Ker vsaka naprava, ki je povezana v internet, zahteva svoj IP-naslov (strežnik, računalnik, mobilni telefon), bi že zdavnaj ostali brez IP-naslovov, če ne bi neizbežno pred leti odložili z uvedbo NAT-a, ki je življenje IPv4 nekoliko podaljšal in samo za nekaj časa preložil neizogibno. Neizogibnemu se zdaj približujemo in očitno bo to postal velik problem, saj se bo zaloga razpoložljivih IP-naslovov izčrpala, uvedba IPv6 kot naslednika pa še zdaleč ni dosegla kritične mase. Po ocenah organizacije NRO (Number Resource Organisation), katere člani so vseh pet nacionalnih registrov (tudi RIPE), naj bi se ta zaloga izčrpala nekje v drugi polovici leta 2010. In kaj potem?

TEORIJA

V teoriji je zadeva preprosta. Sledi prehod z 32-bitnega registra IPv4 na 128-bitni register IPv6, ki omogoča 128-bitno naslavljanje, kar pomeni 2128 IP-naslovov. Ta številka je resnično ogromna.

Še ena primerjava: V svetu IPv4 /32 omrežna maska pomeni natanko en (1) IP-naslov. V svetu IPv6 je /32 omrežna maska 2 na 96. potenco oziroma 7,922816251426432e+28. Številka je tako ogromna, da si moramo pomagati z Googlom in Wikipedijo, da sploh ugotovimo, kako se imenuje: 79 tisoč kvadriljonov. Še vedno nepredstavljivo? V naslovnem prostoru IPv6je približno stokrat več IP-naslovov, kot je atomov na površini Zemlje. V primerjavi s »samo« štirimi milijardami naslovnega prostora IPv4 je to še vedno nepredstavljivo ogromno

Gromozanska zmožnost alociranja pa ni edina prednost protokola IPv6 v primerjavi z IPv4. Poleg večje fleksibilnosti je so tu tudi: samodejna, »stateless« konfiguracija, ki vključuje fizične naslove vmesnikov v lokalni prostor; agregacija alokacij naslovov v BGP svetu; preprostejši zapis glave (IP) in bistveno izboljšana varnos oziroma možnost varnost v skladu. Popolnoma spremenjen je tudi zapis IP-naslova. Če smo bili v svetu IPv4 navajeni zapisov v slogu 245.69.214.65 je tipičen IPv6 naslov tak:

2008:0dc8:0000:0000:0000:0000:6969:23ae

Kar potem lahko zapisujemo tudi takole:

2008:0dc8:0000:0000:0000:0000:6969:23ae
2008:0dc8:0000:0000:0000::6969:23ae (tehnično gledano v redu, a nesmiselno)
2008:0dc8:0:0:0:0:6969:23ae
2008:0dc8:0:0::6969:23ae (tehnično gledano v redu, a nesmiselno)
2008:0dc8::6969:23ae
2008:dc8::6969:23ae

Če smo localhost v IPv4 zapisovali z 127.0.0.1, ga v svetu IPv6 zapišemo kot ::1 (0:0:0:0:0:0:0:1). Razlika? Gotovo.

IN PRAKSA?

Kako je svet pripravljen na IPv6? Slabo. Dejansko bi to morala biti tehnologija, s katero se ukvarjamo danes, pa se ne. Za večino ponudnikov dostopa do interneta, je to še vedno jutrišnja tehnologija, s katero se ukvarjajo manjše »laboratorijske« delovne skupine, ki ponekod vse skupaj v hermetičnih razmerah celo testirajo. Realnost je bistveno bolj kruta. Ko bo naslovni prostor IPv4 izčrpan naj bi sledil takojšen prehod na IPv6. Naj bi. Kot vmesna rešitev se ponuja možnost »dual stack«, uporabe obeh tehnologij naenkrat, pri čemer bi prevajalni mehanizmi skrbeli za vzajemno dostopnost do vsebin v obeh omrežjih. Glavna težava se pojavi pri tem, ker bo internet in vse vsebine v njem v tistem trenutku verjetno še vedno temeljil na IPv4. Testi pa kažejo, da je iluzorno pričakovati, da bo prevajanje z nove tehnologije (IPv6) na staro delovalo gladko. Še več, to je praktično popolnoma nemogoče. Zanašanje na obdobje »dual stack« je tako lahko zelo varljivo in predvsem nevarno

Večina svetovnih ponudnikov izmenjave internetnega prometa (eXchange) je že uvedla IPv6, tako da lahko svojim odjemalcem omogočajo oba protokola. Precej evropskih ponudnikov že kar nekaj let eksperimentira s protokoli IPv6; nekateri (npr. nizozemski XS4ALL ali Domenca v Sloveniji) že omogočajo testni dostop »dual-stack« svojim naročnikom. Večino omrežja v izvornem (native) IPv6 ima tudi že British Telecom. Ob vsem tem je sporočilo jasno: ko bo naslovnega prostora konec IPv4, bomo preklopili na IPv6. Dvojnega protokola (dual-stack) se nam ne splača vzdrževati, saj to pomeni dvojni strošek za podjetje.

V tem položaju se kot najbolj logična poteza kaže ta: V nekem trenutku, ko bo število razpoložljivih naslovov IPv4 postalo izjemno nizko (ali pa jih bo celo že zmanjkalo), bodo ponudniki strankam »čez noč« zamenjali strojno programsko opremo (firmware) in se bodo zjutraj zbudili v novem okolju. Ob tem bodo sicer obstajali mehanizmi, ki bodo prevajali med obema protokoloma. Vsi udeleženi v tem prehodu upajo, da bodo ti mehanizmi do leta 2010 vsaj za silo delovali.

KAJ SE DOGAJA PRI NAS

Ob vsej tej negotovosti je pohvalno, da se v Sloveniji na tem področju dogaja že precej. Predvsem je tu pobude go6.si, ki si v tesnem sodelovanju z RIPE prizadeva za čim učinkovitejšo uvedbo IPv6 pri nas. Prvi slovenski lokalni internetni registri so tudi že oznanili svoje alokacije IPv6 širnem svetu, prav tako nekateri ponudniki vsebin že testirajo obnašanje svojih aplikacij z obema protokoloma. Na visoko stopnjo dejavnosti iz domačih logov smo lahko upravičeno ponosni. Na to, da večina sveta še vedno skomiga z rameni na to temo, pa prav gotovo ne. Prihodnost interneta je tam zunaj, zapisana z veliko šestico.

Moj mikro, Marec 2009 | Miha Rejc