O različnih filozofskih izhodiščih, ki so botrovali oblikovanju enega in drugega oblaka, o njuni različni namembnosti, načelu delovanja in različnim ciljnim uporabnikom, smo podrobno pisali, ko je pokojni Steve Jobs predstavil iCloud. Kar se je izkazalo kot njegovo poslednje veliko »razkritje«, če Apple ne skriva še kakšnega aduta v rokavih in bo virtualni Jobs predstavil peto generacijo iPhona. Ne bi bili presenečeni! Ker smo o iCloudu, še veliko več pa o Googlovih oblačnih storitvah, že pisali (http://tinyurl.com/72ps5vu), bomo v tem članku opisali tisto, kar do meseca oktobra še ni bilo mogoče: kako se obneseta, ko tekmujeta za uporabnika z ramo ob rami.
GOOGLE JE RADODARNEJŠI
Američani imajo zvenečo besedo »suite«, ki opiše več stvari, v našem primeru storitev, kot eno samo, združeno. Slovenski prevod »paket« v tem primeru ne pove dovolj, »zbirka« pa ne zveni tako mehko, a je dejansko še najuporabnejša. Obe zbirki opravita naloge, zaradi katerih so jih naredili, razumemo pa, da je iCloud skušnjava za vse Applove navdušence.
Ena izmed največjih razlik med zbirkama je, koliko prostora za hranjenje podatkov ponujata. Vsak uporabnik iClouda dobi brezplačno na voljo 5 GB, vendar je ta prostor skupen za vse storitve v zbirki. Če ga zapolnite z dokumenti, nič ne ostane za pošto, če pa dobivate pošto z »debelimi« prilogami, potem ga zmanjka za dokumente. Google je radodarnejši, predvsem pa loči med storitvami, tako da tudi če zapolnite prostor, namenjen eni, to ne vpliva na delovanje drugih. Za pošto (Gmail) lahko dobite nekaj čez 7 GB, 1 GB je namenjen »naloženim« dokumentom (Google Docs), za narejene v oblaku pa omejitev ni. Temu prištejemo še 1 GB za fotografije, ki jih prepustimo storitvi Picasa. Pri obeh ponudnikih lahko dodatni prostor kupite. Za 20 dolarjev letno iCloud naraste za10 GB, Google pa za 80 GB.
V prostoru, ki ga dobi uporabnik na voljo, je Google v očitni prednosti. Pa je res? Ni toliko pomembno, koliko prostora je na voljo, temveč ali ga je dovolj za tisto, kar običajno počnemo. Prostor v iCloudu je izračunan na podlagi povprečnega uporabnika in zanj ga je dovolj, tak občutek vsaj imamo, drugi pa lahko plačajo ali pa uporabijo Google. Tako pač je. Applove naprave lahko »poganjajo« Googlove oblačne storitve, obratno pa ne gre.
POŠTA, KOLEDAR, STIKI
Poštni spletni odjemalci, enako velja za koledar in stike, so oblikovno preslikani in identični tistemu, ki so ga uporabniki vajeni v Applovih napravah. Pri pošti je lahko očitek ta, da Applov poštni strežnik nima vgrajenega filtra proti spamu in nekaterih možnosti urejanja pošte, brez katerih ne morejo zahtevnejši uporabniki pošte. Vprašanje pa je, ali so ti sploh uporabniki, ki jih Apple s svojim oblakom naslavlja. Stiki so zgodba zase, kajti Apple tudi v tem primeru onemogoča nekatere možnosti, ki bi se zdele samoumevne (glej okvir). Še najbolj sta si podobna oba koledarja. Omogočata tudi skupinsko delo (deljenje koledarja), vendar le uporabnikom, ki samo uporabljajo isti spletni koledar. Kar je težava lahko zdaj na začetku, saj neprimerno več ljudi uporablja Googlov spletni koledar kot Applovega.
