Vse skupaj se je začelo pred dobrimi dvajsetimi leti. Psiholog, profesor David Canter, takrat z univerze v angleškem Surreyju, je skupaj z majhno skupino policistov skušal izdelati psihološki profil serijskega posiljevalca in morilca, ki ga je angleška policija mrzlično iskala več let. Profesor Canter je na karti mesta označil mesta, kjer so se zgodila kazniva dejanja. Opazil je, da so se prva tri posilstva zgodila na mestih, ki so zelo blizu skupaj, pozneje pa je storilec povečal krog svojih zločinskih pohodov. Canter je iz podatkov sklepal, da posiljevalec in pozneje tudi morilec najverjetneje živi blizu mest prvih treh kaznivih dejanj. Ker so bila ta dejanja zanj nova, jih je zagrešil tam, kjer se znajde in kjer dovolj dobro pozna okolico, da se lahko skrije ali pobegne. Sčasoma je postal v svojih dejanjih »domač« in si je upal nekoliko dlje, zato so bila mesta naslednjih posilstev nekoliko dlje stran. Pozneje se je storilec zbal, da bi kdo iz okolice lahko sklepal, da je zločinec on, zato je svoja dejanja »prestavil« dlje stran. Svoja zadnja tri kazniva dejanja, ki so poleg posilstva vsebovala tudi umor, je zagrešil daleč stran od prvih treh mest. Pri tem je bilo zanimivo to, da so bila ta zadnja tri dejanja, ki so bila tudi najbolj kruta, zagrešena na mestih, ki so, če bi jih med seboj povezali na karti, tvorila trikotnik, v sredini tega trikotnika pa so bila prva tri mesta zločina.
Poleg geografskih zanimivosti je Canter opazil še nekatere zanimive zadeve. Različni načini posilstev so kazali na to, da je storilec na tem področju dokaj izkušen, da so bila posilstva dokaj groba, kar je kazalo, da je storilec vešč v pretepanju, zanimiva pa je bila tudi enoletna »pavza«, iz katere je Canter sklepal, da je bil storilec takrat najverjetneje v zaporu. Vsa svoja opažanja je Canter posredoval preiskovalcem in ti so izmed več kot 2000 osumljencev na 1505. mestu našli Johna Francisa Duffyja, ki je točno ustrezal Canterjevemu profilu. Ko so ga vzeli pod drobnogled so ugotovili, da imajo pravo osebo. Duffy je stanoval v bližini prvih treh krajev posilstev, ukvarjal se je z borilnimi veščinami in je bil v času, ko ni bilo posilstev, res v zaporu. Policisti so ga vzeli pod drobnogled in dokazali, da je bil storilec on. Obtožen je bil treh umorov in več kot 18 posilstev in je trenutno v dosmrtni ječi.
Uspeh pri lovu na Duffyja seveda ni ostal neopažen in Canterja so povabili na univerzo v Liverpoolu, kjer so odprli nov oddelek – Center za raziskovalno psihologijo. Canter je namreč ugotovil, da je njegova metoda učinkovita in prijetje Duffyja ni bil le splet srečnih okoliščin, zatorej je stvar vredno raziskovati in razvijati naprej. Prvi projekt, ki se ga je lotil s svojo ekipo, se je imenoval Dragnet ali »vlečna mreža«. In kaj je Dragnet? Pravzaprav računalniški program, ki analizira mesta serijskih kaznivih dejanj in izračuna, kje je največja verjetnost, da ima storilec svojo »bazo«, ki je bodisi njegovo bivališče ali le izhodiščna točka, s katere se podaja na zločinske podvige. Program upošteva mesta dejanj, topografske značilnosti, razdalje, prometne povezave in še kaj ter iz teh podatkov izriše verjetnostno mapo. Podatke prikaže grafično v obliki raznobarvnih vzorcev oziroma »vročih točk«, ki pomenijo verjetnost mesta bivanja storilca. Gre torej za nekakšen geografski profil storilca. Rdeča barva pomeni največjo verjetnost, nato pa si sledijo zelena, modra, rumena in rjava barva, ki pomenijo manjšo verjetnost. Canter je skupaj s svojo ekipo potreboval tri leta, da je program pripeljal do stopnje, ko je dejansko uporaben v praksi. A se ni ustavil pri tem.
OD GEOGRAFIJE DO PROJEKTA IOPS
Dragnet je dal spodbudne rezultate in raziskovalci so se odločili, da ga razširijo. Nastal je projekt, imenovan iOPS (interactive Offender Profiling System), ki je veliko več od Dragneta. iOPS je namreč kombinacija tako geografske analize kot tudi vedenjske in socialne analize. Tudi ta program teče na Centru za raziskovalno psihologijo v Liverpoolu, a ga ne financira univerza, kot je bilo to pri Dragnetu, ampak kar Metropolitan Police Service, bolj znan kot Scotland Yard. Pravzaprav je iOPS last Scotland Yarda in je tudi neposredno povezan z njihovo podatkovno bazo. Canter je vodja sedemčlanske ekipe, v kateri so tudi računalniški strokovnjaki in policisti. »Naša ekipa se ukvarja predvsem s tremi komponentami – vedenjem storilca, topografijo in povezavami z drugimi prestopniki,« je svojo vlogo pri projektu opisal Canter.
