KAJ IMAJO SKUPNEGA ŠVEDI, MRAVLJE IN ŠTEVCI ISKRAEMECO?

Iskraemeco iz Kranja je začel s prvimi instalacijami na jugu Švedske (Malmoe) leta 2004. Projekti so vsebovali tudi števce, ki so jih vgrajevali po terenu. Švedska je precej gozdnata dežela, veliko hiš je na podeželju in v bližini gozdov. V števce električne energije so začele zahajati mravljice, številka ni bila dramatična glede na število vseh inštalacij, pa vendar. V tovarno se je letno vrnilo v povprečju dvajset števcev, ki so jih »zrihtale« mravljice. Pri elektrodistribuciji Vattenfall so podjetju očitali, da so v števcih vgrajeni materiali, ki privlačijo mravlje. Po analizi proizvodnih postopkov je bilo ugotovljeno, da takšnih materialov ni oziroma niso znani po tem, da bi se mravlje pretirano navduševale nad njimi. Znani pa so primeri, ko uporabniki skozi odprtine števca (gumb, priključnice …) v števec z injekcijsko iglo vbrizgajo sladko snov (med, marmelado, nutelo, malinovec …), kar pritegne mravlje, ki potem uničijo napravo. Sladke dobrote seveda pred tem pospravijo in »poližejo« in o marmeladi ni več »ne duha ne sluha«.

Predpostavka je bila, da so poleti taki števci razmeroma topli in suhi (vsaj v notranjosti), kar daje idealne razmere za razvoj bub (zadnja faza zaroda, ki za razvoj potrebuje suhe in tople okoljske razmere). Mravlje stalno iščejo kar se da ugodne razmere za idealen razvoj stadijev zaroda in ni presenečalo, ker so števci ponujali prav tako okolje, ki ustreza bubam.

Razmišljanje je šlo tudi v smeri, da je v števcih pozimi toplo in se hodijo mravlje gret. Vendar pa so mravlje pozimi zaradi nizkih temperatur povsem neaktivne in se umaknejo v svoja bivališča. Najverjetnejši čas vdora je zgodaj spomladi, ko se prebudijo in začnejo mrzlično iskati vodo in hrano.

EKSPERIMENT NA VELIKI PLANINI – SLOVENSKA HUDA MRAVLJICA

Glede na vsa znana dejstva in strokovne članke, je bil izveden poskus tudi s slovenskimi marljivimi mravljicami. Eksperiment je potekal v teh delih: prvi del je predvidel dva števca (MT351 in MT372, starejši in novejši model), ki sta bila postavljena v bližino oskrbovalne poti mravelj. Okolica števca je bila poškropljena z medom, ki naj bi privlačil mravljice. Števca sta bila v neposredni bližini gozda. Drugi del je bil poskus s števcem (MT372), ki je bil priključen na napetost in v neposredni bližini oskrbovalne poti mravelj. Tretji del je potekal na Veliki planini, kjer je pod vsako smreko mravljišče. Števca iz prvega dela eksperimenta sta bila postavljena neposredno v mravljišče, da bi ugotovili, kako zanimiva sta za mravlje. V starejši model MT351 je bil vbrizgan med. Zraven so bili postavljeni še trije lončki, v katerih je bil med, prekriti pa so bili s plastično mrežico, mrežico iz blaga in gazo. Tu je bila predpostavka, da bodo mravlje zaradi medu v lončku uničile oviro in se dokopale do posladka.

Kaj dramatičnega se ni zgodilo, lončke je čisto na koncu pojedla žival, ki ni bila mravlja, ampak srnjak ali divji prašič ali lisica ali jež ali kuža. Kljub vsemu so rezultati zanimivi in v skladu z znanimi dejstvi o mravljah.

