A vendarle bi lahko tudi brez vidno manjšega upoštevanja starega olimpijskega gesla hitreje, višje, močneje od proizvajalcev lahko mirno rekli, da so do zdaj večinoma strojni poudarki odstopili svoj prostor oblikovnim.
Lepa oblika in prodaja bo velika
V okviru teh pomembnih premikov velja omeniti izjemno okoliščino, da namreč slovenščina v tem primeru glede enostavnosti tokrat za spremembo prekosi angleščino! Beseda oblika pri nas namreč lahko pomeni tako dizajn kot format izdelkov, s čimer lepo zaobjamemo bistvo sprememb, ki smo jim na področju IT za domačo rabo priča že nekaj časa. In tako kot v zadnjem desetletju že velikokrat, je tudi v tem primeru led prebilo podjetje Apple, ki je s svojimi oblikovnimi stvaritvami postavilo tako visoke standarde, da izdelki ostalih proizvajalcev kljub svoji morebitni tehnični večvrednosti niso imeli ravno velikih možnosti. Če namreč štejemo iPad med računalnike, je Apple po podatkih analitske hiše IDC v zgolj treh četrtinah leta 2010 osvojil kar 25 odstotkov ameriškega trga osebnih računalnikov. Spremembe, ki smo jih omenili – poskusi premikov od zmogljivosti k obliki in uporabnosti –, so se sicer začele dogajati že davno tega, a vendarle do leta 2010 tablice niso doživele kakega prepričljivega uspeha. A prej nepredstavljivi uspeh iPada je seveda spodbudil množico posnemovalcev, tako v smislu oblike kot uporabnosti, in že imamo na trgu nešteto »iPhonov« in »iPadov« vseh mogočih znamk, velikosti in z ogromno različnimi operacijskimi sistemi – od Androida do Windowsov in seveda iOS-a. Prav tablice z operacijskim sistemom Android so v zadnjem času čedalje bolj priljubljene, saj so v tem četrtletju po podatkih NetMarketShara predstavljale že 28 odstotkov vseh pošiljk oziroma kar štirikrat več kot v letu 2010. Gotovo ste tudi sami že razmišljali, ali bi nemara ne veljalo kupiti kake tablice; sam sem na to pomislil že precejkrat.
Reciklaža
Nazadnje se je to zgodilo neko jesensko soboto, ko sem med pospravljanjem naletel na Mobitelovo brošuro. Ob tako krasnih tablicah človek hitro spregleda, da bo moral še precej mesecev plačevati obroke v obliki naročnin na najdražje pakete. Je pa nedvomno res, da občutek potešenosti ob nakupu nove, kakršne koli si že bodi napravice, nad katero smo se že dolgo navduševali in si je želeli, vsakemu pravemu računalniškemu zanesenjaku odtehta veliko. Od tod najbrž vzrok za dejstvo, da je fraza »ni dober za nič drugega kot za nabiranje prahu« najbrž demografsko gledano najpogosteje uporabljana ravno med tehnološkimi navdušenci.
A ob brošuri sem našel tudi svoj stari netbook Asus Eee 701 in se vprašal, zakaj bi ga, čeprav ni več zadnji krik tehnike in me z obliko in zmogljivostmi ne more več navduševati, vrgel v klet ali, še huje, v smetnjak.
Ob svoji predstavitvi leta 2007 je bil mali Eee PC precej občudovan, predvsem zaradi kombinacije majhne teže, SSD-diska, prilagojenega na Linuxu zasnovan operacijski sistem, in nizke cene. Novejši modeli so ponujali tudi možnost operacijskega sistema MS Windows in navadnih diskovnih pogonov, vendar so dosegali cene tam okrog 500 evrov. Torej v cenovnem rangu današnjih tabličnih računalnikov. In ker me vedno zmoti neznansko prizadevanje industrije, da potrošniki kupujemo tisto, česar zares ne potrebujemo (še bolj pa verjetno dejstvo, da se potrošniki na ta prizadevanja zelo lepo odzivamo), sem kljub prej omenjenemu občutku potešenosti razmislil, kako hkrati zadovoljiti svojo raziskovalno-preizkuševalno žilico in ugrabiti mali netbook krempljem pozabe, še več, kako ga celo narediti uporabnega.