Največja razlika pa je v razumevanje oblaka samega, in iz tega izhajajo tudi razlike med storitvami. Google namreč vidi oblak kot prostor hranjenja in dela, Apple pa kot prostor hranjenja in sinhronizacije podatkov z napravami. Kljub temu pa iCloud prek spletnega vmesnika omogoča spletno pošto oziroma preprostejše urejanje stikov ali koledarja, brez katerega nekateri ne moremo. Še vedno je nekaterim preprosteje to početi s tipkovnico in miško ali pa so te interakcije tako vajeni, da je vnos prek zaslona na dotik še vedno tuj in preveč omejen.
Poleg Applovih naprav, med katerimi so tudi računalniki in prenosniki, lahko v iCloud vključite tudi računalnike z operacijskim sistemom Windows, za kar morate namestiti program, ki se integrira v nadzorno ploščo sistema. Program skrbi tudi za sinhronizacijo s pošto, koledarjem in stiki, ki jih imate v računalniku, vendar je za ta namen določen Microsoftov program Outlook. Uporabnik pa sam tega ne more spreminjati, tako tudi ne more na primer spremeniti, da bi se stiki v iCloudu sinhronizirali z Googlovimi stiki.
NAJDI SVOJO NAPRAVO
Zanimiva možnost spletnega iClouda je iskanje naprav − ali morda preverjanje, kje so mož, žena ali otroci. Položaj naprav se prikaže na zemljevidu, natančnost pa je odvisna od tega, ali ima naprava vključen sprejemnik GPS ali svoj položaj izračuna na drug, manj natančen način. Ker pa je ta funkcija namenjena zaščiti pred krajo, lahko uporabnik zahteva sprožitev zaklepanja naprave ali pa celo izbris vseh podatkov v njej. Kar ni velika škoda, saj so vsi shranjeni v oblaku.
SPLETNI DOKUMENTI IN TOK FOTOGRAFIJ
V iCloudu je tudi prostor za hranjenje dokumentov, vendar tega ne moremo primerjati z Google Dokumenti (Docs). Slednji so namreč tudi spletni urejevalniki, iCloud pa omogoča le hranjenje dokumentov Pages, Numbers in Keynote, ki jih urejate ali z računalnikom ali z mobilno Applovo napravo. Prek spletnega vmesnika lahko dokumente prenesete v računalnik, nato jih urejate z »lokalnimi« programi in jih nato po zaključku spet naložite v oblak. S tem je zagotovljeno, da so v vseh napravah vedno zadnje različice dokumentov.
Zanimiva je tudi storitev toka fotografij (Photo Stream), ki vse fotografije pošlje v oblak, tam pa so do 30 dni. Prostor, ki ga zasedejo fotografije, se ne šteje v tistih brezplačnih 5 GB. Fotografije niso vidne v spletnem vmesniku, lahko pa v njem zahtevajo, da se vse, ki so v toku, izbrišejo. Namen storitve je enostaven prenos fotografij v uporabnikove naprave, ne glede na to, s katero so bile posnete. Tako lahko, malce drugače povedano, prenesete fotografije iz iPhona ali iPada v računalnik, ne da bi ju morali nanj preklopiti in prenos opraviti s programom iTunes.
Po nekajdnevnem igranju z iCloudom je naša ocena taka, kot smo tudi pričakovali. Banalno rečeno, vse deluje, kot se šika, če ste znotraj tistega, kar Apple misli, da hočete početi, če pa stopite iz njihovega varnega raja in imate morda kakšno manj standardno željo, potem se začneta kalvarija in iskanje rešitev. Če nadaljujemo primerjavo z Googlom, potem so njegove storitve gotovo zmagovalec, ko je govor o možnostih in zmogljivosti. Če pa ocenjujemo integriranost storitev z napravo iOS, potem je iCloude v (veliki) prednosti. Komu je torej kaj namenjeno? Če ste uporabnik namiznega računalnika, ki uporablja v sistem Windows ali Mac vgrajene programe za pošto, koledar in oblikovanje preprostih dokumentov, potem ne boste popolnoma nič prikrajšani, če se odločite za iCloud. Če pa pošto, koledar in pisarniško zbirko uporabljate že danes v oblaku, z drugimi besedami, uporabljate Googlove storitve, potem boste nad delovanjem iClouda zagotovo razočarani.
