Združljivost komponent

Še tako dober načrt sestave računalnika ni mogoče uresničiti, če komponente niso medsebojno združljive. Medsebojno združljivost je treba preveriti že pred nakupom s pomočjo natančnih specifikacij in navodil komponent, ki jih že imamo, in tistih, ki jih še nameravamo kupiti. V tem pogledu je dobro preveriti tudi poglavje o odpravljanju težav. Če je v njem večkrat omenjena ena od komponent, ki jo nameravamo vgraditi, je to čas za premislek o tem, ali ne bi bilo bolje izbiro nekoliko spremeniti.

Čeprav fizične združljivosti večinoma ni težko zagotoviti, saj je pomembno le, da imajo komponente ustrezne vtiče in vtičnice, je povsem drugače z električno in logično združljivostjo, ki se še zlasti odražata pri pomnilniških modulih. Proizvajalci osnovnih plošč svojim izdelkom pogosto priložijo seznam preverjeno delujočih sestav pomnilniških modulov (angl. memory modules configurations). V razširitvene reže osnovne plošče sicer res lahko vtaknemo marsikaj, vendar v primeru neupoštevanja navodil in priporočil proizvajalca modri zaslon v Windows kaj hitro postane naš redni spremljevalec. Zgodi se tudi, da vsi testi pokažejo, da je s pomnilnikom vse v redu, dejansko pa se računalnik, potem ko smo mu dodali na primer še 4 GB pomnilnika DDR2 istega proizvajalca in skoraj enakih specifikacij (dva modula z oznakami CM2X2048-6400C5 namesto CM2X2048-6400C4DHX), občasno sesuva ob zagonu, med delovanjem pa ne. Vzrok je lahko marsikje, tudi v Biosu in gonilnikih, vendar so ti takšni, kot so, in bo zanje z leti čedalje manj posodobitev. Zato je treba na take primere misliti prej in se morda že danes, ko je pomnilnik sorazmerno poceni, raje odločiti za povsem enake module s skupno kapaciteto 16 GB ali več, čeprav morda trenutno potrebujemo le 4 GB.

Vsak glavni procesor ni primeren za vsako osnovno ploščo, a tu je večina domačih sestavljavcev bolj previdna in preveri specifikacije v navodilih. Pri nakupu nove osnovne plošče in procesorja je vselej dobro izbrati nekoliko zmogljivejšo osnovno ploščo, kot jo zahteva izbrani glavni procesor. S tem si zagotovimo možnosti posodobitev v prihodnosti, predvsem pa vse elektronske komponente osnovne plošče niso maksimalno obremenjene in zato delujejo dlje in bolj zanesljivo. Lažje zagotovimo tudi hlajenje računalnika v poletnih mesecih, še posebno če ni v klimatiziranem prostoru.

Zelo pomembna je tudi izbira ustreznega napajalnika. Priporočljivo ga je izbrati tako, da imamo še nekaj zaloge električne moči, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da bo odpovedal kmalu po koncu garancijskega roka. Pri preverjanju ustreznosti ni dovolj samo podatek o skupni električni moči, temveč je treba preveriti tudi tokovno zmogljivost za posamezne izhodne napetosti glede na to, kakšno največjo porabo posameznih komponent računalnika lahko pričakujemo. Računalnik s prešibkim napajalnikom bo lahko zašel v hude težave pri večjih obremenitvah. Lahko se zgodi, da bo zaradi nihanja napajalnih napetosti modri zaslon naš stalni spremljevalec med igranjem posameznih igric ali pa da bo napajalnik zaradi pogostih preobremenitev odpovedal že po nekaj tednih uporabe.

