položaj, samostojnost ali