Prenašanje stikov – misija nemogoče
iCloud je oblikovan za hranjenje podatkov Applovih naprav, od nastavitev, kupljenih aplikacij, knjig, glasbe in videa pa do čisto osebnih dokumentov uporabnikov. Temu primerno je omejeno, kaj lahko počnemo s spletnim vmesnikom – to je neke vrste dodatek, brez katerega bi iCloud deloval skoraj tako, kot deluje z njim. Ker pa je Apple obljubil, da bo poenostavil uporabo svojih naprav, predvsem pri nekaterih opravilih, ki so do zdaj zahtevala priklop naprave na osebni računalnik in uporabo programa iTunes, nas je zanimalo, ali je res tako.
Naloga je na prvi pogled sila preprosta. Prenesti stike, ki jim ima uporabnik v Googlovem oblaku (Google Contacts) v Applovega, od tam pa v vse njegove naprave. Izkazalo se je, da preprostega načina ni. Na spletnih forumih smo zasledili »recept«, po katerem najprej iz Googla stike izvozite v format vCard, datoteko shranite na disk, zaženete spletni vmesnik iClouda in datoteko spustite v spletno aplikacijo za stike. Že odgovori v forumu so kazali, da recept ne deluje. Za vsak primer smo ga preizkusili v vseh njegovih možnih različicah in tudi nam ni uspelo. Bodisi nikoli ni deloval ali pa je, a le dokler ga Apple iz njemu razumljivih razlogov ni onemogočil. Recept je bil objavljen isti dan, ko je bil iCloud na voljo uporabnikom, torej 14. oktobra.
Druga pot, spet najdena v forumih, je nekakšen obvoz in ni čisto pa naših željah, saj predvideva uporabo iPhona kot vmesnega člena. Video z natančnimi navodili, ki je objavljen v YouTubu, je dolg več kot osem minut. Na kratko gre tako. V telefonu izključimo sinhronizacijo z iCloudom, sinhroniziramo ga z Googlovimi stiki, za kar pa mora biti priključen prek kabla na računalnik, saj sinhronizacija deluje prek programa iTunes. Ko to storite, zaženete iCloud in ta bo stike iz telefona preselil v oblak.
Tretja možnost pa je povezana s programom Outlook. Program iCloud za računalnike s sistemom Windows ima že nastavljeno (ni mogoče spreminjati), da so stiki iz oblaka sinhronizirani s stiki iz Outlooka. In to dejansko deluje brez ovir, čeprav smo imeli v računalniku slovenski pisarniški paket (Office). Veliko težje pa je stike iz Googla spraviti v Outlook. Za to sicer obstajajo namenski programi, vseeno pa smo hoteli to storiti brez njih. Googlovi stiki omogočajo izvoz v datoteko formata cvs, kjer so polja iz stika med seboj ločena z vejico. Po domače povedano, dobimo datoteko, ki bi jo pričakovali pred desetletji, ko smo imeli v računalnikih sistem DOS, kot pa glede na današnje zmožnosti operacijskih sistemov. Zanimivo je tudi, da med možnostmi za izvoz to možnost Google predlaga za izvoz stikov v Outlook. Kalvarija se začne potem, toliko bolj, če imate slovenski Office, saj uvozni čarovnik ne zna samodejno povezati polja. To morate storiti sami, in če stiki v Googlu niso ravno zelo lepo urejeni in je teh malo, boste prej vse napisali na novo, kot pa popravili vse tiste napake, ki pri uvozu nastanejo.
Moj mikro, december 2011 | Jan Kosmač