Poiščimo najcenejše komponente in se izognimo nepotrebnim

Ko natančno vemo, katere komponente potrebujemo za novi računalnik, je čas za nakup. V Sloveniji imamo več portalov, s katerimi si lahko pomagamo pri iskanju najcenejših ponudb za enake proizvode. Cene računalniške strojne opreme najlažje primerjamo na www.ceneje.si in www.lovecnacene.si. Paziti moramo le, da je proizvod dobavljiv. Pri »eksotičnih« izdelkih se pogosto dogaja, da oba portala vrneta zadetke, ko pa navežemo stik s trgovcem, se izkaže, da proizvoda ni več ali pa da ga lahko dobimo le pri trgovcu, ki ga ponuja za višjo ceno.
Bistveno je, da se podamo k računalniškemu trgovcu, ki je specializiran za prodajo računalniških komponent. Nasvet tržnika bomo potrebovali predvsem v primerih, ko ne bomo prepričani, ali je izbrane komponente mogoče sestaviti v celoto. Vendar ne gre toliko za to, da ne bi pred nakupom tudi sami iz previdnosti preverili njihovih specifikacij. Škoda bi bilo izgubiti ogromno časa s pregledovanjem vseh mogočih razpredelnic ustreznosti; na primer za različne tipe pomnilniških modulov posameznih proizvajalcev. Dober računalniški trgovec bo po ogledu naše specifikacije novega računalnika morda poskušal prodati še dodatno komponento, ki naj bi pomembno vplivala na njegovo zmogljivost, vendar je nismo predvideli. Najpogosteje je to neka sorazmerno cenena grafična kartica v kombinaciji z Intelovim procesorjem Core i3, i5 ali i7. Za pisarniško delo ter gledanje filmov in videoposnetkov to ni smiselno! Če pa nameravamo računalnik uporabiti tudi kot snemalnik videa in TV-signala, se splača najprej preučiti združljivost vgrajenega Intelovega grafičnega procesorja in TV-kartice. Grafične kartice, ki ponujajo vse v enem, so praviloma precej dražje od TV-kartic. Po drugi strani za resnično pohitritev pri igranju iger potrebujemo grafično kartico vsaj iz srednjega cenovnega razreda, torej med 150 in 300 evri.

Zanimiva trgovska ukana je tudi ponujanje dodatnega »trdega diska brez gibljivih delov« (SSD), s katerim bomo hitreje naložili operacijski sistem. To seveda drži. Je pa vprašanje, koliko nam minuto ali dve hitrejše nalaganje sploh pomeni, če imamo računalnik večino dneva ali popoldneva prižgan. Morda se nam pa bolj splača že na začetku namesto SSD kupiti nekoliko še večji trdi disk, recimo s 4 TB z veliko gostoto zapisa, ki zagotavlja kratke dostopne čase, dokler ni izrabljen manjši del njegove kapacitete, ki je primerljiv z velikostjo SSD.

Dilema je tudi nakup ustreznega ohišja. Danes ima veliko igričarskih ohišij na pokrovu nekakšno plastično okno, skozi katero lahko opazujemo »drobovje«. A kovinski pokrov ima tudi pomembnejšo funkcijo. Ker je ozemljen, preprečuje širjenje visokofrekvenčnih elektromagnetnih valov iz računalnika v prostor in obratno. Ni malo takih, ki menijo, da je uporaba računalnika prav z vidika neštetih elektromagnetnih valovanj, ki se širijo iz njega, škodljiva. Po drugi strani plastično ohišje ali plastično okno v njem prav nič ne pripomore k boljšemu delovanju računalnika, prej obratno. Nekoliko dražja ohišja imajo vgrajene tudi filtre prašnih delcev. Vendar so ti učinkoviti le, če jih redno čistimo – vsaj enkrat na dva meseca. Če tega ne nameravamo, je boljše, da jih ohišje nima, saj zamašen filter ustavi pretok zraka skozi ohišje in povzroči pregrevanje veliko prej kot prah, ki se useda v notranjost ohišja.

