Najprej ponovimo, kaj se je takrat dogajalo. Ko se je fenomen bloga pojavil in začel širiti kot požar, so bile napovedi prvih blogerjev naravnost veličastne: blogi bodo spremenili svet. Recimo novinarstvo, saj bodo lokalne dogodke krili veliko bolje in hitreje, kot za to plačani mediji. To je bila le ena od drznih napovedi novega medija, navdušenost blogerjev pa je na trenutke mejila že na nerazumnost, saj so prav vsako stvar na svetu v zgolj nekaj stavkih postavili v okvir bloganja. Ni je bilo stvari, ki se ne bi prej ali slej znašla v funkciji bloganja, tako ali drugače. Kot bi blog ne bil le podaljšek nečesa že dolgo znanega, temveč najboljši izum po odkritju kolesa in pice. Po eni strani je bilo to lepo, saj že dolgo ni bilo stvari, ki bi ljudi tako množično angažirala zaradi občutka, da bodo njihova dejanja imela težo in sooblikovala družbo. Lepi in iskreni nameni, toda žal se je do danes izkazalo, da imajo blogi nekako tako dolg domet, kot skupine v Facebooku, tipa »Če zberemo 100.000 podpisov, bo parlament spremenil ta in ta zakon«. Zdi se, da so (med drugim) postali odložišče pasivnih (in impotentnih) civilnih pobud. Morda zato, ker so vsebine blogov premalo univerzalne? Čar bloganja najbrž tiči predvsem v tem, da vsakdo zase misli, da so njegove misli in dejanja pomembna ali pa vsaj splošno zanimiva vsem ljudem na svetu, toda dejstvo je, da se nekomu iz Prekmurja pač ne da iz dneva dan gledati novih fotografij gneče na gorenjski avtocesti in brati jeznega pritoževanja nad Darsom.

KRATKOVIDNA REVOLUCIJA

Škoda za revolucijo, ki je obetala, da po njej nič več ne bo, kot je bilo. Še več, blogerji so blog vzeli za tako izvirno zamisel, da so jih hoteli podati tudi v tiskani obliki. Očitno so pri tem spregledali, da je ena izmed osnovnih lastnosti, zaradi katere je blog sploh blog, to, da je objavljen v spletu, in ne na tiskanem mediju. S tem so se pravzaprav vrnili na začetek, kajti blog na papirju je nekako tako kot tista reklama za ribjo pašteto, kjer pašteta skoči v akvarij in plava naokoli. Skratka, absurd, ker objekt v svoji novi obliki nima več česa iskati v okolju, iz katerega sicer izhaja, kajti v njem izgubi svoj smisel. Takšna sporočilnost je zgrešena oz. še huje, sploh je ni. Zato ne preseneča, da je Blogorola ugasnila, prav tako vsakoletna blogovska konferenca Blogres. Ko se blog znajde drugje kot v spletu, očitno izgubi svoj naboj.

»STARCI« IN MLADINA

Tako bloge danes pišejo samo še starci. Pri tem ne pozabite, da v računalništvu malce krivično za »starce« veljajo vsi, ki so starejši od 30 let. Vemo, da je starost relativna stvar (nihče se ne počuti starejšega od 25 let, mar ne?), toda dejstvo je, da so blogi že zastarel medij, ki ga mladina nekako ni posvojila za svojega. Razlogov je več, najpomembnejši pa je ta, da pisanje bloga zahteva disciplinirano rutino pisanja, kar je v teh časih, ko razpon pozornosti v spletu traja le nekaj sekund, izjemno težko doseči. Težko je brati že malce daljše zapise na zaslonu, kaj šele, da bi jih pisali.

Prva ovira mladine pri pisanju blogov so pravila slovničnega pisanja. Čeprav je blog v svoji osnovi dnevnik, pa je zato, ker je objavljen v spletu, nekako vmes med govorjeno in knjižno besedo. Knjižno zato, ker je trajen zapis, govorjeno pa zato, ker gre v bistvu za (gostilniške »šank«) monologe, v katerih ima avtor to srečo, da mu nihče ne skače v besedo, bralci pa ga »poslušajo« do konca, preden podajo svoj komentar (če sploh ga). Tega blogovskega prepada med pisanim in govornim besedilom se še najbolj zavedajo tisti, ki so blog pisali lahkotno in asociativno, v pogovornem smislu, potem pa so jih razne razžaljene osebe tožile. Šele takrat je nastopila streznitev, da blog zaradi svoje trajnosti zapisa ni gostilniško govoričenje, temveč je lahko na sodišču še kako otipljiv dokaz.

DOMIŠLJIJA BREZ PERUTI

Toda bilo bi krivično vso mladino označiti za slovnično nepismeno (zlasti zato, ker bi lahko še bolj krivično za takšne hitro označili kar vse starostne skupine), toda tudi če je pogoj osnovne pismenosti izpolnjen, takoj naletimo na drugo oviro: vsebino. Ko se je bloganje pojavilo, se je zdelo, da ima posameznik na voljo nesluteno svobodo in širino izražanja, ki bo segla v deveto vas in še dlje. Edina omejitev je bila domišljija, in danes bi lahko cinično dodali, da se je to res izkazalo za največjo omejitev. Tipičen razvoj bloga je bil videti nekako takole:

1. Pisec napove svoj blog in obljubi epsko zanimive zapise.
2. Po dolgem obdobju tišine objavi, da se mu v življenju »ful tako veliko dogaja, da je že kar noro, in da trenutno nima časa pisati, a brez skrbi, ko bo začel, bo zelo zanimivo branje.«
3. Čez nekaj tednov tišine objavi sliko svoje zlate ribice.
4. Blog mrkne.