Starček s sladoledom
Najprej si moramo priskrbeti vse nujne pripomočke. Ključna sta arhitekturi x86 prilagojeni Android (konkretno zadnja različica Ice Cream Sandwicha), ki jo dobimo na strani www.android-x86.org, in seveda programček tipa Win32DiskImager ali UNetBootIn, s katerega bomo namestili omenjeni operacijski sistem. Če želimo svojega malega Eee lepotca še bolj posodobiti, mu lahko privoščimo tudi bolj zmogljivo baterijo. V tem primeru bo najbolje, da se po nakupih odpravimo v kako kitajsko spletno trgovino, recimo dealextreme.com, kjer bomo za slabih 50 dolarjev dobili baterijo, ki nam bo ob normalni rabi zadostovala za slabih pet ur dela.
Ko smo prenesli »štirico«, ki je genetsko najbliže našemu mlinčku (po vsej verjetnosti bo to datoteka ISO z besedico »eeepc« nekje v imenu datoteke), je čas, da image zapečemo na ključek USB ter z njega zaženemo naš netbook. Na voljo sta nam že prej omenjena programa Win32DiskImager in UnetBootIn (ki deluje na vseh platformah) in Linux Live, ki je namenjen zgolj rabi v okenskih sistemih in je temu primerno enostaven. Uporabite, kar vam je bolj pri srcu, najpomembnejše je, da vsebino datoteke ISO prenesete na pogon USB, za katerega ni potrebno, da je izjemno prostoren; 1 GB bi moralo povsem zadostovati.
Prišel je trenutek, da prvič zaženemo našo novo pridobitev. Zagledamo naslednji zaslon:
Če želimo Androida samo preizkusiti, se odločimo za prvo možnost Live CD. Seveda ob uporabi ne boste mogli shraniti ničesar, vendar lahko tako dovolj dobro vidite, kako na vašem sistemu deluje zadnja različica Androida.
Tudi druga možnost je precej jasna – če želimo operacijski sistem namestiti, moramo seveda izbrati možnost »Installation.« Ob tem velja opozoriti, da bodo tisti, ki bi želeli namestiti Androida POLEG primarnega operacijskega sistema, imeli s tem nemalo težav. Sicer pa niti prostora na disku ni dovolj … Zato – če si želimo izbire me dvema možnostma takoj na začetku – je nemara bolj smiselna možnost namestitve sistema na kartico SD, kar ne bo škodovalo kateremu koli že sistemu, ki ga imamo sicer nameščenega, vendar pa nam še vedno omogoča shranjevanje svojih aplikacij in nastavitev na enem mestu.
In to je to, nameščen imamo najnovejši operacijski sistem Android!
Namesto zaključka
Zakaj smo se tega posega sploh lotili? Ker je zabavno. Ker je denarnici in okolju prijazno. Ker nam je šel v kotu ždeči Eee že kar malo na živce. Tudi vse to seveda ne prekaša tistega zadovoljstva ob nakupu novega tablično-sladolednega lepotca, vendar pa je vdihovanje novega življenja starim, odsluženim napravam definitivno »kul«. Celo pohvališ se po dolgem času spet lahko z njimi.
In ne le, da se po posegu na »novem« Androidu ne nabira (več) prah, zdaj na njem (v nasprotju s prejšnjimi različicami na platformi x86) brezhibno deluje tudi tržnica z aplikacijami, navsezadnje pa lahko nanj s pomočjo emulatorja namestimo tudi igrico Angry Birds! Nameščen ima sebi primeren operacijski sistem, s katerim nismo več na tesnem s prostorom, in to kljub dejstvu, da je originalna velikost diska pičlih 2 GB. Tako originalna Linux distribucija kot pozneje nameščena Windows XP ali Ubuntu Linux, zaradi katerih je računalniček stokal o pomanjkanju prostora že takoj po koncu nastavitve, se glede tega niso ravno izkazali, prostorska nezahtevnost Androida pa nam omogoča, da bo na disku ostalo še več kot tri četrtine prostora nezasedenega – kamor lahko spravimo datoteke mp3, pdf posnetke, fotografije, dokumente … Poleg tega je tako rekoč takoj po namestitvi delovalo vse, kar delovati mora, od brezžičnega in Bluetooth vmesnika do zvočnega čipa. Lahko se torej brez nadaljnjega odpravimo na kavo, tam napišemo kako e-pismo ali, če nam ne manjka navdiha, članek ali novelo ter preizkusimo, ali zadeva deluje tako, kot je treba.
Edino, kar me kot notoričnega perfekcionista še vedno rahlo moti, je ikonica za klicanje. Ki je rahlo odveč, saj Eee ni mobilni telefon. Ali pač? Slušalke lahko vklopim, zvok tudi predvaja … Morda zamisel za enega prihodnjih deževnih koncev tedna?
Moj mikro, Marec April 2013 | Boštjan Klajnščak |