V prvem delu poskusa je nekaj mravelj prišlo do medu, števca, ki sta bila v bližini, nista bila zanimiva in se ju niso dotikale. Nista bila pod napetostjo. V drugem delu so mravlje skrenile iz oskrbovalne poti in prišle na števec, zaradi velikosti in tesnjenja števca pa vanj niso mogle. Števec je bil postavljen v bližini gozda, na zunanji strani hiše in je bil pod napetostjo. Na Veliki planini sta bila števca zanimiva le kot novost, mravlje so prišle v model MT351, v katerem je bil med. Po nekaj tednih v števcih ni bilo več mravelj, čeprav sta bila v mravljišču. Niso jih uporabile kot idealen prostor za gnezdo. Na lončkih z medom se jih je zbralo veliko število, vendar pa mrežic niso uničile, da bi prišle do medu. Treba je omeniti tudi da so poskusi potekali od avgusta do novembra, ko je bila aktivnost mravelj zaradi nižjih temperatur že bistveno zmanjšana, hrane v naravi dovolj, zaloge pa že v mravljišču.

Mit, da bo slovenska mravljica pojedla računalnik, je bil ovržen.

ŠKODA V ELEKTRONSKIH NAPRAVAH

Mravlje dejansko ne morejo pojesti žic v napravah. To sicer lahko stori posebna vrsta mravelj (»leafcutter ants«, Atta colombica), za katere pa elektronika ni aktualna. Res nam manjkajo samo še mravlje, ki bodo glodale procesorje. Nasprotno, pa Raspberryjeve nore mravljice prežvekujejo izolacijo okoli žic in tako povzročajo kratke stike v napravah, kar seveda privede do okvar in uničenja. Mravlje ne morejo požirati ali prežvekovati trdih delcev hrane. Požirajo »sok«, ki ga iztisnejo iz snovi s prežvekovanjem. Neizolirani vodnik električnega toka potem seveda ubije tudi mravljo, ki odda kemični feromonski alarm, ki prikliče njene kolegice. Tako pridejo nove kolegice mravlje, ki najprej pomagajo nesrečni mravlji, vendar pa kaj dosti ni več pomagati. Nato glodajo naprej izolacijo žic in zgodba se tako ponavlja, kopičenje mrtvih delavk pa močno moti osnovno funkcionalnost naprave.

Zelo zaskrbljujoče je, da je te organizme izredno težko nadzirati. Običajni strupi, ki so v prosti prodaji, ne pokončajo te nadloge. Nore mravljice so podobne drugim invazivnim vrstam in imajo več kraljic. To jim omogoča reprodukcijo alarmantne stopnje. Tako je praktično nemogoče uničiti celotno kolonijo, saj uporablja filozofijo interneta. Kot še mnogo stvari tudi ta prihaja iz strateškega razmišljanja ameriške vojske. V času hladne vojne je obstajala možnost jedrskega napada. S tem bi bil lahko uničeni poveljniški center in vsi pomembni podatki. Tako so se ključni podatki ameriške vojske hranili v več računalnikih (centrih), ki so bili med seboj povezani. Tako imamo danes medmrežje z n računalniki, mravlje pa kolonije z m kraljicami. Razlika je, da mravljam vse deluje tudi brez elektrike, še bolj, ker jih pri glodanju žic ne »scvre« elektrika.

Tudi če se jih lotimo z močnejšimi in učinkovitejšimi insekticidi, preživeli mravljinčki mrtve soborce spremenijo v rešilno avtocesto. Iz mrtvih telesc zgradijo most čez kontaminirano območje in se ne pustijo prav zelo motiti.

SOLIDARNOST, BRATSTVO IN ENOTNOST

Solidarnost, ki so je zmožne mravlje, je tako rekoč vsakdanji pojav. Medtem ko vojščaki stojijo na straži, delavke nabirajo hrano, skrbijo za gnezdo, skratka, opravljajo dela, nujna za kolonijo, katere uspeh je odvisen od sodelovanja delavk, za katere bi mogli reči, da imajo v življenju en sam cilj: zagotoviti preživetje kolonije. V mravljišču je treba kraljico in ličinke nenehno hraniti, zato je glavna naloga delavk, da poiščejo hrano in jo kar najhitreje spravijo do gnezda.

