Tako je, naprave, ki smo jih nekoč uporabljali izključno za pogovore in pošiljanje kratkih besedilnih sporočil, so se z leti prelevile v zmogljive elektronske multimedijske »igračke«. Z njimi brez večjega truda uporabljamo internet, poslušamo glasbo, radijske programe, pišemo in urejamo besedila, gledamo filme in ustvarjamo video posnetke, seveda z njimi tudi fotografiramo, upravljamo druge naprave in jih ne nazadnje uporabljamo kot rokovnike, opomnike ali budilko. Oblika, namembnost in zmogljivost mobilnih telefonov ali, bolje rečeno, vsestranskih mobilnih naprav se torej z leti močno razvija. Ker so naprave in možnosti uporabe vsak dan večje, se s procesorsko zmogljivostjo sorazmerno razvijajo tudi novi zasloni, ki so nemalokrat veliki kot mobilna naprava sama, velik zaslon pa potrebuje zmogljiv vir napajanja, za kar poskrbijo čedalje lažji, zmogljivejši in cenovno dostopni akumulatorji.
NASLEDNJI KORAK – MOBILNA TV?
Kot smo ugotovili, imamo že dovolj zmogljivo tehnologijo za mobilno predvajanje videa, tudi zasloni so povsem uporabni za občasen ogled video vsebin. Prepustnost sodobnih mobilnih omrežij pa ne pomeni več tiste zadnje ovire (ozkega grla pri pretoku informacij). Kaj nas torej ovira, da še ne uporabljamo mobilne televizije (DVB-H). Poglavitni razlog je seveda izostanek ponudbe vsebin. Uporabniki na našem območju imamo sicer možnost ogleda video vsebin na mobilnih napravah, vendar tu še ne govorimo o tisti pravi mobilni televiziji. Gre bolj za izbrane novice in druge video posnetke, ki jih lahko uporabniki spremljamo z uporabo mobilne naprave podobno kot vsebine na priljubljenih spletnih portalih v slobu YouTube (www.youtube.com). Gre torej za dokaj preprost pretok video vsebin. Kakovost tako prejetega videa v praksi lahko označimo za zadovoljivo, seveda s predpostavko, da je omrežje na območju, kjer storitev uporabljamo, dovolj zmogljivo in zmožno dovolj hitro prenašati izbrane vsebine.
Naslednji dejavnik, ki vpliva na sprejem mobilne TV, pa je vsekakor tudi cena storitev. Če mora uporabnik za ogled kratkega video posnetka plačati ceno v višini dnevnega najema filma v klasični videoteki, storitev zanj gotovo ne bo več zanimiva za vsakdanjo uporabo. Zanimiva rešitev je morda izoblikovanje mesečnih naročniških paketov, v sklopu katerih uporabnik za določen mesečni znesek neomejeno spremlja video vsebine, ki so na voljo v izbranem paketu.
Ker pa je gledanje video vsebin na malih zaslonih naprav dokaj naporno in utrudljivo, je za vsakdanjo uporabo pomembna tudi primerna in cenovno dostopna strojna oprema, seveda v kombinaciji z ustrezno in kakovostno ponudbo video vsebin brez vmesnih prekinjanj.
ZAŽELEN JE STANDARD DVB-H
Čeprav imamo na slovenskem trgu uporabniki mobilnih omrežij na voljo mobilni ogled video vsebin (mobilni video na zahtevo), pa zadeve na gre metati v isti koš kot pravo tehnologijo DVB-H (Digital Video Broadcasting – Handheld), ki je eden izmed treh prevladujočih standardov mobilnih TV-formatov, namenjen prenosu TV-vsebin v mobilne naprave. Njegovi začetki segajo že v leto 2004, od marca 2008 pa v EU-ju velja za zaželeno tehnologijo za prenos zemeljske mobilne TV. Konkurenčni standardi prenosa so še DMB (Digital Multimedia Broadcasting), DVB-SH (Satelite Services to Handhelds) in DVB-H2.
DVB-H je izpeljanka priljubljene digitalne prizemne televizije, DVB-T. Standard je prilagojen mobilnim napravam, ki so glede na sprejemnike DVB-T, predvsem ko govorimo o napajanju naprave, nekoliko omejene. Napredni sistem varčevanja energije deluje po načelu sprejema večje količine podatkov v krajših intervalih (v vmesnem času pa sprejemnik z varčuje z energijo). Mobilne naprave, s katerimi želimo spremljati DVB-H, morajo biti seveda opremljene z ustreznim sprejemnikom DVB-H, kar na našem področju trenutno ni smiselno, saj nimamo ustreznih ponudnikov storitev. V EU-ju sta bila prva ponudnika omenjenih vsebin že v letu 2006 britanski BT in nemški Mobiles Fernsehn, oba sta storitve po kakšnem letu trženja prenehala ponujati. Očitno EU-trg v nasprotju z japonskim in južnokorejskim še ni dovolj zrel za uveljavitev nove tehnologije.
KDAJ PRI NAS?
