Internet ne bi bil internet, če se v njem ljudje ne bi prepirali. Tako imenovane ognjene vojne (flame wars) in troli (trolls) obstajajo že od začetkov novičarskih skupin, z razvojem spletnih forumov, družabnih omrežij in drugih zbirališč pa je internet postal pravi raj za tiste, ki jim je dolgčas in uživajo v tem, da tujcem z drugega konca sveta dokazujejo, kako bridko se motijo. Še posebej v ognjenih vojnah uživajo troli – to so ljudje, ki z namenoma provokativnimi komentarji takšne vojne netijo in nato izdatno uživajo v rezultatih svojih provokacij.

Ognjene vojne so že takšna stalnica, da se je z njimi ukvarjalo že nekaj »teoretikov«. Med bolje znanimi zakoni je tako imenovani Godwinov zakon oziroma Godwinovo pravilo nacističnih analogij, ki pravi, da dlje ko traja pogovor, večja je verjetnost da bo nekdo uporabil primerjavo med nasprotnikom in/ali njegovimi idejami ter nacisti oziroma Hitlerjem. Ta verjetnost se s trajanjem pogovora približuje vrednosti 1 oziroma 1:1. Godwinov zakon se »strokovno« imenuje tudi »Reductio ad Hitlerum« ali »Argumentum ad Hitlerum«, kar je izpeljanka iz latinskega izreka »ad absurdum« (do absurda).

Zadnje čase se je kot posebej rodoviten teren za ognjene vojne izkazala možnost komentarjev, ki jih omogoča večina novičarskih portalov in strani, kot so YouTube, Flickr, razni blogi in druge strani, kjer ljudje objavljajo novice, slike, videoposnetke ali mnenja ter nato dopustijo, da jih drugi komentirajo. Po pravilu se prej ali slej začne dež rasističnih, seksističnih, politično in versko nestrpnih in preprosto nesramnih komentarjev. Prebivalci interneta so sposobni narediti ognjeno vojno iz prav vsake tematike, ne glede na to, kako nedolžna in nesporna je videti. Kljub temu pa obstaja nekaj ognjenih vojn, ki divjajo že leta (kar v internetnem času pomeni nekaj takega kot stoletja) in ki se verjetno še zelo dolgo ne bodo končale. Te tematike so odlična vaba za trole in dokler jih imamo, se nam ni treba bati, da bi v internetu zavladala mir in sprava. No ja, saj ne da bi se sicer morali.

Windows vs. Linux

Linux je svoj revolucionarni pohod začel v zgodnjih devetdesetih in je od tedaj dalje glavni moralni in tržni nasprotnik mnogokrat kritiziranemu zlobnemu imperiju tedanjega monopolista iz Redmonda. Ta si je z uporabniško prijaznostjo in ugodnimi cenami računalnikov PC, pa tudi po zaslugi neumornih piratov, zagotovil levji tržni delež tako med zasebnimi kot tudi poslovnimi uporabniki. Čeprav se Microsoftov imperij še ne podira in je celo dobil nekaj novega upanja, da ga bo Windows 7 rešil prekletstva Viste, tudi Linuxove barikade še vedno trdno stojijo. Predvsem na področju strežnikov se je Linux izkazal za stabilno in varno izbiro, Ubuntu je namizni Linux končno približal neukim množicam, Linux pa v svojem boju za svobodo, enakost in bratstvo računalništva še zdaleč ni sam. Sorodna gibanja so za seboj potegnila tudi celoten koncept odprte kode in čeprav Linux morda nikdar ni zasedel večinskega tržnega deleža na namizjih, so odprtokodni programi enake in podobnih licenc dodobra okupirali tudi računalnike, ki poganjajo Windows. Tudi med najbolj zvestimi privrženci Microsoftovih operacijskih sistemov bomo tako težko našli malo naprednejšega uporabnika, ki ni podlegel vsaj kakšni Mozilli Firefox, Open Officeu, VLC Playerju, Audacityju, uTorrentu, 7-Zipu ali kateremukoli drugemu od številnih odprtokodnih orodij za Windows.

Mac vs. PC

Kdo ne pozna reklam, v katerih se spoprimeta človeka, ki predstavljata Mac in PC. Applovi računalniki so že dolgo znani po svojih zmogljivostih in všečnem dizajnu, še bolj pa po svojih zasoljenih cenah. Kljub tem imajo krog globoko vernih privržencev, ki prisegajo na Applovo strojno opremo in za nič na svetu ne bi presedlali na PC. Med njimi so predvsem grafični oblikovalci, digitalni umetniki, poslovneži in drugi esteti, ki jim mnogo bolj kot denarja manjka računalniškega znanja. Obstaja pa tudi podvrsta zanesenjakov, ki prisegajo, da je Applova strojna oprema na vsak način vredna svojega denarja in da so PC-ji primerni le za nedeljske računalničarje. Privržencev računalnikov PC je seveda mnogo več – od preprostih uporabnikov, ki se jim zdi škoda denarja za računalnik, do garažnih mojstrov, ki uživajo v sestavljanju neprekosljivih strojev za mletje ničel in enic in zapravljanju neslutenih vsot v te namene.

