PREVERIMO GOVORICE

Debate okrog Windows 7 so že od samega začetka vroče in kot smo zvesti uporabniki interneta vajeni, ognjenim vojnam med fanatiki in antifanatiki kar ni videti konca. Ker pa je računalništvo splošnemu vtisu navkljub področje za hladne glave, se ne moremo kar tako pridružiti eni ali drugi skupini. Izjave skrajnežev na stran, ne moremo mimo dejstva, da je delovanje sistema po hitrosti primerljivejše z Windows XP kot s splošno osovraženim Windows Visto. Toda ali je nasedanje prvemu vtisu res umestno? Nekateri testi (benchmarks), ki jih izvajajo različni navdušenci in jih objavljajo v internetu kažejo, da se Windows 7 v slabše zmogljivih sistemih obnese celo bolje kot Windows XP. V večini teh testov je Windows 7 pometel tako z Visto kot z Windows XP – in to že v različicah, zgodnejših od 7000. Očitno to potrjujejo tudi nekateri namigi iz prakse, saj obstaja že več spletnih skupnosti lastnikov malih, nizkozmogljivih prenosnikov (netbooks), ki so veselo posegali že po različici beta tega novega operacijskega sistema in so z njegovim delovanjem v svojih slabotnih prenosnikih več kot zadovoljni. V internetu sicer obstajajo tudi testi, ki dokazujejo nasprotno – namreč, da je Windows 7 kvečjemu primerljiv z Windows Visto, stari dobri Windows XP pa še vedno nima konkurence. Ljudje, ki izvajajo te teste, so zelo kritični do navdušencev in rezultate njihovih testov pripisujejo nekritičnemu razmišljanju pri izboru metod in pogojev.

Zaradi teh nasprotujočih si podatkov, in tudi iz čiste radovednosti, sem se odločila preveriti, ali je v vseh slavospevih najnovejšemu čudu tehnologije kaj resnice. Odločila sem se, da Windows 7 preizkusim v ne tako idealnih delovnih razmerah, v računalnikih, ki mu niso povsem dorasli. Najnovejšo uradno različico Windows 7 RC1 7100 sem namestila v dva od svojih silicijevih lepotcev – v namizni sistem z 32-bitnim procesorjem Intel Core2Duo 2.4, z 2 GB DDR2 RAM-a in grafično kartico Nvidia GeForce 7300GT ter v prenosnik Clevo D470K 64-bitnim procesorjem AMD Athlon 3000+, borih 512 MB DDR400 RAM-a (Windows 7 trdi, da potrebuje vsaj 1 GB) in z grafično kartico ATI Radeon Mobility 9700. Prenosnik se lahko ponaša s častitljivo starostjo 6 let. Namizni sistem je sicer novejši, toda po svojih specifikacijah se kvečjemu uvrsti v kategorijo računalnika slehernika – in prav izkušnja slehernika ob uporabi tega najnovejšega izdelka Microsoftove tehnologije me je najbolj zanimala. V računalniku mogočnih kapacitet se namreč ni težko dobro obnesti, celo, če si Windows Vista. Zanimalo me je, ali se bo Windows 7 zadovoljivo odrezal tudi v prenosniku, ki ima poleg slabše strojne zmogljivosti tudi zelo obskurno strojno sestavo, za katero imam vedno težave z iskanjem gonilnikov. Nameščanje raznih operacijskih sistemov vanj je vedno izjemno poučna izkušnja.

»Crash test«

Vse skupaj se je začelo zelo preprosto. Namestitev v namizni računalnik je potekala brez posebnosti, v primerjavi z namestitvijo Windows XP pa me je presenetila velika hitrost, saj je namestitev trajala največ polovico časa, ki jo je v istem sistemu za svojo namestitev potreboval Windows XP. Vse skupaj je trajalo približno dvajset minut, govori pa se, da lahko v boljšem računalniku računamo tudi na namestitev v le 10 ali 15 minutah. To me je presenetilo, sploh glede na to, da Windows 7 na disku zasede dobrih 5 gigabajtov, ko je sveže nameščen – to je vsaj trikrat toliko, kot bi ga zasedel Windows XP. Namestitev v prazen razdelek velikosti približno 22 GB je brez težav ustvarila dvojni zagon (dual boot) z Windows XP.