Toda na velikih prostranstvih je to mogoče uresničiti samo z eno strategijo. Rešitev je feromon, »komunikacijska molekula«, ki jo mravlje odlagajo na tla in tako ustvarijo kemično stezo, ki pritegne še več nabiralk. Te so koristne, če je zaradi velikosti plena (gosenice, kobilice ipd.) potreben »kolektivni transport«. To pa še ni vse: nabiralke najdeno hrano pogosto shranijo v svoj »socialni želodec« in ga po potrebi izbruhajo v želodec delavk, ki so ostale pri gnezdu. Podobna je povezava pri obrambi pred napadalci (pajki, kuščarji ali celo mravljami iz tuje kolonije): delavke z izločanjem alarmnega feromona prikličejo vojščake, ki se bojujejo proti vsiljivcem tudi do smrti.

Druge skupinske strategije so potrebne med selitvami. Če mora kolonija premagati kako kotanjo, posebni vojščaki poskrbijo za viseči most! Živo strukturo, ki po potrebi ostane tudi ure, dokler kolonija pač ne premaga ovire! Znanstveniki še niso ugotovili, kako se mravlje lotijo »montaže« mostov, splavov, lestev … Ostane tudi uganka, kdaj delavke vedo, da se je treba razkropiti. Kakorkoli že, s takšnim kolektivnim delom so mravlje stopile naravnost v »dobo industrije«, za katero je značilno kolektivno delo, to pa temelji na pretehtani delitvi opravil.

V tej dirki za preživetje mravlje v nasprotju z večino drugih živali izkoristijo še eno prednost: skupinsko moč. Pri tem ima njihov organizem spet ključno vlogo, kajti spremeni se v impozanten komunikacijski aparat. V obliki kemičnih snovi lahko namreč oddaja kakih dvajset sporočil: opozori na prisotnost mravlje iz tujega gnezda, na odkritje plena, na najdeno hrano …. Takšna sporočila pa zna dodatno poudariti! In sicer z vibrirajočimi signali: pošilja jih tako, da se praska po posebnem organu, ki ga ima na trebuhu. Kemični »jezik« tako okrepi, kadar mora recimo poklicati na pomoč (če jo je na primer zasulo) ali kadar svojo vrstnico prosi za hrano. Z dvajsetimi sporočili se vse zmenijo, razumejo in ne ločujejo zaradi pomanjkanja komunikacije med spoloma.

Vzporedno z razvojem kolonij so mravlje prestopile prag specializacije. Delavke, ki so kraljici zaupale skrb za potomstvo, so dokončno izgubile svoje spolne organe in njihova telesa so postala pravcata živa orodja, ki so bila povsem predana nalogam v koloniji. Nekatere malezijske delavke so recimo vsak hip nared, da sprožijo eksplozijo svojega telesa, nabitega s strupenimi snovmi, in tako odvrnejo plenilce. V Ameriki se delavke »medenih« vrst pogosto spremenijo v pravcate »žive bombone«: mesece visijo na stropih podzemnih rovov in v čezmerno napihnjen trebuh shranjujejo velike količine sladkornih izločkov, ki jih v obdobjih pomanjkanja izbljuvajo svojim vrstnicam. V ta namen imajo tudi dva želodčka, enega zase, drugega za skupnost. Pa dober tek.

Časi primitivnih mravelj so danes minili. Nekatere današnje kolonije štejejo tudi milijone osebkov, katerih organizmi, ki jih je izklesala evolucija, so odlično podmazani mehanizmi. Razvoj in digitalna revolucija je naredila svoje tudi pri mravljah. Toda zgodovina se na tej stopnji še zdaleč ne bo ustavila, kajti mravlje so v okviru kolektiva sposobne še marsičesa drugega. Razvoj gre naprej.

Morda se gre zahodni civilizaciji, ki je v finančni krizi, recesiji, zasičena z vsem, tudi s smetmi, z odpadki, nezdravim življenjem … nezadovoljna, odtujena, depresivna in ji kronično primanjkuje časa in denarja, zgledovati prav po mravljah in njihovi ureditvi. Vsi za enega, eden za vse.