Google vs. vsi drugi

Google se je v dobrih desetih letih svojega obstoja (da, resnično je preteklo že deset let) zavihtel na kraljevski prestol med spletnimi iskalniki. Poleg tega nespornega primata si lep tržni delež jemlje že njihov brskalnik Google Chrome, naslov elektronske pošte v Gmailu ima že vsak, Google Docs, Google Desktop, Google Talk, Google Maps in podobna orodja so prav tako nepogrešljiva. Google celo napoveduje lasten operacijski sistem. Ni mu uspelo ustvariti le orjaškega imperija, ampak se večini uporabnikov nikdar ni tako zameril, kot denimo Microsoft. Svoj imidž že od nekdaj gradi na brezplačnih storitvah in napredni filozofiji, zaradi česar mu privržencev ne manjka. Seveda se najdejo tudi tisti, ki se jim vse to zdi prelepo, da bi bilo res. Ne moremo reči, da njihova skepsa ni upravičena, saj še noben monopol ni prinesel nič dobrega, še posebej monopol, ki kontrolira informacije. Čeprav so nasprotniki prevlade sumljivo prijaznega giganta glasni in dokaj številčni, pa jim manjka dobrih alternativ. Na iskalniškem področju sicer Microsoftov Bing ponuja dokaj dostojno konkurenco, vendar nekdo, ki sovraži Googlov monopol, verjetno ne goji čustev naklonjenosti do Microsofta. Druga razvijajoča se alternativa je strukturirano iskanje, toda kaj, ko tudi na tem področju Google že razširja svoje lovke z iskalnikom Google Squares.

Mozilla Firefox vs. Microsoft Internet Explorer vs. Google Chrome vs. Opera vs. Safari

Brskalniške vojne se odvijajo že malodane od začetka obstoja svetovnega spleta. Edino, kar se spreminja, so akterji. Pred leti smo bili priča spopadu med Internet Explorerjem in Netscapovim Navigatorjem, ki je konec devetdesetih dosegel velik, a kratkotrajen uspeh, od tedaj pa je že popolnoma potonil v pozabo. Namesto njega se je pojavila Mozilla in pozneje mnogo uspešnejša Mozilla Firefox, pred kratkim je daleč odmeval izid Googleovega brskalnika Chrome, ki si je prav tako že pridobil lepo število zvestih uporabnikov. Manjša, toda smrtno zvesta kulta sta si zgradila brskalnika Opera in Safari. Safari častijo predvsem uporabniki Applovih računalnikov, medtem ko so med uporabniki Opere predvsem tisti zahtevneži, ki hočejo od brskalnika zelo veliko in jim noben drug brskalnik ni niti približno zadosti zmogljiv. Pa zagovorniki Internet Explorerja? Večina jih uporablja Internet Exporer zato, ker ne vedo, da obstaja še kak drug brskalnik. Oziroma zato, ker še niso slišali za besedo brskalnik. Vmes se morda najde tudi kakšen tak, ki je dejansko preizkusil Firefox ali katerega od drugih brskalnikov, a se je na koncu vrnil k Microsoftovemu brskalniku iz tega ali onega razloga – njegovo odločitev lahko sprejmemo in spoštujemo, razumeli pa je ne bomo nikoli.