Velja tudi premislek o tem, ali želimo jamstvo za računalnik kot celoto ali se bomo zadovoljili samo z jamstvom za posamezne komponente. Jamstvo traja najmanj eno leto, vendar jamstvo za celoten računalnik navadno velja dlje, in to za vse vgrajene komponente, tudi za tiste, ki imajo posamično krajše jamstvo. Vendar sta pri nakupu računalnika kot celote dva pomisleka: morda bomo morali plačati za sestavljanje. Če bomo hoteli računalnik kakor koli nadgraditi pred iztekom jamstva, ga bomo morali odnesti k trgovcu in mu prepustiti vgradnjo nove komponente, skupaj z morebitnimi stroški dela. V nasprotnem izgubimo jamstvo za celoten računalnik, trgovec pa nam v tem primeru ni dolžan priznati jamstva po komponentah, ki bi ga imeli, če bi kupili vsako posebej.

Preizkus delovanja

Sestavljanje računalnika je za pravega navdušenca vedno vznemirjujoče in polno pričakovanj. Je pa to tudi čas, ko gre tudi računalniškemu zanesenjaku marsikaj narobe. Pred sestavljanjem je dobro vsaj na hitro prebrati priložena navodila, še posebno tiste dele, ki opisujejo bolj zapletene mehanske postopke, kot je namestitev glavnega procesorja in njegovega hladilnika, kjer je pomembno tudi, da ne pozabimo namestiti termično prevodne paste, da zagotovimo ustrezno odvajanje toplote s procesorskega čipa na hladilnik.

Trde diske moramo razporediti tako, da je med vsakima dvema vsaj 2–3 centimetre prostora za kroženje zraka. Ko so vse komponente vstavljene v ohišje, moramo razporediti in speti podatkovne in napajalne kable. Zelo pomembno je, da kabli bistveno ne ovirajo delovanja ventilatorjev in pretoka zraka, še posebno pa je treba misliti na to, da se kabli pri prenašanju računalnika ne bi premaknili in s tem ovirali vrtenja katerega od ventilatorjev.

Zdaj lahko priklopimo zunanje kable za zaslon, tipkovnico, miško in napajalnik in pravi test se lahko začne. O očitnih napakah, ko se računalnik noče zagnati, ne kaže izgubljati veliko besed, saj je za njih navadno krivo površno sestavljanje ali nekakovostno ohišje, ki preprečuje pravilen stik kartic z vtičnicami na osnovni plošči, ali pa slabo vstavljeni pomnilniški moduli. Ni izključeno tudi, da smo pozabili vtakniti kak napajalni ali podatkovni kabel ali pa kar kabel tipke za vklop.

Najhuje je, ko namestimo operacijski sistem in najnovejše gonilnike proizvajalcev strojne opreme, nato pa ugotovimo, da se računalnik med zaganjanjem, po nekaj desetminutnem ali večurnem delu sesuje, ali pa se to zgodi pri poganjanju zahtevnejšega programa, ko deluje pod polno obremenitvijo.

Ločimo programske in strojne napake. Programske lahko odpravimo z novimi različicami gonilnikov, strojne pa le z zamenjavo določenih komponent. Za prve je značilno, da se vedno pojavijo pod enakimi pogoji delovanja računalnika, denimo pri zagonu operacijskega sistema, ko začne delovati natančno določen gonilnik. Stojne napake so lahko veliko bolj zahrbtne in jih težje odkrijemo. Zanje so značilne naključne odpovedi delovanja delov operacijskega sistema, povezane s slabim delovanjem in/ali neustreznostjo ene ali več komponent računalnika. Slabo delovanje več komponent navadno kaže na okvaro napajalnika, medtem ko so težave z naključnim pojavljanjem modrega zaslona iz zelo različnih vzrokov pri zagonu in delovanju Windows navadno povezane s težavami pri delovanju pomnilniških modulov, ki sestavljajo glavni pomnilnik, redkeje pa tudi glavnega procesorja, osnovne plošče ali grafičnega procesorja.