Tudi tu se kot v podobnih primerih kuha vroča kaša med potencialnimi uporabniki in ponudniki vsebin. Slednji bi radi svoje investicije v vsako novo storitev ali tehnologijo v čim krajšem časovnem obdobju povrnili in začeli ustvarjati dobiček, na račun želje po hitrem zaslužku pa na žalost nemalokrat trpita kakovost in pestrost ponudbe, kar skupaj z visokimi cenami odvrne potencialne uporabnike od redne in stalne uporabe. Uporabniki si gotovo želimo vsaj občasen sprejem TV-signala v mobilnem telefonu ali drugi mobilni napravi, pogoji pa so zanimiva in dostopna cena (cene bi lahko bile podobne tistim iz sveta IP TV), dovolj raznolika programska shema in dostop do brezplačnih vsebin videa na zahtevo, predvsem domače produkcije (oddaje, novice, športne tekme). Napovedovanje prihodnosti je načeloma nehvaležno opravilo, vendar si na tem mestu upam trditi, da tista prava mobilna televizija, še nekaj let ne bo nekaj samoumevnega.
Mobitelova mobilna televizija
S pravo mobilno televizijo s prenosom prek standarda DVB-H operater načeloma nima dosti skupnega. Dovolj je, da ima mobilna naprava, telefon sodi v to kategorijo, vdelan sprejemnik, in da je zagotovljena ustrezna nacionalna pokritost s signalom. Uporabnik plačuje ponudniku vsebine, ne mobilnemu operaterju.
Mobitelova mobilna televizija deluje na enak način kot druge video vsebine na njegovem mobilnem portalu. Gre za še en video tok, le da so vsebino dobili ali kupili od ponudnikov TV- vsebin (TV-postaj) in da gledamo program v živo – torej (skoraj) istočasno kot na TV-aparatu. Testno je storitev brezplačna, pozneje pa bo zadeva plačljiva. Po tistem, kar vidimo že zdaj, bosta možnosti dve: naročilo za mesečni ali dnevni dostop do enega programa (ne do celotne programske sheme). Kar ni najbolj posrečena rešitev. Vprašajmo se, zakaj sploh mobilna televizija! Zagotovo ne zato, da bi spremljali TV-program med bivanjem v tujini, saj bi nas strošek prenosa podatkov (gostovanje v tujem omrežju), kot smo zapisali na sosednjih straneh, »ugonobil«. Prav tako večine domačih uporabnikov ne zanima 24-urni ali mesečni dostop. Zanima nas nekaj drugega – ogled in plačilo zgolj TV-dnevnika, žrebanja lota, domače dokumentarne oddaje ali katerikoli oddaje domače produkcije. Oziroma če smo natančnejši, z za primerno ceno bi kupili dostop v času, ko je na sporedu TV dnevnik, ali na primer 10 »žetonov« za ogled 10 dnevnikov po lastni izbiri.
Namenoma smo dejali domače, saj programov, kjer je lastnik avtorskih pravic tujec, ne bo moč spremljati, ker ti ne dajo oziroma ne dovolijo TV-postajam, ki so program kupile, tudi predvajanje kjerkoli drugje kot po klasični poti. Kadarkoli je na sporedu takšna vsebina, tako kot na spletni strani za spremljanje sporeda v živo, tudi na mobilni televiziji vidite zgolj zatemnjeno okence. Kašne težave so z avtorskimi pravicami, ste lahko nazorno videli prejšnji mesec, ko so operaterji onemogočali dostop do tujih programov, največkrat pa le dostop do drugega programa hrvaške nacionalke, ko je ta predvajala tekme evropskega prvenstva.
Ker gre za testno storitev, ne bi zgubljali besed o številu in izboru programov. Pet jih je! Pri preizkušanju smo velikokrat naleteli na težavo, ko nas je mobilnik preprosto opomnil, da »storitev trenutno ni mogoča«. Ne gre za težavo z omrežjem, saj smo bili vedno priključeni vsaj v 3G (torej UMTS), hitrost prenosa podatkov pa je vedno 200 Kb/s. Pomudimo se malce pri tem podatku. Mobilni telefoni niso vsi enaki, eni imajo večji, drugi manjši zaslon. Ker operater lahko izve, kako zmogljiv je telefon, s katerega je prišla zahteva za storitev, bi pričakovali, da se hitrost temu prilagaja. Pri telefonih z manjšimi zasloni, kjer je prikazana slika nižje ločljivosti, bi zagotovo lahko bila tudi hitrost nižja, s tem pa bi bilo omrežje manj obremenjeno. Vendar to ni razlog, da občasno do storitve nismo mogli dostopati. Kapacitete storitve (število sočasnih »gledalcev«) so odvisne od licenc, težava pa je lahko tudi zmogljivost strežnikov. Oboje lahko nadgradijo, vendar … No, saj veste. Ko bo zadeva plačljiva, bo uporabnikov zagotovo manj in Mobitelu se ne splača zdaj nadgrajevati le zato, da do teh sporočil zdaj ne bi prihajalo, pozneje pa bi bile zmogljivosti neizkoriščene.
Telekomunikacije, julij-avgust 2008 | Uroš Florjančič