Ko je bila namestitev končana in se je novi sistem prvič zagnal, me je pozdravil grafični vmesnik, ki je skoraj do potankosti spominjal na Windows Visto. Najbolj me je presenetilo, da je vse – ampak res vse, z grafično kartico in brezžično omrežno kartico vred – delovalo, in to brez vsake namestitve dodatnih gonilnikov. Sicer sem si za grafično kartico kljub temu privoščila najnovejše gonilnike. Gonilniki, sicer namenjeni za Visto, so brez komplikacij delovali. Osupnilo me je, kako hitro in odzivno je bilo delo z Windows 7. Kopiranje datotek, njihovo prenašanje z diska na disk in v druge naprave za shranjevanje podatkov je bilo neprimerno hitrejše. Aplikacije so se zaganjale v hipu in delo z njimi, tudi s strojno zahtevnejšimi, kot sta denimo grafični program Adobe Photoshop in igra Fallout 3, je bilo veliko hitrejše kot v Windows XP. Sistem se tudi po več dneh neprekinjenega delovanja ni upočasnil, kaj šele sesul. Vse to, ob dodatni funkcionalnosti, ki je prišla z Visto, toda brez vseh težav, ki so naredile Visto neuporabno. Torej, nova ljubezen je bila rojena in medeni tedni so se začeli. Vtis je ostal tako pozitiven, da Windows 7 še zdaj uporabljam kot glavni namizni sistem v tem računalniku. Hitrost delovanja je bil res zelo primerljiva s hitrostjo do potankosti optimiranega sistema Windows XP, še posebej z izklopljenimi grafičnimi priboljški, pa tudi z vklopljenimi bi sistem deloval popolnoma zadovoljivo.

Težav ni bilo z namestitvijo katerekoli od mojih priljubljenih zastonjskih in/ali odprtokodnih aplikacij ali s poganjanjem katerekoli od mobilnih, čeprav je bera teh programov kar zajetna. Takoj in brez težav mi je uspelo vzpostaviti brezžično omrežje z obema prenosnikoma in dlančnikom, vključno z deljenjem datotek in tiskalnika. RC1 je brez vsakih pritožb komuniciral z mojim digitalnim fotoaparatom, dlančnikom, mobilnim telefonom, ključem USB, zunanjim diskom, skenerjem, slušalko Bluetooth in vso drugo elektronsko kramo in navlako, brez katere ne morem živeti. Skratka, prijelo me je, da se pridružim petju psalmov in hvalnic temu čudežu najnovejše tehnologije.

Kaj pa prenosnik? Tu je že na začetku nastopila manjša težava, saj ima moj zvesti družabnik napol pokvarjen DVD-pogon. Ta bere le še plošče CD, plošč DVD ne bere več, in ničesar več ne zapisuje. Namestitev z DVD-ja je torej odpadla, zato sem morala ustvariti zagonski ključ USB, ga aktivirati kot particijo (s pomočjo programa MBRwiz) in nanj prekopirati celotno sliko (image) DVD-ja. To omenjam le zato, ker je danes veliko prenosnikov tipa netbook in drugih v osnovi brez optičnih pogonov, vsi pa imajo vhode USB. Namestitev s ključa USB je praktična tudi če imamo optični pogon, saj za namestitev ni treba porabiti DVD-ja. To je še posebej priročno, saj bi nam kaj hitro zmanjkalo DVD-jev, če bi si privoščili snemanje vsake nove različice Windows 7, ki »po nesreči uide« v internet. Tako se je po spremembi vrstnega reda zagonskih naprav v BIOS-u namestitev brez težav zagnala in dokončala s ključa USB.

Žal pri prenosniku ni šlo vse tako gladko kot pri namiznem računalniku. Že takoj ob prvem zagonu se je prikazal vmesnik v neustrezni ločljivosti, kar je zgovorno pričalo o tem, da gonilniki za grafično kartico ne delujejo. Sadov ni obrodilo niti iskanje gonilnikov za druge naprave v prenosniku, kot so brezžična omrežna kartica, spletna kamera, infrardeči vmesnik, zvočna kartica in podobno, saj so vse te naprave starejše in so gonilniki na voljo le za Windows XP, 2000, ME in še bolj muzejske. Zaradi tega neuspeha je iz samega obupa padla odločitev dati priložnost nečemu, kar v vseh letih moje uporabe Windows XP niti enkrat ni našlo enega samega gonilnika – samodejnemu iskanju gonilnikov na Windows Update. Moram priznati, da mi je spodnja čeljust komaj obvisela na svojih sklepih, saj je Windows 7 po nekakšnem čudežu našel gonilnike, in ne samo enega, ampak vse. Tudi tiste za najbolj redke integrirane naprave sumljivih vzhodnoazijskih proizvajalcev, s katerimi se ponaša moj »no-name« prenosnik. Vse, razen tistih za grafično kartico. Teh mi žal ni uspelo najti, zato je bil na vrsti kompleksen in že kar malo magičen manever. Gonilniki proizvajalca ATI (Catalyst) modificirani za Radeon Mobility s programom Mobility Modder se nikakor niso hoteli namestiti, saj so vztrajali, da moja strojna oprema ni primerna. Najprej sem v načinu za združljivost (compatibility mode) namestila gonilnike za Windows XP, ki seveda niso delovali, vendar pa so računalniku omogočili, da je prepoznal vsaj vrsto grafične kartice. Nato mi je uspelo namestiti modificirane gonilnike Catalyst, saj so zdaj prepoznali, da imam ustrezno strojno opremo. No, malo gimnastike ne škodi, pa vendar bi verjetno marsikdo obupal nad takšno situacijo, saj rešitev niti približno ni logična (a ko računalničarju zmanjka logičnih rešitev, pač začne preizkušati nelogične). Kot vsak nov sistem, ki ga poskušamo poganjati s staro strojno opremo, lahko tudi Windows 7 v takšnih primerih povzroča preglavice. Seveda sem se v primeru prenosnika namenoma igrala z ognjem, saj računalnik ni niti približno »Vista ready«. Zanimalo me je le, ali je kaj resnice v trditvah tistih, ki govorijo o brezhibnem delovanju Windows 7 tudi v starejših, manj zmogljivih sistemih, ki so po možnosti za nameček še prenosniki. Sistem je torej končno deloval.