Družabna omrežja vs. šefi/paranoiki

Družabna omrežja so v le nekaj letih osvojila svet, in če kdo pozna osebo, mlajšo od 50 let, ki še ni v Facebooku ali Twitterju, si lahko to šteje v čast. Če človeka ni v družabnih omrežjih, ga ni, in kdor ima manj kot 500 prijateljev, je največja zguba v soseski. Sorodniki, prijatelji, sodelavci, nekdanji sošolci, praktično vsi ljudje, ki jih poznamo ali smo jih kdaj poznali, nas bodo z veseljem dodali med svoje prijatelje in z nami delili vse mastne podrobnosti iz svojega vsakdanjega življenja. Zdi se, da so zakoni o varovanju osebnih podatkov popolnoma nesmiselni – ljudje rade volje delijo ne le svoje polno ime, rojstne podatke in naslov, ampak tudi vse podatke o svojih hobijih, interesih, načrtih, medsebojnih odnosih, slike z zadnje razvratne zabave in kdo ve kaj še, in to z vesoljnim svetom. Seveda se najdejo tudi takšni, ki jim to ne ustreza – šefi v podjetjih na primer, ki jim upravičeno gre v nos, ko njihovi zaposleni namesto za delo računalnike uporabljajo za opravljanje prek spleta. Najde pa se tudi nekaj takšnih samotnih trsov, ki se jim objavljanje svojega celotnega življenja v internetu le ne zdi preveč pametna ideja. To seveda plačajo z osamljenostjo, vendar lahko vsaj vedo, da ne bodo z vsemi potrebnimi podatki pomagali vlomilcu, da lažje vdre v njihovo hišo, da njihov šef ne bo videl, kako s prijatelji puhajo vodno pipo in da zakonski partner ali partnerica ne bo med tistimi, ki na Twitterju sledijo njihovi najnovejši romanci. Navsezadnje pa bodo prihranili tudi zelo veliko časa.

Omrežja P2P za deljenje datotek/pirati vs. medijski giganti/dobro staro potrošništvo

Piratski topovi donijo že tako glasno, da so se na široko po svetu začele ustanavljati politične stranke, ki zahtevajo spremembe zakonov o avtorskih pravicah, toda medijske družbe, glasbena in filmska industrija, se še vedno trdno oklepajo svojih karavel. Najmočnejši nasprotniki piratov niso avtorji sami, mnogo katerih jih celo podpira, temveč velike družbe za snemanje in distribucijo glasbe, filmov, softverski imperiji in politični lobiji medijske industrije. Že vrabci na vsaki veji namreč čivkajo, da v večini primerov piratstvo ne škodi prodaji nekega albuma ali filma – nasprotno, prodaja se zaradi boljše prepoznavnosti poveča. Kljub temu je piratstvo grožnja kontroli nad potrošnjo medijskih vsebin, ki jo velike medijske družbe v času digitalnega kopiranja vse teže izvajajo. Neposredno povezovanje omrežij P2P s piratstvom je prav tako značilno za njegove nasprotnike – čeprav je, resnici na ljubo, večina datotek v omrežjih P2P res piratskih, je delež legalnih datotek vedno večji. Takšna je na primer odprtokodna programska oprema, izdelki pod licencami Creative Commons, vsebine z izteklimi avtorskimi pravicami in podobno. V digitalni dobi posrednikom med avtorji in njihovim občinstvom vedno bolj škripa podpalubje, saj jih tako eni kot drugi potrebujejo vedno manj. Če jim ne bo uspelo skleniti premirja s pirati, bo njihova ladja verjetno kaj kmalu potonila ... Črna jadra pa bodo vihrala dalje.

KDE vs. Gnome

Če kdo misli, da je tabor odprte kode enoten, se hudo moti »linuksaši« so dobro znani po svoji močni čustveni pripadnosti programski opremi, ki jo uporabljajo, in nič čudnega ni, da so boji dolgi in neusmiljeni. Eno od glavnih jabolk spora je izbira grafičnega vmesnika – Gnome ali KDE? Zagovorniki vmesnika Gnome očitajo, da ima KDE korenine v komercialnem orodju Qt, čeprav je Qt danes odprtokoden. KDE je večinoma napisan v jeziku C++ in Gnome v jeziku C, kar služi kot argument tako eni kot drugi strani – vsaka goreče zagovarja svoj ljubši jezik in s tem svoj ljubši namizni vmesnik. Ljubitelji namizja Gnome očitajo tudi, da je KDE videti kot Windows, medtem ko se zagovorniki KDE s tem ponašajo. Uporabniki KDE tudi radi omenjajo, da sam Linus Torvalds uporablja to namizje. Na vsak način je izbira namizja stvar osebnega okusa, navade in potreb, toda ves internet dobro ve, da je strpnost za zgube. Seveda pa obstaja tudi tretja vrsta zapriseženih privržencev pingvina, ki trdijo, da sta tako KDE kot Gnome za amaterje, in zagovarjajo uporabo zelo minimalističnih grafičnih vmesnikov ali pa kar dobre stare ukazne vrstice. Katero namizje boste izbrali, je vaša odločitev, pazite le, da boste svojo izbiro fanatično zagovarjali. Nasprotni tabor vas bo sicer sovražil, vendar vas bo vsaj spoštoval – najteže bodo tolerirali tolerantneža.

