Polrobotski pomočniki so nam na voljo že danes. Sesalnik Evelux Trilobite ali tisti podjetja iRobot, samodejna kosilnica … Vse to so znanilci nastanka nove industrije. Težava je le v tem, da so ti izdelki nastali le zato, ker so se hoteli njihovi snovalci pohvaliti, da znajo narediti nekaj visokotehnološkega in inovativnega. Ne glede na to, kaj pravijo, so te »samoplazeče« se naprave – neumne. Sesalniku je treba na tla nalepiti trakove, prek katerih ne sme, da ne bi padel v »praznino«. Kosilnici je moramo na podoben način povedati, katero travo lahko kosi in katero ne, ker je sosedova. Izračun poti košnje in sesanja deluje vedno po istem kopitu (algoritmu), ne glede na to, ali je na določenem prostoru umazanija ali pa je travo sploh treba kositi. Ne ena ne druga naprava ne zna »opazovati« okolice in se avtonomno odločiti, kdaj mora začeti svoje delo. Čakata na nas, da pritisnemo tipko ali pa jima povemo, ob kateri uri naj zabrnita.
KDAJ IZ FANTASTIKE V STVARNOST?
Robot za dom mora biti ravno tako pameten, kot so pametna vozila, ki so tekmovala na zadnjem reliju ameriške »nadvse pomembne« vojaške organizacije DARPA. V praksi lahko to pomeni marsikaj. Robotski pomočnik mora izkoristiti vse možnosti, ki so mu na voljo, da po znamenitih (iz znanstvenofantastičnih romanov Isaaca Asimova) treh pravilih robotike poskrbi, da je njegovemu gospodarju čim lepše, da se mu nič ne pripeti in ne nazadnje, da se tudi njemu ne dogodi nič hudega, saj bi tako trpela gospodarjeva investicija in lastno prihodnje delo. Kakor pravi Gates, in tu mu glede njegovega položaja v družbi lahko verjamemo, bi morali biti vsi domači roboti prek brezžičnega omrežja povezani v domači računalnik. Od tu pa v splet.
Razlog, da smo omenili Gatesa, je zelo na mestu. Sam pravi, da je bil eden od katalizatorjev informacijske revolucije programski jezik basic. Omogočil je nekaj, kar do takrat še ni bilo mogoče: hitro in preprosto izdelati program, ki je nato tekel v vseh računalnikih neodvisno od njihove sestave oziroma strojne opreme, če je le bil na voljo prevajalnik zanj. To je v računalništvo pritegnilo veliko ljudi, ki so pisali čedalje zanimivejše programe, in industrija je zacvetela.
Manj je znano, da znotraj Microsofta obstaja skupina strokovnjakov, katerih naloga je podobna: izdelati programska orodja, ki bodo razvijalcem pomagala pri gradnji robotov. Od tistih za vojaške namene, ki že lomastijo po svetovnih bojiščih, veliko pozneje pa tudi do takih, s katerimi si bomo lahko dejansko pomagali tudi doma. Bodo pa ti le pomočniki, brez inteligence, kot jo razumemo mi. Namesto tega bodo imeli nekaj, kar bi lahko označili za skupinsko inteligenco, ki jo bodo potrebovali za uspešno opravljanje nalog.
Stare zgodbe v novi preobleki
»Graditelji« robotov se srečujejo z enakimi težavami, kot so se pionirji informacijske tehnologije. Pomanjkanje skupnih standardov in osnov – torej programske opreme, ki bi tekla in omogočala delovanje robotov neodvisno od njihovega skeleta (strojne opreme). To pa pomeni, da mora vsak razvijalec svojega robota začeti graditi od začetka.
Druga težava je omogočanje robotu, da zaznava in reagira na svojo okolico. Zadnje čase so graditeljem sicer na voljo čedalje zmogljivejši procesorji, predvsem pa tipala (senzorji), tako da to postaja manjša ovira, vseeno pa bodo morali streti orehe, kot so robotski vid (prepoznavanje objektov), samostojna navigacija v prostoru in omogočanje samostojnega učenja robota (strojno učenje).
Objavljeno: Moj mikro, April 2008 | Jan Kosmač