VEČ TRUDA KOT ZADOŠČENJA

Pisanje bloga je torej nekako tako kot pisanje in ukvarjanje s prosto kodo ali z Linuxom: je sicer brezplačno, a vas stane točno toliko, kolikor je vreden vaš čas, torej v končni fazi še zdaleč ni zastonj. Zahteva celovit pristop in več časa, kot nadobudni blogerji sprva mislijo.

Toda če bloger uspešno premaga tudi to oviro, ga čaka že naslednja: vsebina. Redno pisanje zahteva človeka z vsebino, torej človeka, ki ima kaj povedati, ali pa zna svoje morda nezanimive misli podati na zanimiv način.

Če vse te ovire (pismenost, vztrajnost, vsebina) strnemo, ugotovimo, da pisanje bloga zahteva več truda, kot pa dobimo zadoščenja. Zadoščenje je kvečjemu javna izpostavljenost. Bloger pričakuje predvsem pohvale, toda v resnici se mora vsak bloger čim hitreje navaditi, da bo strelovod za žaljive komentarje, ki jih pri nas pregovorno kar mrgoli, saj vendar živimo v Sloveniji. To je pravzaprav še četrta ovira: bloganje ni za občutljive dušice.

Prav, nekateri so blogali tudi zato, ker jim je to pomenilo neko vrsto zdravljenja različnih življenjskih težav, navadno povezanih z ljubeznijo in bolečinami ob umazanem koncu razmerja z ljubljeno osebo. Nedvomno je bloganje cenejše od psihiatra (kot je rekel eden od blogerjev), a ta motiv za pisanje s časom in ozdravitvijo izzveni, takrat pa blog ni več ventil za praznjenje nakopičenih silnih čustev, temveč postane neprijetna obveznost oz. dolžnost do bralcev, za katero pa bloger ni plačan kako drugače kot le z njihovo pozornostjo. Navadno se je izkazalo, da je to premalo, da bi ozdravljenec svojemu blogu še naprej namenjal dragocen čas, zato je počasi zamrl.

KAKŠEN MOTIV ŠE OSTANE?

Če blog zahteva toliko časa, zakaj ga pisati? Vse od pojava blogov je mojo malenkost dajal sum, da blogajo večinoma tisti, ki so malce zagledani vase, in da z blogi ujčkajo občutek lastne pomembnosti, pa če je ta upravičena ali ne. Teh tipično slovenskih zaničevalnih mislih sem se seveda globoko sramoval, a ko mi jih je enkrat v rahlo opitem stanju diplomatsko le uspelo izustiti gorečemu blogerju, se je ta že pripravil na dolgo diatribo o tem, kako zelo se motim, potem pa se je – najbrž zato, ker tudi on v tistem trenutku ni bil najbolj trezen – zarotniško sklonil k meni in tiho priznal: »Ja, večina blogerjev piše zato, ker so zagledani vase.« Aha.

Ponuja se torej mamljiva priložnost, da bi dolgoletne blogerje označili za (delne) narcise, a ker je to le preveč politično nekorektno, raje ne bomo. Raje povzemimo sporočilo tega komentarja: zaradi prevelikega vloženega truda in premajhne nagrade je pisanje bloga začasna osebna modna muha. Krog blogerjev se zato na dolgi rok ne obnavlja dovolj hitro, da bi vzdrževal samega sebe, zato so na sceni že leta in leta bolj ali manj prisotni isti obrazi, večinoma starejši od 30 let. Zato ni čudno, da je v zadnjih letih ugotavljamo osip bloganja, mladina pa svoje počutje in misli veliko raje in bolj ekonomično strne v enovrstičnice, ki jih objavi v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter ...).

TRENUTEK STREZNITVE

In za konec: Bodo blogi torej zatonili? Seveda ne. V tem trenutku bi lahko zapisali, da blogovska scena ni mrtva niti ne hitro umirajoča, in da gre le za to, da je po desetletju prišel trenutek streznitve in spoznanja, da blogi le niso in ne bodo takšna revolucija, kot se je mislilo na začetku. Do danes so si povsem legitimno izdolbli svojo nišo v medijskem svetu, kjer bodo nedvomno še dolgo živeli. Gotovo bodo ob tem (članku) redni blogerji skočili v zrak in trdili, da jim delam krivico in da avtor nima pojma, o čem govori, to pa bodo podkrepili z raznimi dokazi, tudi statistiko, s čimer bodo le dokazali zgoraj omenjeno zagledanost v ta svoj medij, kar pa seveda še ne pomeni, da ne bodo imeli prav. Navsezadnje v je ta komentar le zbirka (ne)urejenih misli na to temo, za katere ni nujno, da držijo vodo. Da pa prihodnost blogov vsekakor ni tako monolitno določena, dokazuje dejstvo, da je New York Times pred kratkim le podelil novinarske izkaznice trem blogerjem, s čimer se končno uresničuje davno napovedana novinarska vloga blogov. Toda pri tem ne gre pozabiti, da so blogerji do teh izkaznic (za enkratno uporabo) prišli s pomočjo odvetnika, ki jih je izsilil preko sodišča.

Moj mikro, Aprila 2010 | Matej Frece