»Oblak« vs. lokalna infrastruktura

Predvsem v poslovnih krogih je vedno bolj aktualno, da namesto nakupa strežnikov in potrebne programske opreme preprosto zakupimo strežniške in programske kapacitete za to specializiranega podjetja, ki za mesečno ali letno naročnino poskrbi za vse – strojno in programsko opremo, vzdrževanje, hrambo in varovanje podatkov, tehnično podporo, skratka zadosti vsem potrebam podjetja po računalniški tehnologiji. Zagovorniki »oblaka« pravijo: vse, kar potrebujemo, je preprost odjemalec in dostop do interneta, in že lahko začnemo delo. Takšna strategija je za podjetje gotovo cenejša, kot bi bila lasten nakup vseh potrebnih kapacitet in njihovo vzdrževanje, za varnost podatkov je zajamčeno in uporabniki potrebujejo manj učenja dela s programi. Problem je predvsem v odvisnosti od ponudnika storitve. Tako so tisti, ki vseeno raje svoje kapacitete ohranijo v lastni infrastrukturi, neodvisni. Podjetje, ki uporablja »oblak«, nima nadzora nad lastnimi podatki, sistema si ne more preprosto prilagajati po svoje, kljub plačevanju naročnine nima v lasti nič oprijemljivega. Že res, da so podatki v velikem strežniku nekje na drugi strani sveta morda varni – a kaj nam to pomaga, če v ključnem trenutku izgubimo dostop do interneta? Kot v vsaki ognjeni vojni ima vsak tabor po svoje prav.

Emacs vs. Vi

Čeprav je večen prepir med uporabniki urejevalnikov besedil, predvsem kode, morda daleč od oči in srca širših množic, je eden od najstarejših in najbolj strastnih, zato mu ne morem odreči omembe. Šel je celo tako daleč, da je legendarni Richard Stallman za šalo ustanovil Cerkev Emacs (The Church of Emacs), ki trdi, da je Vi hudičev urejevalnik (kot dokaz uporabljajo dejstvo, da je v rimskih številkah VI VI VI peklensko število 666). Uporabniki tako enega kot drugega urejevalnika so vneti programerji, njihovi argumenti in protiargumenti pa so navadno tako tehnične narave, da običajnim smrtnikom še zdaleč niso razumljivi. V glavnem Emacs velja za večji, počasnejši program z več možnostmi, tesno je povezan s pripadnostjo taboru GNU/Free Sofware. Če smo popolnoma nepristranski (v tem primeru je bolje, da se izogibamo srečanjem uporabnikov Linuxa), lahko rečemo, da sta tako Vi kot Emacs zelo zmogljiva urejevalnika, če ju znamo uporabljati. Oba verjetno ponujata vse in še več, kar potrebuje programer – nekateri celo trdijo, da preveč, in raje uporabljajo preprostejši urejevalnik, kot je Pico/Nano. Ti si seveda zaslužijo največji prezir gurujev, ki se ne bi nikdar spustili tako nizko, saj so izjemno ponosni na svoje sposobnosti uporabe tipkovnice na ravni koncertnega pianista.

Administratorji vs. uporabniki

Od vseh omenjenih konfliktov je ta edini, z katerega lahko zagotovimo, da se res nikdar ne bo končal. Uporabniki bi radi, da vse pač deluje – pri tem administratorjevih opozoril, česa vsega ne smejo početi, seveda ne jemljejo resno. Administratorji morajo stalno prenašati neumnosti, ki jih počnejo uporabniki, in jih reševati iz takšnih in drugačnih zagat, za to pa nikoli ne prejmejo pravega priznanja. Vedno znova so jih uporabniki sposobni šokirati s svojo nesposobnostjo in s pomanjkanjem sramu, ki ga zaradi nje čutijo. Uporabnikom je za to bolj malo mar, pomembno je le, da računalnik deluje in da administrator ni preveč siten. Ko pride do težav, je seveda po uporabnikovem mnenju kriv administrator, ki se ni dovolj posvetil svojemu delu. Administrator je na drugi strani prepričan, da pač ne more biti on kriv, če so uporabniki tako neumni, da kliknejo vse, kar jim ne uide. Malo bolje podkovani uporabniki so lahko še večji problem, saj z jemanjem dela administracije v svoje roke profesionalcem delajo sive lase, poleg tega pa si domišljajo, da so tako ali tako pametnejši od njih. Vsak si namreč misli, da je sam najpametnejši. Sploh v internetu. Zato bodite le pozorni na naslednjo priložnost, ko se bo nekdo na drugi strani sveta motil o nečem, in mu to tudi glasno povejte. Po možnosti s samimi veliki črkami. In karkoli že rečete, ne pozabite ga ozmerjati z nacistom.

Moj mikro, oktober 2009 | Špela Šalamon