Uveljavljanje jamstva

Pri očitnih napakah z uveljavljanjem jamstva za nov računalnik ne bi smeli imeti težav. Veliko težje je pri zahrbtnih napakah, ki se pojavijo samo občasno. Če so vam denimo prodali delno delujoč trdi disk, se utegne zgoditi, da bo ta navidezno povsem normalno deloval, dokler ne bo na njem velika količina podatkov in programov, pri čemer se bo povečala tudi stopnja fragmentacije. Določene aplikacije se bodo začele sesuvati, na servisu pa nam bodo verjetno ponudili možnost, da disk izbrišejo in ponovno namestijo operacijski sistem, nam pa pojasnili, da je za zmedo verjetno kriv kak virus, črv ali trojanski konj in da moramo plačati za popravilo, ker smo si pač sami krivi, da je do tega prišlo. Če nismo prej naredili varnostne kopije, bomo obenem izgubili tudi vse svoje podatke. Zakonsko veljavno dokazati, da je v ozadju težav v resnici slaba strojna oprema, bo mogoče le s sodnim izvedencem, kar pa se navadno ne izplača. Lahko pa namesto tega sami kupimo nov trdi disk in nanj prekopiramo podatke s starega. Če računalnik potem pravilno deluje, je to dokaz, da je prejšnji pokvarjen ali neustrezen in nam ga bo marsikateri trgovec zaradi ohranitve ugleda zamenjal. V splošnem pa bo neustrezno komponento računalniški trgovec moral zamenjati z ustrezno le, če je računalnik sestavil sam. V nasprotnem lahko le upamo, da bo staro vzel v račun in nam prodal drugo, po možnosti precej dražjo in od znanega proizvajalca.

V težave pri uveljavljanju jamstva lahko zabredemo tudi, če kupimo računalnik brez programske opreme in nanj namestimo »črne« kopije raznih programskih oprem. V praksi se izkaže, da večina piratskih kopij operacijskih sistemov in aplikacij deluje prav tako stabilno kot licenčne in povzroča celo manj težav pri menjavi več komponent računalnika hkrati, saj ni potrebna ponovna aktivacija. Vendar je »črna« programska oprema pri zahrbtnih napakah strojne opreme lahko tudi čudovit izgovor za prodajalca, da nam jamstva ne prizna, dokler ne namestimo licenčne programske opreme. Lahko celo poda prijavo uradnim organom zaradi kršenja avtorskih pravic.

Vsemu temu se lahko preprosto izognemo, če za test novega računalnika uporabimo eno od brezplačnih distribucij Linuxa ali pa začasne preizkusne različice Windows, ki jih dobimo iz Microsoftovih spletnih strani in najpomembnejših programskih paketov, ki jih nameravamo uporabljati.

Jih bomo še sestavljali?

Slogan manj je več postaja v svetu pisarniških in domačih računalnikov vse bolj priljubljen. Zmogljivost vsakovrstnih prenosnih računalnikov in mini PC-jev hitro narašča, hkrati pa se tehnologije iz njih počasi selijo tudi v namizne računalnike. Znameniti IBM-ov koncept računalnika z enostavno spremenljivo arhitekturo na osnovi razširitvenih kartic hitro bledi, saj število kupcev v obdobju gospodarske krize strmo upada. Priljubljeni in poceni mini PC, notesnik in tablica so zgrajeni po zasnovi »vse v enem«. Možnosti za nadgradnjo so zato zelo omejene. Če nam niso všeč, jih lahko le zamenjamo. Zdi se, da se bomo prej kot v desetih letih spet vrnili v preteklost, ko je bil namizni računalnik izdelan na enem samem tiskanem vezju in zapakiran v ohišje, skupaj s tipkovnico. Za to bo, kot vse kaže, glavni vzrok tudi čudna poslovna logika največjih proizvajalcev komponent za PC-je, ki s prepogostimi menjavami tehnologij otežujejo nadgradnje obstoječih namiznih računalnikov.