Za začetek si poglejmo učinek shift oziroma zamik ravnine. Ta učinek lahko uporabljamo predvsem pri objektih, na primer hišah, stolpnicah ali notranjih prostorih, kjer želimo ohraniti pokončne in med seboj vzporedne linije. Ta učinek zelo radi izrabljajo arhitekturni fotografi, saj želijo imeti pokončne linije navpične. Učinek tilt zvrne ravnino in s tem tudi globinsko ostrino, ki je pravokotna na ravnino. Ko je objektiv v skrajno zvrnjenem položaju in najbolj odprti zaslonki, dobimo le ozek pas ostrine, preostali del fotografije je neoster. To lahko izkoristimo na več načinov, eden od uporabnejših je fotografiranje ležečih predmetov pri majhni globinski ostrini, saj si tako lahko prilagodimo ravnino. Objekt bo oster, vse, kar je izven te ravnine, pa bo neostro. Namesto da bi fotografirali pri zaslonki f16, je dovolj že f2,8. Učinek zvrnjene ravnine lahko uporabimo tudi za fotografiranje portretov ali jih izkoristimo tako, da z ravnino ostrine poudarimo kakšen del fotografije. Najbolj preprosto bo, če si primere pogledamo v praksi. Fotografiranje izdelka je še najbolj nazoren primer tega, kaj se lahko naredi z zvrnjeno ravnino. To še zdaleč ni vse, saj ti dve možnosti odpirata novo poglavje v fotografiji.
Dejstvo, da je objektivov, ki zmorejo zvrniti ali premakniti ravnino, iz leta v leto več, ne preseneča. Canon ima največjo zbirko, ki se začne pri 17 mm, sledita mu 24, 45 mm in 90 mm. Nikon ima zelo podoben nabor, manjka mu le ultraširokokotnik. Glavna težava izvirnih TS-objektivov je seveda cena, ki pri Canonovemu 17 mm TS-objektivu presega 2000 evrov. A po drugi strani ta objektiv nima splošne uporabnosti, tisti, ki ga potrebuje, ga bo kupil ne glede na ceno. Tu mislimo predvsem na arhitekturne fotografe, ki znajo tak objektiv tudi najbolje izkoristiti. Neodvisni proizvajalci prihajajo predvsem iz držav nekdanje Sovjetske zveze in premorejo celo vrsto goriščnic od 35 mm dalje. Med najbolj znanimi je Hartblei, ukrajinsko podjetje, ki ima v svojem programu goriščnice 35 mm, 65 mm, 85 mm in 120 mm. Hartblei je v primerjavi s Canonom ali Nikonom bistveno cenejši, čeprav tudi njegovi objektivi dosegajo cene prek 500 evrov, kar je že dosegljivo za amaterski žep. A če želite poceni vstop v zvrnjeno fotografijo, so pravi odgovor brezzrcalni fotoaparati, še najbolj zanimiva pa micro 4/3 in NEX. Tu pride manjše tipalo zelo prav, saj mora imeti objektiv pri zamikanju in nagibanju večje leče kot sicer. V nasprotnem primeru bi hitro videli rob objektiva, česar si ne želimo. Za to lahko izkoristimo klasične 35 mm objektive in jih uporabimo na novi način. Na trgu se najde cela vrsta različnih tilt oziroma shift nastavkov za tako rekoč vse pomembnejše bajonete, Nikon F, Canon EF, Canon FD, Minolta, Pentax in M42, če naštejemo le pomembnejše. Nastavki stanejo od slabih 50 evrov dalje, brez težav pa najdete tudi cenejše objektive. Priporočamo širokokotne, saj imamo pri tipalih APS-C in micro 4/3 zaradi podaljšanja goriščnice več globinske ostrine, ki jo lahko spremenimo v neostrino. Tudi pri fotoaparatih s tipali formata Leica lahko privarčujemo, seveda spet z nastavki. Le da so tokrat v igri srednjeformatni objektivi, zanimivi so predvsem tisti s Pentacon SIX bajonetom. Slednji so namreč relativno poceni in dobri, na primer Carl Zeiss 80mm f2,8 in nastavek dobite že za manj kot 300 evrov. Posebno kategorijo predstavljajo objektivi proizvajalca Lensbaby. Začetki so bili preprosti, plastični objektiv nameščen na zvijajočo se cev. Kakovost fotografije je bila temu primerna, kar pa ni motilo umetniških duš, ki so njihove proizvode vzele za svoje. Kakovost objektivov je rasla, v zadnjem času so razvili tudi čisto spodoben 80 mm objektiv, namenjen zvrnjeni fotografiji. Tudi nastavki so se zelo spremenili, današnji prav nič ne spominjajo na začetne. Temu primerno je poskočila tudi cena, a so ti objektivi še vedno med cenejšimi. Njihov učinek je poseben, saj v nasprotju z ostalimi zvrnjenimi objektivi ne ohranjajo ostrine na vsej ravnini, ampak v določeni točki. Njena velikost je odvisna od zaslonke: bolj je zaprta, večja je. Poleg tega imajo nekateri objektivi proizvajalca Lensbaby še eno posebnost, okroglo zaslonko. Pri večini objektivov je slednja sestavljena iz lističev, tu pa je iz obroča, ki ga ročno namestimo v objektiv. Spreminjanje zaslonke je posebno dejanje, ki zahteva svoj čas, a rezultat govori zase.
Ker smo že globoko v digitalni dobi, je vprašanje, kaj od tega, kar nam nudijo ti objektivi, lahko na mestu naredimo na računalniku. Še najlažje je popraviti perspektivo, da dobimo navpične pokončne linije. To možnost imajo tudi nekateri RAW-programi, ne le klasični grafični programi. Razlika med programskim popravljanjem in fotografijo, narejeno z objektivom, ki omogoča zamikanje ravnine, ni velika, vidna je predvsem na robovih, kjer zaradi obdelave v programih izgubimo del fotografije. S tem se tudi delno zmanjša vidni kot, a razlika ni velika. Zvračanje ravnine je druga zgodba. Če želimo učinek uporabiti za dodaten umetniški vtis, potem je za začetek zadovoljiv tudi Instagram, čeprav je daleč od primerjave s pravim objektivom. Adobe Photoshop CS6 ima med filtri tilt-shift način, ki je sicer boljši kot večina drugih, a pravega učinka vseeno ne zna pričarati. Objektiv ima namreč svoje posebnosti, ki so vidne v neostrini. To so predvsem krogi izvorov svetlobe, ki jih niti Photoshop niti drugi programi ne znajo simulirati. Tudi prehodi iz ostrine v neostrino so drugačni in jih je programsko tako rekoč nemogoče simulirati.
Zadnje vprašanje je: TS-objektiv ali programska oprema? Odgovor ni tako preprost, kot bi si mislili na prvi pogled. Predvsem ravnanje linij je s programsko opremo zelo preprosto in poceni, prav tako tudi učinek zvračanja ravnine. A če želimo kaj več, na primer fotografirati pri odprti zaslonki in vseeno ohraniti oster objekt, je objektiv nuja. Če nič drugega, »zlomljeni« objektivi naredijo posnetke drugačne in dodajo globinsko neostrino tam, kjer bi jo drugače težko pričakovali.
Moj mikro, junij 2012 | Alan Orlič