Pa je deloval tudi dobro? Občutki ob uporabi v prenosniku so bili malo bolj mešani. Še vedno je prevladalo pozitivno presenečenje, saj so bila moja pričakovanja nekje precej niže – namreč, da bo Windows 7 v takšnem starem mlinu prepočasen za udobno uporabo in da bo po (ne)uporabnosti primerljiv z Visto. Pač nisem človek, ki bi verjel, da bo novejši Microsoftov sistem hitrejši in manj napihnjen – izkušnje delajo svoje. Ta hipoteza se je sesula že v prvih nekaj minutah uporabe. Po izklopu grafičnih okraskov se je RC1 kosal z optimiranim Windows XP, vendar ne morem trditi, da ga je prehitel. Mestoma so se stvari ustavile za nekaj sekund, in čeprav se podobno dogaja tudi v Windows XP, so bile te pavze nekoliko daljše. V prid Windows 7 lahko trdim, da je bilo poganjanje mnogih aplikacij hkrati uspešnejše kot v Windows XP – Windows 7 očitno bolje upravlja z RAM-om, in to tudi na daljši rok, če je računalnik prižgan več dni skupaj. Zelo me je presenetilo tudi, kaj se zgodi, če pustim vklopljene vse silne grafične učinke (ki jih v vsakdanjem življenju tako ali tako nočem gledati), v primerjavi s posledicami, če si takšno neumnost privoščim v Windows XP. V tem primeru Windows 7 prehiti XP za nekaj kilometrov, saj se na račun vklopljenih sladkarij za oči ne upočasni niti približno toliko kot starejši brat. Presenetilo me je tudi, da je baterija naenkrat zdržala nekoliko dlje. Govorimo o razliki nekaj odstotkov, pa vendar nam lahko včasih tistih nekaj odstotkov reši dan.

JE ZVEZDA ROJENA?

Windows 7 od javne različice beta do RC1 7100 ni naredil nobene revolucije, toda izboljšave se vrstijo počasi in vztrajno, in to je navadno dobra novica, kadar govorimo o razvoju programov ali operacijskih sistemov. Windows 7 beta je bil trden temelj za razvoj novega operacijskega sistema, Windows 7 RC1 pa je uspelo popraviti še nekaj razpok in dodati nekaj opek. Če bo razvoj šel naprej v tej smeri, si lahko obetamo nekoliko bolj premišljen izid, kot smo ga doživeli pri Windows Vista. Čeprav precej stvari v Windows 7 spominja na Visto, in čeprav ima v mojih izkušnjah karkoli v zvezi s Visto izrazito negativen predznak, je Windows 7 pustil dokaj pozitiven, če ne že rahlo navdušujoč vtis. Čudeži se seveda ne dogajajo in Windows 7 pač ne bo deloval kot namazan, če ga bomo strpali v kakšno čudo, izkopano iz smetišča zgodovine računalništva. To ne pomeni, da sploh ne bo deloval; videli smo, da je presegel pričakovanja tudi v ne tako idealnih razmerah, ki so celo pod uradnimi stojnimi zahtevami. Kljub začetnemu navdušenju velja ohraniti trezno glavo, zato še ne grem šivat zastav ali si vtetovirat velikanske sedmice na sredi čela. Vsekakor pa se pridružujem čredi zombijev, ki pod urokom novega sistema Windows 7 vsem svojim znancem in prijateljem brezglavo priporočajo: »Preizkusite ga!«