Osnova sistema iOPS je geoinformacijski sistem, imenovan ArcGIS, prek katerega je mogoče geografsko prikazati vsa kazniva dejanja iz podatkovne baze Scotland Yarda. Vsa kazniva dejanja seveda ne pomenijo veliko, preiskovalci pa lahko marsikaj ugotovijo, če si prikažejo le kazniva dejanja, povezana z njihovimi preiskavami – na primer kazniva dejanja podobnega tipa, dejanja istih storilcev, dejanja v določenem časovnem okviru, skratka po kriterijih, ki so povezani s preiskavo. Te različne podrobnosti se nato statistično obdelajo in izdela se tako imenovana »vroča mapa modus operandi«. Pri tem gre za sliko, na kateri sta označena pogostost in sovpadanje različnih podrobnosti kaznivega dejanja. Osnova za tak izračun je tako imenovano večdimenzionalno skaliranje (MDS), ki je skupek različnih statističnih postopkov. In kako je to videti v praksi? Pri posilstvu na primer, se pogosto pojavljajo pojmi, kot so nenaden napad, slačenje, vaginalna penetracija. Poleg tega, da ti trije pojmi nastopajo pogosto, nastopajo največkrat tudi skupaj. Na sliki so ta tri dejanja, ki pomenijo nekakšno statistično srednjo vrednost posilstva, označena z rdečo ali pa ležijo na sredini matrike in blizu skupaj. Pri posilstvu gre recimo nekoliko redkeje za verbalno nasilje in mašenje ust, zato so ta dejanja označena z modro ali pa so dlje od centra slike. »Toda te stvari na robu so velikokrat odločilne,« pravi Canter.
Ta slika je osnova tretje komponente iOPS-a – primerjalne analize primera. Delikti, ki so si med seboj podobni, se prikažejo na karti, dodajo pa se posamezne podobne značilnosti. V omenjenem primeru posiljevalca Duffyja je bila značilnost, da so bile žrtve zvezane tako, da jim je storilce na hrbtu zvezal skupaj palce, tista, ki je dala vedeti, da gre pri zadnjih treh umorih in prejšnjih posilstvih za istega storilca. Takšne značilnosti ugotavlja računalniška primerjalna analiza in jih vključi v svoje poročilo.
Takšna slika s posebej podobnimi delikti je osnova za četrti sestavni del programske opreme za izdelavo psiholoških profilov storilcev. V njem se podatki primerjajo z znanimi storilci iz policijske podatkovne baze in se razvrstijo glede na verjetnost, da imajo s storjenimi dejanji kaj skupnega. iOPS izdela tabelo, v katero so vpisani stari storilci po vrstnem redu glede na verjetnost, hkrati pa so opisane podobnosti v načinu dela med preiskovanimi kriminalnimi dejanji in preteklimi dejanji znanih storilcev. Na kratko torej – iOPS za vse nerešene primere preverja tudi vse že obsojene storilce in ugotavlja, ali obstajajo podobnosti oziroma skupne geografske in vsebinske točke z obstoječim primerom. Zadnji kamen v mozaiku iOPS je socialna mrežna analiza. Računalniški program preišče policijsko podatkovno zbirko in ugotavlja povezave med osumljenci in starimi storilci kriminalnih dejanj.
VSE JE STATISTIKA
Canterju tudi iOPS ni dovolj. Skupaj z neko programsko hišo se je lotil še enega projekta, imenovanega iMOP (interactive Mapping of Offender Profiles), torej interaktivno kartografijo profilov storilcev. Pri iMOP naj bi šlo za programsko opremo, ki bo vsebovala tako elemente Dragneta in iOPS-a, vendar bo šlo za čisto komercialni paket. Canterja so vprašali, komu je ta paket sploh namenjen – so to državne ustanove, varnostna podjetja ali kdo tretji –, a se je zavil v molk. Povedal je le, da gre za »nastajajoč mednarodni trg« in da so nekateri od potencialnih kupcev nekaj že poskušali narediti sami, a jim, čeprav so ukradli nekaj Canterjevih idej, ni uspelo narediti nič uporabnega. O iMOP-u torej ni znanega veliko, ve pa se, da tudi on uporablja podatke iz različnih podatkovnih zbirk, policijskih in drugih. Torej z nečim, kar je glede varnosti osebnih podatkov zelo delikatno. A Canter pravi, da se te podatkovne zbirke že zdaj obdelujejo na različne načine, iMOP bo le bolj učinkovit in namenski.
Programi, kot so iOPS in iMOP se v veliki meri naslanjajo na statistiko. Znanstveniki analizirajo posamezne primere kaznivih dejanj in v njih iščejo ponavljajoče se vzorce v poteku kaznivih dejanj, izbiri mesta zločina, socialnem obnašanju in še čem.
Seveda se pri vsem tem pojavi vprašanje, kako se tak sistem vključuje v obstoječe policijske metode. Ko so Canterjevo delo predstavili višjemu policijskemu uslužbencu v Nemčiji, je ta odgovoril: »Mi delamo samo s trdnimi dokazi, ne z verjetnostmi. Če je prekupčevalec mamil X dvajsetkrat telefoniral osebi Y, to še ne pomeni, da je tudi oseba Y prekupčevalec, odjemalec ali kaj podobnega. Lahko je njegova sestra.« Canter na te očitke odgovarja s tem, da računalniške metode ne bodo na zaslonu izrisale krivca, ampak da gre za sistem, ki pomaga pri odločanju o naslednjih korakih preiskovalcev. Cilj izdelave profilov storilcev torej niso sodno uporabni dokazi, ampak le pomoč pri odločanju, fizične dokaze pa mora zbrati dejanska preiskava. In to policistom marsikje ni najjasnejše, zato so do sistema dokaj nezaupljivi.
Glede na dosedanje uspehe podobnih sistemov in glede na to, da se k podobnim projektom spravljajo tudi drugod po svetu, predvsem v ZDA, bo izdelava psiholoških profilov z uporabo računalnika prav kmalu postal vsakdanjik policijskih preiskav serijskih kaznivih dejanj.
Moj mikro, julij-avgust 2008 | Zoran Banovič
